Les SlovaKs Dance Collective

»Opening night«

(Premiera)

Koreografija in ples: Les SlovaKs Dance Collective: Milan Herich, Anton Lachky, Milan Tomašik, Peter Jasko, Martin Kilvady

Glasba in živa glasba: Simon Thierrée

Scenografija: Les SlovaKs Dance Collective

Oblikovanje luči: Hans Valcke, Joris De Bolle

Kostumografija: Mat Voorter, Pepa Martinez

Tehnični vodja: Joris De Bolle

Produkcija: Phileas Productions - ulti'mates / ULTIMA VEZ

Koprodukcija: Teatre Mercat de les Flors (Španija), Fondazione Musica per Roma (Italija)

Partner : DCJ – Dans Centrum Jette (Belgija), BUDA Kunstencentrum (Belgija)

»Spomin na preteklost in užitek sedanjosti. To predstavljamo na odru. Igramo, si prisluhnemo, ponudimo in predvsem plešemo skupaj – skozi to pripovedujemo svoje zgodbe. Individualno-kolektivno, emocije, naš slovaški čut in telesni humor. Delimo. Delimo, kar je med nami. Vabimo ljudi naj delijo naš način izražanja, naš način bivanja, prijateljstvo in našo zgodovino. Biti pozoren na vsak detajl, vsako gesto. Malo pomeni veliko. Gre za posluh in čut do drugega. Notranjost – zunanjost. Ustvarjati in nastopati hkrati.
Inspiracijo najdemo v glasbi. Naš prostor je krhek. Zarisujemo svoje individualni poti, a se nikoli preveč ne oddaljimo od doma. Izražamo svojo individualnost in hkrati delimo skupne stvari. Iz preteklosti v sedanjost.  Uživamo in delimo to tudi z drugimi.
Uživajte!«

Cilj skupine Les SlovaKs je, da se ponovno najdejo in odločitev za skupno delo ima bogato zgodovino. Kombinacija življenjskih in profesionalnih izkušenj (skupna udeležba v projektih različnih umetnikov), globalna vizija, družbene navade in tesna prijateljstva govorijo o porajajoči se kakovosti dolgoročne vizije.

Kolektiv Les SlovaKs sestavlja pet samostojnih, energičnih plesalcev iz Slovaške: Milan Herich, Peter Jasko, Anton Lachky, Milan Tomašik in Martin Kilvady. Vseh pet začasno živi v Belgiji. Sestavljajo profesionalno plesno skupino, ki se osredotoča na poučevanje, ustvarjanje in nastopanje.

Cie Pal Frenak

»Instinct«

(Instinkt)

Koreografija in scenografija: Pál Frenák

Glasba: Oehring Helmuth in Frederic Chopin

Video: Christoph Brecht

Nastopajo: Baranyai Balázs, Grecsó Zoltán, Kostur Lisa, Reguera Nelson, Várnagy Kristóf

Glasbeniki: Hudacsek Lászsló, O'Donnell Heather, Gergely Attila

Scena in maska: Majoros Gyula

Kostumi: Szabó Gergely

Luč: Marton János

Zvok: Hajas Attila

Scena: Ferenczi Lászsló, Molnár Péter

Koprodukcija: Trafo, Festival Sziget, Bipolar

Pal Frenak se v Instinktu bolj kot na sam pojem instinkta predvsem osredotoča na ovire pri njegovem zadovoljevanju pa tudi na frustracije, ki jih nenehno povzroča. Specifiko tovrstnih situacij podaja kot postavko, da izražanje lastnega instinkta načeloma nasprotuje instinktu drugih, kar posledično vse nas drži v nekakšni neizbežni odvisnosti. 

Klančina pred nami obvladuje prizorišče, glavna scenografija pa je simbol krožnega procesa, ki potiska vsa bitja sveta v okvir svoje biološke determiniranosti. Svet je ogromna maternica, ki je vedno znova oplojena, rojeva in potiska v življenje stvaritve, ki morajo skozi številne postaje na svoji obvezni poti boja in razlik vse do negotovega konca. V tej viziji je človeštvo videti nemočno, tako telesno kot duševno, in verjetno globoko v naši notranjosti ne more biti drugačno. Na začetku, ko visijo na vrveh, še skušajo ohraniti svoj položaj s fizičnim in gimnastičnim bojem, da bi se ohranili na površju; kasneje pa se pojavijo znamenja utrujenosti in predaje. Telesa zdrsnejo, se zavalijo, strmoglavijo navzdol po progi in se od tam spet skušajo prebiti nazaj. Videti je, kot da nimajo druge izbire. In je tudi nimajo. 

Nepopolna obleka v povezavi z njihovo goloto je vzpostavitev njihovih instinktivnih želja. Med petimi plesalci je ena plesalka, njena geografska pomembnost je na zgornji strani odra, saj je videna le tam. Pride in se tam spet skrije kot nekakšna čutna skušnjava, fantomska Eva, materinska ljubica, ljubica-mati. Referenčna točka. Iz nje izhaja cel svet in zaradi nje je tak, kot je. V glavnem je teman in poln krivde, nerazumljiv ali pa neverjetno jasen. V vsakem primeru pa nam predstavlja nekaj, kar je treba ugotoviti. In Frenak naredi prav to. Celotno delo je polno zahtev po sintetičnem pogledu in namenskem distanciranju od osumljenca, ki je on. Miren položaj, ki je položaj zrelega ustvarjalca, položaj po obstoju ustvarjalca. Kjer je lahko varčen z besedami.

Zgodba gre svojo pot, človeška bitja s svojimi usodami služijo višjemu namenu. Človeških interakcij je le nekaj, več posameznih značajev je zlepljenih skupaj. Strašno je mraz, pustošenje, nečloveška bolečina. Vendar pa ta svet na odru ne razpada in ni razdeljen na posamezne faze. Potreba po polnosti in intelektualna struktura sta težji in močnejši. Namesto procesa razkrajanja je to proces obveznega nadaljevanja. Stičišče negotove prihodnosti in arhaične zgodovine. In kaže nam ljubezni instinkte, ideje in užitke. Podobe bede so popolnoma in resnično prave.

Predstava Instinct je v letu 2008 dobila nagrado »Rudolfa Lábána« (Rudolf Laban award), ki jo na madžarskem podeljujeta Trafo in MU Theatre za najboljše uprizoritve in ustvarjalce na področju sodobnega plesa.

Liquid Loft/ Chris Haring

»Posing Project B - The Art of Seduction«

(Projekt poziranja B – Umetnost zapeljevanja)

Umetniško vodstvo in koreografija: Chris Haring
Glasba in zvočno okolje: Andreas Berger, Glim
Scenografija in luč: Thomas Jelinek

Scena: Aldo Giannotti

Ples in koreografija: Luke Baio, Stephanie Cumming, Alexander Gottfarb, Katharina Meves, Anna Maria Nowak
Besedilo: Katherina Zakravsky
Film in foto: Michael Loitzenbauer
Umetniško svetovanje: Rod Madl
Produkcija in organizacija: Jessica Wyschka

Projekt poziranja B – Umetnost zapeljevanja je ciklična spojitev plesa in inštalacije ter njunega »zapeljevanja«, ki se vzpostavi med nastopajočimi in občinstvom. Kompleksna igra zapeljevanja mora brez sumničenja prepričati, da imaš ti tisto, kar drugi hoče in pri tem prikriti svoje osebne interese. Ali pa se moraš kot objekt poželenja le pretvarjati, da si težko dostopen in nedosegljiv. Zapeljevanje hoče ustvariti povezavo vzajemne prevare, ta pa se lahko zgodi le z dodanim posredovanjem tretjega faktorja – »Amorjeve puščice«.

Predstava spada v drugi sklop dvoletnega projekta Posing Project, ki je zastavljen v treh fazah in raziskuje fenomene sodobnih obsesij s podobami. Vanje so vpleteni tako želeni subjekti kot njihovi potencialni prejemniki, njihovi skupni vrhunci pa izrazito oblikujejo stereotipe oglaševanja, prav tako nasičene z naboji zapeljevanja. The Art of Seduction - Posing Project B, uprizorjen s skupino Liquid Loft dance company, je bil nagrajen z Zlatim levom za najboljšo predstavo na 5. Mednarodnem festivalu sodobnega plesa na Bienalu v Benetkah, ki je potekal pod vsebinskim motivom »Telo in Eros«.

Delo je izbrala mednarodna žirija med številnimi predstavami na Festivalu. Žirijo so sestavljali Betsy Gregory, umetniški vodja Dance Umbrella – Londonskega Mednarodnega festivala sodobnega plesa; Jin Xing, umetniški vodja Jin Xing plesnega gledališča in ustanoviteljica Shanghai Dance, mednarodnega plesnega festivala Šanghai; Francesca Pedroni, plesna kritičarka za dnevnik ‘il manifesto’ in TV postajo ‘Classica’; Pier Giacomo Cirella, namestnik direktorja Arteven; Andrée Valentin, umetniški koordinator ImPulsTanz –Mednarodni plesni festival (Dunaj).

Svetovna premiera The Art of Seduction - Posing Project B je bila v Benetkah 19. junija v Teatro Tese delle Vergini.

Pri navedbi razlogov za nagrado je žirija menila, da je «Chris Haring v The Art of Seduction – Posing Project B našel jasne, originalne in večstranske rešitve za obravnavo teme Biennala, Telo in Eros. Z uporabo ironije je zrcalil in preoblikoval javno dojemanje eroticizma v delo, ki kaže naš povsod navzoč sodobni okus za razkazovanje telesa.
To je organsko delo, ki kombinira zvok, besedilo, luč, kostume, sceno in dinamičen ritem zgradbe. Neposrednost koreografije in interpretacije seže do živega na prefinjen in zapleten način. The Art of Seduction - Posing Project B izraža svežo vizijo prihodnosti plesa.«

Histeria Nova

»Modulacija oblik 2«

(Modulacija oblika 2)

Multimedijska plesna predstava / Multimedia dance performance

Avtor, koreografija in režija: Marija Šćekić

Izvedba: Irena Grgurić, Marija Mrđenović, Martina Tomić, Sanja Hrgetić, Tanja Skubic Pipinić, Marija Šćekić

Sampling, programiranje in audio produkcija: Ranko Šajfar

5.1. surround audio: Ivo Lorencin

Luč : Livio Marečić, Saša Bogojević

Software in 3D vizualizacija: Ivan Marušić, Marija Šćekić

Kostumografija: Nina Maričić Spajić

Modulacija oblik 2 je interdisciplinaren plesni projekt, ki svojo inspiracijo črpa iz življenja in komunikacije morskih sesalcev. Koreografija je izvajana skozi formo pesmi samca Grbastega kita (Megaptera Novaeangliae), kjer beseda »pesem« predstavlja prav poseben vzorec - nekakšen skupek ponavljajočih zvokov, ki spominjajo na ljudsko petje. Pesmi, ki se izvajajo v specifičen sosledju, vsebujejo največ devet tem in nastajajo kot podvojene serije – kar v predstavi Modulacija oblika 2 definira procese notranjih premikov plesalca in manipulacijo ponavljajočih avdio-vizualnih motivov v razvojaunadaljnje interkomunikacije.

Zvočni pejsaž morja in oceana vse bolj spreminja človek sam. Eksperimenti z visoko-nizkimi frekvencami (vojni sonarji) in nuklearno-kemijsko onesnaževanje svetovnih vod so samo nekatere od oblik že obstoječe interkomunikacije med človekom in naravo. Kar pa ne dokazuje človeške inteligence in njegove evolucijske rasti, prav nasprotno: jasno kaže, da je človeška vztrajnost v uničevanju narave, od katere je ustvarjen, samo in edino njemu lastna.

Koreografija temelji na vzorcu kompleksne strukture vokalizacije (pesmi) samca Grbavega kita (Megaptera Novaeangliae), pojem »eholokacije« pa v predstavi predstavlja zvok (miselni premik), ki je plesalčeva sposobnost, da naučeni premik/gib »vidi, prenese in izjavi« vsem ostalim v skupini. Pojem »bioluminiscence« je prikazan s pomočjo 3D vizualizacije plesne partiture (koreografske mreže), v katero je vstavljen software, ki strukturo plesa »prenaša«, preslikava in prikazuje skozi jezik interaktivnih medijev in njihovih tehnologij.

Evropska Komisija in Umis-Smea iz Zagreba sta leta 2007 predstavi podelili POSEBNO NAGRADO  za inovativni umetniški izraz za varstvo okolja.

Liberdance

»Koncert za Dangubu i Zgubidana«

(Koncert za Brezdelniča in Zgubidančiča)

Avtorja in izvajalca: Mate Matišić in Rajko Pavlić

Liki: Danguba (Brezdelnič / Idler) in Zbugidan (Zgubidančič / Loafer)

Podpora / Support  Predstavo sta omogočila Mestni urad za kulturo mesta Zagreb in Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške.

Rajko Pavlič je ob glasbeni spremljavi Mateta Matišića ustvaril interaktivno sestavljanko glasbe in plesa, ki v sebi nosi kritično noto, a obenem v njej ne manjka satiričnih intervencij. Je nekakšno ironiziranje ironiziranega in odmik od plesa kot tiste veje umetnosti, ki naj bi bila »lepo« izvedena, ne pa intelektualno podkovana. Čeprav naj bi to stigmatizacijo določile prav tendence sodobnega plesa same.

Tambura samica, danguba, kuterevka ali cindra je solistični inštrument s tremi ali štirimi strunami, na katero so pogosto igrali pastirji za lastno zabavo ali v brezdelju samote, pogosto pa se jo uporablja tudi za spremljavo plesu ali pesmi. S predstavo avtor nadaljuje svojo prepoznavno afirmacijo folklore, ki jo vrednoti in razlaga s pomočjo smernic sodobnega plesa.

Ansambel svobodnega plesa "Liberdance" je leta 1979 osnoval Rajko Pavlić, ki je obenem tudi njegov umetniški direktor. V delovanju skupine prevladujeta dve komponenti: plesno-izobraževalna in umetniško-ustvarjalna. Od samega začetka se opredeljujejo za strokovno pedagoško orientacijo svoje plesno-izobraževalne dejavnosti, hkrati pa so v tem času izoblikovali uveljavljen strokovno-pedagoški kader, ki mnogim plesalcem nudi možnosti v doseganju plesne vrhunskosti in profesionalne uveljavitve.

Mate Matišić – Danguba

Rojen je bil 17. januarja 1965 v vasi Ričice. V zgodnjem otroštvu je v sebi odkril veliko ljubezen do različnih ljudskih glasbil, kar se je kasneje odrazilo v njegovem skladateljskem ustvarjanju. Vzdevek »Danguba od milja« mu je pri sedmih letih dal njegov stric, ker naj bi se izogibal delovnim navadam. Nastopal je na festivalu »Zlatne žice Slavonije«, v zadnjem času igra in pleše flamenko.

Rajko Pavlić – Zgubidan

Rojen 26. junija 1958 v Šestinskem kraljevcu, nekoč vasi, danes pa elitni četrti Zagreba. Že kot otrok je čutil naklonjenost do telesnega gibanja, nato je igral nogomet v NK Dinamo in bil istočasno član plesne skupine na OŠ Šestine. V razcepu med nogometom in plesom se je odločil za ples. Prve izkušnje je pridobil kot samouk, ko je plesal ob glasbi iz radia ali gramofona, kasneje pa tudi ob popularnih plesih. Vzdevek Zgubidan je dobil, ker je cele dneve plesal in igral nogomet.

En Knap Group

»NEKJE VMES (med Nebom in Zemljo)«

»IN BETWEEN (the Sky and the Earth)”

Koncept in koreografija: Lenka Flory (In Zemljo),  Simone Sandroni (Med nebom)

Ustvarjalci in izvajalci: Gyula Cserepes, Luke Dunne, Katja Legin, Ana Štefanec, Ilkem Ulugün

Član originalne zasedbe: Tomáš Nepšinsky

Glasba: Luigi Ceccarelli, Gaetan van den Berg

Zvok: Raffaele Petrucci

Oblikovanje svetlobe: Simone Sandroni, Anže Kreč

Oblikovanje prostora: Simone Sandroni, Lenka Flory

Oblikovanje kostumov: Lavinia Cascone

Tehnično vodstvo: Zoran Grabarac

Tonski mojster: Matej Ocepek

Produkcija: Zavod EN-KNAP

Umetniški direktor: Iztok Kovač

Koprodukcija: Deja Donne

Program Zavoda En-Knap finančno podpirata Ministrstvo za kulturo republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.

The programme of the En-Knap Institution is financially supported by the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia and the City Municipality of Ljubljana (Mestna občina Ljubljana).

ZEMLJA (koreografija Lenka Flory)
Majhen in utesnjen prostor. Ker si ljudje želijo pridobiti svoj prostor in status na Zemlji, so sumničavi, uporniški, zavistni ter bojeviti.  Ozirajo se proti nebu in hrepenijo po sreči.

“Nekega dne bomo odkrili, da to nismo mi, ampak neka druga oseba, namesto tiste, ki bi morala biti. Nekega dne se bomo upali odkriti in se z ironijo ozreti na podobo, ki smo ji nekoč rekli "jaz" – smejali se bomo njeni moči, zaupanju in resnici, njeni pristni naivnosti.

Zemlja je bitka, ki vključuje sprijenost, egoizem in osebno agresijo. Je kot srednjeveška farsa – borbe, spolnost in nobenega usmiljenja. Nobenih pozitivnih značajev. V teh situacijah si bizarne narcisoidne podobe, ki jih opazujemo, nabirajo moč s slo in željo po pozornosti. V neizrečenem, grenkem upanju se razkrije moralni paradoks naših teles – naša telesa so pregovorno ladje greha, a vendar so v svoji goloti in ranljivosti podobe nedolžnosti.”

NEBO (koreografija Simone Sandroni)
Širok in brezmejen prostor. Ljudje iščejo drug drugega, da bi se rešili osamljenosti. Ko se najdejo, so sumničavi, sprijeni, uporniški, zavistni ter bojeviti. Ozirajo se nazaj na Zemljo in hrepenijo po izgubljeni sreči.

“Namesto da bi leteli, kopljemo v hladno zemljo. Še naprej padamo in verjamemo, da nam bo naše vplivanje na zemljo pomagalo prodreti vanjo in jo razumeti.

V nagonskem iskanju pravice smo našli krivce in videli, kako so zdrobili ogledalo naše zavesti, majhne, neizkušene in prestrašene. /…/ Začeli smo se napadati z močjo strahu in panike ter z rezili brezbrižnosti. Bili smo že tam, vendar smo se iskali drugje«.

DEJA DONNE
Skupino DEJA DONNE sta leta 1997 ustanovila Lenka Flory in Simone Sandroni, bivša člana skupine Ultima Vez. Lenka Flory prihaja iz Prage in ne pleše več, Simone Sandroni pa je Italijan in še vedno pleše. Kot partnerja sta s pomočjo sodelavcev ustvarila izjemno energične zabavne plesno–pripovedne produkcije, ob katerih je uživalo občinstvo po vsej Evropi in tudi zunaj nje.
Flory in Sandroni obravnavata težke teme z do srca segajočim, pogosto ironičnim, lahkotnim pristopom. Svoje delo, ne pa tudi sebe, jemljeta resno. V zadnjem času svojo estetsko filozofijo povezujeta z aktualnimi družbenimi dogodki. Vsako produkcijo DEJA DONNE, ne glede na njeno razsežnost, zaznamuje popolnoma iskren namen. »Želiva si ustvarjati predstave, ki ganejo ljudi in so neodvisne od modnih oblik ali tematik«, pravi Sandroni.

Improvizacijski napad«

Dance Communication Lab

Improvizacijski večer / Improvisation Evening

Improvizacijski napad/ Dance Communication Lab je namenjen spoznavanju ustvarjalcev plesnih predstav skozi ples in vpogledu občinstva v skrite dogodke plesnega ustvarjanja. Gledalci lahko v živo spremljajo rojevanje idej in prepletanje plesa. Dogajanje na odru ni predstava, ni izčiščen in izbran plesni “material”, temveč živ proces komuniciranja, ki vključuje ples, kot jezik – sredstvo sporazumevanja. Na odru lahko spremljamo multikulturni dialog, v njegovi najžlahtnejši obliki.

Improvizacijski napad/ Dance Communication Lab na letošnjem festivalu Fronta združuje plesalce iz različnih držav ter priznanega skladatelja in glasbenika Milka Lazarja.

Milko Lazar se je rodil leta 1965 v Mariboru, kjer je tudi končal srednjo glasbeno šolo, na oddelku za klavir in saksofon. S študijem obeh inštrumentov je nato nadaljeval na Visoki šoli za glasbo v Gradcu, na oddelku za jazz in klasično glasbo, s študijem čembala in baročne glasbe pa kasneje na Kraljevem konzervatoriju v Haagu. Sodeluje z Big Bandom RTV Slovenija kot solist na prvem alt-saksofonu, kot dirigent in skladatelj. Je soustanovitelj skupin Quatebriga in Štefbet Rifi, udejstvuje pa se tudi kot interpret baročne glasbe na čembalu. V zadnjem času se predvsem ukvarja z avtorskim, skladateljskim delom, saj redno piše za različne komorne zasedbe in orkestre. Sam pravi, da se z glasbo ukvarja, »ker njen univerzalen jezik združuje še tako različne kulture, postavlja in vodi po prostorih in časih, kjer ni svetlobe, ni teme, ni zvoka in ni tišine. Skozi nenehno iskanje čiste glasbe skušam ta čas in prostor naslikati v ravnotežju s tukaj in zdaj.«