V ponedeljek so se po Murski Soboti razpršila gibljiva telesa, ki so fragmentirano, a usklajeno in hipno zavzela neobičajne lokacije mesta. Dvajset izvajalcev pod mentorsko motivacijo Esther Steinkogler – sicer asistentko režiserja (Willi Dorner) projekta `Telesa v urbanih prostorih` (Bodies in Urban Spaces) – se je eksplozivno razkropilo po vrtovih, potkah, hišah, balkonih, blokih in stopniščih, se vrinilo s svojimi drobnimi telesi v ozke line (ki jih sicer mimoidoči morda nikoli sploh ne bi opazili). V začasnih (skrčenih) zamrznitvah so se telesne podobe zlile z arhitekturnimi oblikami, a hkrati vpadljivo opozarjale na svojo navzočnost. Mestna arhitektura, ki sicer vsakodnevno `sameva`, v projektu Telesa v urbanih prostorih, dobi popolnoma drugačno podobo in funkcijo, sicer le za hip, pa zato toliko bolj intezivno in presenetljivo. Številčna karavana gledalcev je skupini sledila po liniji posameznih točk, občudovala spretnost in sposobnost tolikšne gibljive prilagodljivosti teles, ki se za nekaj minut zabubajo, vkleščijo, zabetonirajo, preprosto stopijo z na prvi pogled hladnim betonom, trdim lesom ali shojenim stopniščem. Pisano opravljeni `tujki`, ki se vrinejo tudi v najmanjšo luknjo, ki jo najdejo v mestu, so brez dvoma idejno široko zatavljen projekt, ki ponuja obilo vprašanj o sodobnem ustroju bivanja in o mentalitetah matičnih prebivalcev; in ki na eni strani daje velik izziv izvajalcem in avtorjem (da vsakič znova v nekaj dneh raziščejo arhitekturne sloge mesta) ter seveda gledalcem - njihovi slikoviti odzivi so namreč prisotni v prav vseh generacijah. Tudi to nekaj pove.

Zala Dobovšek