Otvoritveni dogodek sedmega festivala sodobnega plesa Fronta je bil tokrat zasnovan malo drugače; če ga je v preteklem letu odprla Wendersova Pina in s tem pomenila simbolni poklon filmskega medija sodobnemu plesu, je rdeča nit letošnjega leta zastavljena povsem akcijsko; kot vstop plesa v mesto, in hkrati vstop mesta, Murske Sobote, v ples, naravnost v središče Fronte. V ta namen je že nekaj mesecev pred festivalom začel delovati projekt Generacije, ki je pod vodstvom Matjaža Fariča in Branka Potočana zgneneriral osnovnošolce (Potočan) in upokojence (Farič) in postavil ples v točko vozlišča med različnimi starostnimi skupinami, v dialog med izkušenimi koreografi in vsemi, ki so se sodobnim plesom srečali prvič. In otvoritveni dogodek je bil zasnovan v tem kontekstu; kot postopno razpiranje plasti plesa, kot odpiranje vrzeli, ki so ples skozi čas vse bolj oddaljevale od mesta vidnosti in prepoznanja. Tako so bile prvi dan Fronte ena za drugo kakor kapljice nanizane miniaturke, ki so združevale tisto, kar je ponavadi ločeno; otroke in starostnike, profesionalce in začetnike, ljudi s posebnimi potrebami in občinstvo, mlade avtorje in glavni program festivala. Ples je tako postal gorivo in vezivo; od ljudi - za ljudi. Dvorana je bila nabito polna.

Že poetični »intro« na ploščadi pred dvorano so spremljali trije jeziki; zvok strun Žige Goloba; mehka francoščina Andrea Velterja in slovenska interpretacija Mateje Bizjak. Skupina s posebnimi potrebami skupnosti Barka je pod vodstvom Nataše Tovirac je s točko Malo tu malo tam otvorila plesni program na odru. Sledila je predstavitev projekta Generacije in tri plesne miniaturke mladih slovenskih plesalcev in koreografov; Fo/love me Neže Hribar in Leona Mariča, Če sem to, kar so oni meni Alje Ferjan in Glitch Jana Rozmana, ki so vsaka na svoj način opredeljevale, kaj je tisto drugo in kdo je tisti drugi, ki nas premika in žene – da plešemo. Podobno vprašanje si je zelo konkretno zastavila zadnja gostja večera, finska performerka Ilona Jäntti, ki je skupaj z animatorko in arhitektko Tuulo Jeker v predstavi Muualla / Nekje drugje vzpostavila odnos med plesnim telesom in animacijo, ki s svojevrstnim zarisovanjem odrske pokrajine staplja meje različnih oblik realnosti; neposredne (gib) in posredovane (animacija). Za tem so se na odprtem odru vrteli videi Mateja Kolmanka (koncept Nino Bokan), ki so v okviru DCL (Dance Communication Lab) nastali lansko leto in tako simbolično povezali šesto in sedmo edicijo Fronte.

Na koncu se znova ustavimo pri Wendersonovi Pini in njenemu znamenitemu stavku: »Plešite, plešite, če ne smo izgubljeni.« Kakor po kapljicah je prvi dan prinašal misel, da je vsak posameznik ravno skozi gib lahko najden in pripoznan, in da se preko giba lahko znova zgiba; človek z mestom in mesto s človekom. In medtem, ko to pišem, nekje na novi lokaciji na ulicah Murske Sobote (pod vodstvom Willija Dornerja) vnovič poteka gibalna intervencija Telesa v urbanih prostorih, ki prinaša polje vidnosti plesa neposredno pred (nosove) ljudi. Po kapljicah (znoja). Zunaj je cca 35 stopinj.

Andreja Kopač