O FESTIVALSKEM DOGAJANJU
Piše Katja Markič.
Katja Markič je večstranska gledališka ustvarjalka, ki večinoma deluje kot dramaturginja, režiserka, producentka in tekstopiska. Zanima jo avtorsko gledališče s poudarkom na raziskavi družbenih fenomenov in intimnih bivanjskih izkušenj. Je ustanovna članica kolektiva REAKTOR, ki se z avtorskim opusom predstav združenih pod naslovom KRIK zavzema za raziskavo družbeno-transformativnega gledališča. Poleg avtorskih projektov, kot je npr. režija predstave KRIK: MAMA v gledališču Glej, je v osrednjih slovenskih gledališčih kot dramaturginja soustvarjala predstave v režiji Dragana Živadinova in Jana Krmelja. Deluje tudi na mednarodni ravni s povezovanjem v mrežo majhnih evropskih držav GLEN. Je prejemnica univerzitetne Prešernove nagrade 2023 in Nagrade za mladega dramatika 2015.
Piše Katja Markič.
Katja Markič je večstranska gledališka ustvarjalka, ki večinoma deluje kot dramaturginja, režiserka, producentka in tekstopiska. Zanima jo avtorsko gledališče s poudarkom na raziskavi družbenih fenomenov in intimnih bivanjskih izkušenj. Je ustanovna članica kolektiva REAKTOR, ki se z avtorskim opusom predstav združenih pod naslovom KRIK zavzema za raziskavo družbeno-transformativnega gledališča. Poleg avtorskih projektov, kot je npr. režija predstave KRIK: MAMA v gledališču Glej, je v osrednjih slovenskih gledališčih kot dramaturginja soustvarjala predstave v režiji Dragana Živadinova in Jana Krmelja. Deluje tudi na mednarodni ravni s povezovanjem v mrežo majhnih evropskih držav GLEN. Je prejemnica univerzitetne Prešernove nagrade 2023 in Nagrade za mladega dramatika 2015.
19. avgust 2025
UVODNIK
S sodobnim plesom sem se prvič srečala na KGBL, kjer sem eno desetletje z navdušenjem hodila na ure pri Jani Kovač Valdés. Čeprav tega kot otrok še nisem znala ubesediti, me je že takrat navdušila čuječnost do telesa in prostora, ki ti jo kot razvijajočemu se bitju preda sodobni ples. Odprl se mi je še en pogled na lastno telo, na moč gibanja, bivanja v gibu, bivanja v odnosu do drugih teles, sobivanja. In prav to zadnje – sobivanje – je tisto, kar se mi zdi ključno v človeški izobrazbi. V izobrazbi, ki človeku omogoča biti Človek. Šele ko se bomo kot družba naučili sobivati brez nasilja in izkoriščanja, se bomo v mojih očeh lahko oklicali za pravo civilizacijo. In kakšno vlogo tu igra ples? V plesu se telo odziva na dražljaje, pa naj bodo zunanji ali notranji, in s tem vstopa v interakcijo s svojo okolico. Prav tako vsi na vsakodnevni ravni ves čas interaktiramo s svetom, a nič ne more vloge telesa pri tem tako vzeti pod drobnogled, kot prav sodobni ples.
In telo današnjega časa vzame pod drobnogled letošnja jubilejna 20. Front@. Zvrstile se bodo predstave, ki nagovarjajo telo v času militarizacije, umetne inteligence, odtujitve, … Predstave torej, ki prinašajo razmislek o telesu v času zaostrenega sobivanja, ko skrajni individualizem trči ob ponovni porast težnje po uniformiranosti gibanja v imenu učinkovitosti. Trenutno globalno stanje sveta se kaže na telesih bitij, ki ga naseljujemo. Govorim tako o posameznih telesih, ki jih zaznamujejo vojne in stanje poznega kapitalizma, kot o kolektivnem telesu družbe. O opazovanosti, ki jo vsiljujejo nenehna prisotnost nadzornih kamer, o možnosti nadzorovanja tako drobnih gibov, kot je sledenje gibanja pogleda na ekranu, o fenomenu javno dostopnih posnetkov z vojnih območij, ki kljub najbolje dokumentirani vojni v zgodovini človeštva, posamezniku na tej strani fronte sprožajo občutek hkratne vpletenosti in nemoči. Naše kolektivno telo družbe se razkraja in rešimo ga lahko le tako, da ponovno premislimo, kaj za nas pomeni sobivati. Ples ima moč, da poleg tenkočutnega opazovanja stanja sveta tudi spreminja to stanje in povezuje posameznike. Ne na način povezovanja z malikovanjem državnih simbolov (npr. mahanje z zastavami) ali z militarizirano uniformnostjo gibanja, temveč s povezovanjem, ki vidi lepoto v raznolikosti, ki jo s seboj prinaša vsako telo in izkušnje, vpisane in vrezane v njem.
Zato se letos kot del festivalske ekipe z naklonjenostjo vračam k sodobnemu plesu, saj lahko prav festivali, kot je Front@, ki sopostavljajo dela umetnic in umetnikov iz mednarodnih okolij, kjer pa mnogi posamezniki svet občutimo s sorodno notranjo razpršenostjo, ustvarjajo upanje za nove (nerepresivne) oblike sobivanja. Umetnost kot lakmusov papir kaže na anomalije sodobnosti. Redko ima direkten učinek družbene transformacije, a vsak še tako droben fragment je dragocen košček v mozaiku, ki nam pomaga reflektirati vsakdanjost in sobivati na spoštljiv in empatičen način.
In telo današnjega časa vzame pod drobnogled letošnja jubilejna 20. Front@. Zvrstile se bodo predstave, ki nagovarjajo telo v času militarizacije, umetne inteligence, odtujitve, … Predstave torej, ki prinašajo razmislek o telesu v času zaostrenega sobivanja, ko skrajni individualizem trči ob ponovni porast težnje po uniformiranosti gibanja v imenu učinkovitosti. Trenutno globalno stanje sveta se kaže na telesih bitij, ki ga naseljujemo. Govorim tako o posameznih telesih, ki jih zaznamujejo vojne in stanje poznega kapitalizma, kot o kolektivnem telesu družbe. O opazovanosti, ki jo vsiljujejo nenehna prisotnost nadzornih kamer, o možnosti nadzorovanja tako drobnih gibov, kot je sledenje gibanja pogleda na ekranu, o fenomenu javno dostopnih posnetkov z vojnih območij, ki kljub najbolje dokumentirani vojni v zgodovini človeštva, posamezniku na tej strani fronte sprožajo občutek hkratne vpletenosti in nemoči. Naše kolektivno telo družbe se razkraja in rešimo ga lahko le tako, da ponovno premislimo, kaj za nas pomeni sobivati. Ples ima moč, da poleg tenkočutnega opazovanja stanja sveta tudi spreminja to stanje in povezuje posameznike. Ne na način povezovanja z malikovanjem državnih simbolov (npr. mahanje z zastavami) ali z militarizirano uniformnostjo gibanja, temveč s povezovanjem, ki vidi lepoto v raznolikosti, ki jo s seboj prinaša vsako telo in izkušnje, vpisane in vrezane v njem.
Zato se letos kot del festivalske ekipe z naklonjenostjo vračam k sodobnemu plesu, saj lahko prav festivali, kot je Front@, ki sopostavljajo dela umetnic in umetnikov iz mednarodnih okolij, kjer pa mnogi posamezniki svet občutimo s sorodno notranjo razpršenostjo, ustvarjajo upanje za nove (nerepresivne) oblike sobivanja. Umetnost kot lakmusov papir kaže na anomalije sodobnosti. Redko ima direkten učinek družbene transformacije, a vsak še tako droben fragment je dragocen košček v mozaiku, ki nam pomaga reflektirati vsakdanjost in sobivati na spoštljiv in empatičen način.
27. avgust 2025
PRVI DAN
Front@ se je začela z eksplozijo. Ne s tako, kot bi jo pričakovali »na fronti«, ampak z eksplozijo ustvarjalne energije. Prvi festivalski dan je namreč prinesel množico umetniških dogodkov, govorov, pogovorov in priložnosti za druženje.
Začelo se je na prostem, pred Gledališčem Park, kjer je nizozemska skupina Panama Pictures postregla z vizualno poslastico Into Thin Air. Scenski element minimalističnega belega stopnišča, na drogovih pod kotom dvignjenega od tal, da ustvarja vtis lebdenja v breztežnosti, je še nagradil arhitekturni kubus stavbe gledališča v ozadju. Stopnišče, ki tej predstavi pravzaprav predstavlja celoten oder, je s svojo vertikalo postalo enakovreden partner trem plesalcem, ki v koreografiji spajajo sodobni ples z akrobatskimi prvinami. Njihov gib doseže vizualni učinek nenehno spreminjajoče se smeri gravitacije, pri čemer se poigravajo s percepcijo gledalcev, da na trenutke verjamemo, da jih bo zdaj zdaj težnost potegnila navzgor, nato jih prisilila, da zdrsnejo po stopnišču navzdol, zdaj spet bodo obviseli z ene od stranic. Vtis gibanja v liminalnem prostoru nagovori vprašanje (so)delovanja v skupini in majhnosti posameznika, ki se znajde v vrtincu spremenljivih zunanjih sil.
Razkriti trenutki češko-slovenske plesalke in koreografinje Kristýne Peldove in slovenske koreografinje, plesalke in vizualne umetnice Enye Belak na odru brezkompromisno razgalijo notranji svet posameznice, ki se sooča z notranjo razcepljenostjo. Hibridna vizualno-plesna predstava z domiselno uporabo projekcije video materiala plesalki na odru kot soplesalke ponudi pomnogoterjeno njeno lastno telo, s katerimi stopa v kompozicijski in gibalni dialog. V drugem delu s prisotnostjo kamere v živo se gib osredotoči na območje obraza, s katerega je zaradi močnega črnega barvnega premaza umaknjena vsakršna zunanja identiteta, da opazujemo le notranjo temo, prekinjano z »glitchi« in udori projekcij. Predstava kot celota torej gledalca povabi, da vstopi v kompleksnost notranjega sveta ustvarjalk, kjer vsak odgovor ponuja še tisoč novih vprašanj.
»Človeško telo je najbolj občutljivo ogledalo in v plesu se zrcali ves svet.« Tako se je glasila uvodna misel umetniškega vodje festivala Matjaža Fariča, ki je na otvoritvenem dogodku nagovoril občinstvo jubilejne edicije Fronte. Župan Murske Sobote, Damjan Anželj, je festivalu zaželel še mnogo uspešnih sezon, Teja Reba – predsednica Društva za sodobni ples – pa je poudarila, kako pomembna je umetnost v času, ko bi bilo treba slediti citatu Angele Davis, da moramo nehati sprejemati, česar ne moremo spremeniti, in začeti spreminjati, česar ne moremo in ne smemo sprejeti. Otvoritveni dogodek so spremljali solo južnokorejske plesalke Jeong Bin Seo z naslovom Postponed in pa triptih francoske Compagnie Leïla Ka.
Jeong Bin Seo je preloženo, neizrečeno in morda zamujeno nagovorila s plesnim solom, kjer je stopila v dialog s praznim prostorom, ki jo obdaja. Šele z gibanjem odru vnese smisel, mu na trenutke zagospodari, ko vodilo gibanja predstavljajo interni impulzi plešočega telesa, nato pa jo znova v krču izkrivi nemoč proti nadvladi zunanjih okoliščin. A ravno skozi vztrajnost izpostavi pomen notranje življenjske energije, ki telo, v katerem se nalaga zamolčano, še dalje poganja v gibanje.
Triptih koreografij Leïla Ka sestavljajo predstave Bouffées (kvintet), You're The One We Love (duet) in Pode Ser (solo), ki medsebojno citirajo gibalni material, ki se razvija tekom vseh treh delov. Rdeča nit izkušnje ženskosti se zastavi že s kvintetom, kjer plesalke, postrojene v vrsto in obrnjene proti občinstvu, preigravajo prazne geste, katerih vsakršen globlji smisel je že davno pogoltnila družbena konvencija – torej puhlice, bouffées. Z gibi, ki izhajajo iz globoko ukoreninjenih stereotipov, kot so brisanje solz, ustrežljivi poklončki, pridno sklenjene roke in elegantno izgubljanje zavesti, izpostavljajo odtujenost vljudnostnih gest od telesnosti, a si prav z repetitivnostjo praznih gibov, ki jih namesto glasbene podlage v tišini spremljajo njihovi lastni sunkoviti vdihi in izdihi, znova prisvajajo svoja telesa. V peterici vidimo le fragment ženskih usod skozi zgodovino, ki hkrati predstavljajo zamolčano in zapostavljeno množico, hkrati pa ravno skozi mikro-razlike njihovih telesnih govoric prepoznamo pomen in težo individualnega boja. Ta tematika se nadaljuje v duetu, kjer plesalki z visoko intenzivnostjo v intervalih, ki jih zaznamuje tudi prekinjajoča se glasbena podlaga, ciklično ponavljata koreografski izsek, ki ves čas niha med telesnim doživljanjem nasilja in bojem proti njemu. Na odru sta dve, a njuno gibanje je senca druga druge, morda pa tudi odsev le ene ali tisočih ženskih usod. Tema pomena identitete individuuma se zaokroži v solu, kjer plesalka gibanje razvije iz pozunanjenih notranjih omejitev (roki sprva drži stisnjeni kot v prisilnem jopiču, nato pa se osvobodi (tudi lastnih) zadržkov) in nazadnje razpleše svoj lastni gibalni izraz. Pri tem jo podpira domiselna uporaba kostuma dekliške oblekice, pod katero se skrivajo hlače hip-hop trenirke in ki v trenutkih, ko si krilo povleče čez zgornji del telesa, spodbuja asociacijo na kokon žuželke, tik preden se ta razvije v metulja – osvobojenega telesnih preprek, a še vedno ujetega v snop svetlobe, ki ji omejuje gibalni prostor.
Prvi festivalski dan je gledalce torej povabil k intenzivni refleksiji notranjih človeških svetov in pred nas postavil vprašanje, kako uspešno se kot individuumi povezujemo v empatično skupnost. Vprašanje, na katerega bo odgovoril izbor predstav drugega dne festivala?
Začelo se je na prostem, pred Gledališčem Park, kjer je nizozemska skupina Panama Pictures postregla z vizualno poslastico Into Thin Air. Scenski element minimalističnega belega stopnišča, na drogovih pod kotom dvignjenega od tal, da ustvarja vtis lebdenja v breztežnosti, je še nagradil arhitekturni kubus stavbe gledališča v ozadju. Stopnišče, ki tej predstavi pravzaprav predstavlja celoten oder, je s svojo vertikalo postalo enakovreden partner trem plesalcem, ki v koreografiji spajajo sodobni ples z akrobatskimi prvinami. Njihov gib doseže vizualni učinek nenehno spreminjajoče se smeri gravitacije, pri čemer se poigravajo s percepcijo gledalcev, da na trenutke verjamemo, da jih bo zdaj zdaj težnost potegnila navzgor, nato jih prisilila, da zdrsnejo po stopnišču navzdol, zdaj spet bodo obviseli z ene od stranic. Vtis gibanja v liminalnem prostoru nagovori vprašanje (so)delovanja v skupini in majhnosti posameznika, ki se znajde v vrtincu spremenljivih zunanjih sil.
Razkriti trenutki češko-slovenske plesalke in koreografinje Kristýne Peldove in slovenske koreografinje, plesalke in vizualne umetnice Enye Belak na odru brezkompromisno razgalijo notranji svet posameznice, ki se sooča z notranjo razcepljenostjo. Hibridna vizualno-plesna predstava z domiselno uporabo projekcije video materiala plesalki na odru kot soplesalke ponudi pomnogoterjeno njeno lastno telo, s katerimi stopa v kompozicijski in gibalni dialog. V drugem delu s prisotnostjo kamere v živo se gib osredotoči na območje obraza, s katerega je zaradi močnega črnega barvnega premaza umaknjena vsakršna zunanja identiteta, da opazujemo le notranjo temo, prekinjano z »glitchi« in udori projekcij. Predstava kot celota torej gledalca povabi, da vstopi v kompleksnost notranjega sveta ustvarjalk, kjer vsak odgovor ponuja še tisoč novih vprašanj.
»Človeško telo je najbolj občutljivo ogledalo in v plesu se zrcali ves svet.« Tako se je glasila uvodna misel umetniškega vodje festivala Matjaža Fariča, ki je na otvoritvenem dogodku nagovoril občinstvo jubilejne edicije Fronte. Župan Murske Sobote, Damjan Anželj, je festivalu zaželel še mnogo uspešnih sezon, Teja Reba – predsednica Društva za sodobni ples – pa je poudarila, kako pomembna je umetnost v času, ko bi bilo treba slediti citatu Angele Davis, da moramo nehati sprejemati, česar ne moremo spremeniti, in začeti spreminjati, česar ne moremo in ne smemo sprejeti. Otvoritveni dogodek so spremljali solo južnokorejske plesalke Jeong Bin Seo z naslovom Postponed in pa triptih francoske Compagnie Leïla Ka.
Jeong Bin Seo je preloženo, neizrečeno in morda zamujeno nagovorila s plesnim solom, kjer je stopila v dialog s praznim prostorom, ki jo obdaja. Šele z gibanjem odru vnese smisel, mu na trenutke zagospodari, ko vodilo gibanja predstavljajo interni impulzi plešočega telesa, nato pa jo znova v krču izkrivi nemoč proti nadvladi zunanjih okoliščin. A ravno skozi vztrajnost izpostavi pomen notranje življenjske energije, ki telo, v katerem se nalaga zamolčano, še dalje poganja v gibanje.
Triptih koreografij Leïla Ka sestavljajo predstave Bouffées (kvintet), You're The One We Love (duet) in Pode Ser (solo), ki medsebojno citirajo gibalni material, ki se razvija tekom vseh treh delov. Rdeča nit izkušnje ženskosti se zastavi že s kvintetom, kjer plesalke, postrojene v vrsto in obrnjene proti občinstvu, preigravajo prazne geste, katerih vsakršen globlji smisel je že davno pogoltnila družbena konvencija – torej puhlice, bouffées. Z gibi, ki izhajajo iz globoko ukoreninjenih stereotipov, kot so brisanje solz, ustrežljivi poklončki, pridno sklenjene roke in elegantno izgubljanje zavesti, izpostavljajo odtujenost vljudnostnih gest od telesnosti, a si prav z repetitivnostjo praznih gibov, ki jih namesto glasbene podlage v tišini spremljajo njihovi lastni sunkoviti vdihi in izdihi, znova prisvajajo svoja telesa. V peterici vidimo le fragment ženskih usod skozi zgodovino, ki hkrati predstavljajo zamolčano in zapostavljeno množico, hkrati pa ravno skozi mikro-razlike njihovih telesnih govoric prepoznamo pomen in težo individualnega boja. Ta tematika se nadaljuje v duetu, kjer plesalki z visoko intenzivnostjo v intervalih, ki jih zaznamuje tudi prekinjajoča se glasbena podlaga, ciklično ponavljata koreografski izsek, ki ves čas niha med telesnim doživljanjem nasilja in bojem proti njemu. Na odru sta dve, a njuno gibanje je senca druga druge, morda pa tudi odsev le ene ali tisočih ženskih usod. Tema pomena identitete individuuma se zaokroži v solu, kjer plesalka gibanje razvije iz pozunanjenih notranjih omejitev (roki sprva drži stisnjeni kot v prisilnem jopiču, nato pa se osvobodi (tudi lastnih) zadržkov) in nazadnje razpleše svoj lastni gibalni izraz. Pri tem jo podpira domiselna uporaba kostuma dekliške oblekice, pod katero se skrivajo hlače hip-hop trenirke in ki v trenutkih, ko si krilo povleče čez zgornji del telesa, spodbuja asociacijo na kokon žuželke, tik preden se ta razvije v metulja – osvobojenega telesnih preprek, a še vedno ujetega v snop svetlobe, ki ji omejuje gibalni prostor.
Prvi festivalski dan je gledalce torej povabil k intenzivni refleksiji notranjih človeških svetov in pred nas postavil vprašanje, kako uspešno se kot individuumi povezujemo v empatično skupnost. Vprašanje, na katerega bo odgovoril izbor predstav drugega dne festivala?
28. avgust 2025
DRUGI DAN
Človeštvo v sebi nosi potrebo po ustvarjanju skupnosti – tako na mikro ravni, ko si ljudje poiščemo partnerje, ustvarjamo družinske in prijateljske kroge, kot globalno, ko se povezujemo v narode in civilizacije. A kakor ne moremo preživeti v popolni izolaciji, tako uničujoča je lahko tudi združevalna težnja. Predstave drugega festivalskega dne so nagovorile prav pasti medosebnih odnosov in (niti ne vedno prikrito) manipulacijo nadzora večjih skupnosti. Kolektivnost se vedno začne kot utopija, a lahko zelo hitro preraste v nasilje, zatiranje in omejitev svobode.
Začelo se je z Odprtim mestom. Odprto mesto je sekcija programa, sestavljena iz del, ki so bila izbrana na četrtem mednarodnem odprtem pozivu, namenjenem predstavitvi krajših koreografij, ki so lahko uprizorjene izven gledališkega okolja. Tako smo gledalci na ploščadi pred Soboškim Gradom, z drevoredom v ozadju in obdani z urbanizirano naravo, lahko spremljali dva plesna dueta uveljavljajočih se ustvarjalcev.
Plesalca Luisa Heilbron in Andrea Givanovitch sta s koreografom (Hobie Schouppe) inspiracijo za predstavo Violent Delights črpala iz Shakespearovega citata iz Romea in Julije »Ti nasilni užitki imajo nasilne konce«, ter tako raziskovala magnetizem privlačnosti, ki partnerski odnos lahko pripelje tudi do katastrofe. Shakespearjanske motive je bilo mogoče razbrati tudi v podobah, ki so vstajale iz hitro menjujočih se kompozicij njunih teles, s čimer je ta francosko-brazilsko-belgijska koprodukcija vnašala svež sodoben pogled na obravnavane romantične in tragične motive partnerske zveze. Z inverzijo klasične dramaturgije, torej od začetnega crescenda do postopnega umirjanja hitrosti gibanja, je predstava bolj kot dinamičnosti namenila pozornost detajlom z intenziteto nabitih gibov, ko se telo v skrajni napetosti odziva že na najmanjšo spremembo v partnerjevem telesu ali stanju.
Tematiko partnerskega odnosa je dopolnjevala tudi predstava Stay in Your Peace italijansko-korejskega para – Jin Hwan Seok in Paola Petrongolo – ki sta kot plesalca v tej avtorski predstavi prevzela tudi vlogo koreografov. Pred nami sta s pretanjeno iskrenostjo razgrnila turbulentnost romantične zveze od prvega srečanja, preko negotovosti, spoznavanja drug drugega, do konfliktov, tesnobe in prelomov v komunikaciji; z zaključno ugotovitvijo, da cilj sobivanja ni popolna skladnost, temveč sprejemanje in pomirjenost s samim seboj ter s človekom ob sebi. Koreografski material sta ustvarjalca črpala iz skupnih improvizacij, pri čemer sta se z duhovito iskrivostjo poigravala z gledalčevim asociativnim poljem, ko sta partnersko zvezo prikazala skozi prizmo nenehnega nihanja razmerij moči in ranljivosti, s skoraj animaličnim zanimanjem za partnerjevo telo, do težnje po absolutni nadvladi, a sledeč misli, da nobeno stanje skrajnosti ne more obstati dolgo in se nazadnje zveza bodisi razdre, bodisi skozi ekvilibrium moči postane še trdnejša.
Vrhunec večera je v Gledališču Park zaznamovala predstava ALL'ARME v koreografiji italijanskega dvojca Panzetti/Ticconi in v izvedbi Studia za suvremeni ples. Italijanski izraz 'all’arme' pomeni 'k orožju' – opozorilni klic, ki se uporablja kot poziv k pripravljenosti in obrambi pred grozečo nevarnostjo – iz česar izhaja tudi beseda »alarm«. Zvočno pokrajino predstave tako zaznamujejo zvoki alarmnih siren, ki se mešajo z ritmičnim vojaškim korakanjem in s kričanjem vzdražene množice, kar gledalca v celoti pogoltne v občutek ujetosti v izredne razmere in ga v njem drži tekom celotne predstave. Z vizualno izčiščenostjo predstava pred nas brezkompromisno postavi dejstvo, kako tanka je meja med uporom proti nasilju in izvajanjem nasilja, kako hitro nas dobri nameni iz žrtve prelevijo v storilca, saj agresija v izrednem stanju vedno biva tik pod površjem. Koreografija posebno pozornost posveti prav transformaciji giba iz nevtralne ali defenzivne drže v ofenzivno, da se pred našimi očmi tudi vsakdanji gibi prelevijo v slike človeškega zla. Moč kolektivnega telesa izniči možnost individualnega izraza, neka skrajna okrutnost biva v zamenljivosti posameznika, ustvarjanje popolnega reda v imenu javne varnosti je včasih le maska nasilja – večne resnice, ki mesenost dobijo skozi dovršeno koreografijo, da gledalca pretrese, kako je mogoče, da so lahko taka spoznanja aktualna vsakokrat znova.
Začelo se je z Odprtim mestom. Odprto mesto je sekcija programa, sestavljena iz del, ki so bila izbrana na četrtem mednarodnem odprtem pozivu, namenjenem predstavitvi krajših koreografij, ki so lahko uprizorjene izven gledališkega okolja. Tako smo gledalci na ploščadi pred Soboškim Gradom, z drevoredom v ozadju in obdani z urbanizirano naravo, lahko spremljali dva plesna dueta uveljavljajočih se ustvarjalcev.
Plesalca Luisa Heilbron in Andrea Givanovitch sta s koreografom (Hobie Schouppe) inspiracijo za predstavo Violent Delights črpala iz Shakespearovega citata iz Romea in Julije »Ti nasilni užitki imajo nasilne konce«, ter tako raziskovala magnetizem privlačnosti, ki partnerski odnos lahko pripelje tudi do katastrofe. Shakespearjanske motive je bilo mogoče razbrati tudi v podobah, ki so vstajale iz hitro menjujočih se kompozicij njunih teles, s čimer je ta francosko-brazilsko-belgijska koprodukcija vnašala svež sodoben pogled na obravnavane romantične in tragične motive partnerske zveze. Z inverzijo klasične dramaturgije, torej od začetnega crescenda do postopnega umirjanja hitrosti gibanja, je predstava bolj kot dinamičnosti namenila pozornost detajlom z intenziteto nabitih gibov, ko se telo v skrajni napetosti odziva že na najmanjšo spremembo v partnerjevem telesu ali stanju.
Tematiko partnerskega odnosa je dopolnjevala tudi predstava Stay in Your Peace italijansko-korejskega para – Jin Hwan Seok in Paola Petrongolo – ki sta kot plesalca v tej avtorski predstavi prevzela tudi vlogo koreografov. Pred nami sta s pretanjeno iskrenostjo razgrnila turbulentnost romantične zveze od prvega srečanja, preko negotovosti, spoznavanja drug drugega, do konfliktov, tesnobe in prelomov v komunikaciji; z zaključno ugotovitvijo, da cilj sobivanja ni popolna skladnost, temveč sprejemanje in pomirjenost s samim seboj ter s človekom ob sebi. Koreografski material sta ustvarjalca črpala iz skupnih improvizacij, pri čemer sta se z duhovito iskrivostjo poigravala z gledalčevim asociativnim poljem, ko sta partnersko zvezo prikazala skozi prizmo nenehnega nihanja razmerij moči in ranljivosti, s skoraj animaličnim zanimanjem za partnerjevo telo, do težnje po absolutni nadvladi, a sledeč misli, da nobeno stanje skrajnosti ne more obstati dolgo in se nazadnje zveza bodisi razdre, bodisi skozi ekvilibrium moči postane še trdnejša.
Vrhunec večera je v Gledališču Park zaznamovala predstava ALL'ARME v koreografiji italijanskega dvojca Panzetti/Ticconi in v izvedbi Studia za suvremeni ples. Italijanski izraz 'all’arme' pomeni 'k orožju' – opozorilni klic, ki se uporablja kot poziv k pripravljenosti in obrambi pred grozečo nevarnostjo – iz česar izhaja tudi beseda »alarm«. Zvočno pokrajino predstave tako zaznamujejo zvoki alarmnih siren, ki se mešajo z ritmičnim vojaškim korakanjem in s kričanjem vzdražene množice, kar gledalca v celoti pogoltne v občutek ujetosti v izredne razmere in ga v njem drži tekom celotne predstave. Z vizualno izčiščenostjo predstava pred nas brezkompromisno postavi dejstvo, kako tanka je meja med uporom proti nasilju in izvajanjem nasilja, kako hitro nas dobri nameni iz žrtve prelevijo v storilca, saj agresija v izrednem stanju vedno biva tik pod površjem. Koreografija posebno pozornost posveti prav transformaciji giba iz nevtralne ali defenzivne drže v ofenzivno, da se pred našimi očmi tudi vsakdanji gibi prelevijo v slike človeškega zla. Moč kolektivnega telesa izniči možnost individualnega izraza, neka skrajna okrutnost biva v zamenljivosti posameznika, ustvarjanje popolnega reda v imenu javne varnosti je včasih le maska nasilja – večne resnice, ki mesenost dobijo skozi dovršeno koreografijo, da gledalca pretrese, kako je mogoče, da so lahko taka spoznanja aktualna vsakokrat znova.
29. avgust 2025
TRETJI DAN
Osrednjo misel tretjega festivalskega dne bi lahko zreducirali na vprašanje »kaj je človeško?« Kako postaviti mejo ekspanzivnostnim težnjam ureditev, ki za seboj puščajo trpljenje in smrt, da ne ostane več prostora za humanost, in kje se konča individualnost živega bitja in začne prostor umetne inteligence?
Italijanski ustvarjalni dvojec plesalcev in koreografov – Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi – ki smo ju imeli priložnost spoznati že dan prej kot koreografa predstave ALL’ARME, se navdihujeta pri svojem odnosu do militarizacije sodobne družbe. V predstavi AeReA sta raziskovala motiv zastav; motiv slavljenja moči, toda kaj je slavnostnega v skupnosti, ki svojo prevlado gradi na truplih? Srebrno sive zastave v predstavi, ki so kot osrednji rekvizit tudi vodilo gibalnega materiala, so očiščene znakov in simbolov, pripeljane do svoje gibljive esence, ničelne točke brez konotacij, v kateri se lahko vse pojavi, začne ali izgine. Identiteta in intima plesalcev je prav tako zreducirana na znak, njuna prvinska naloga je vihranje zastav, izmenično sta nosilca simbola moči in trupli, prekriti z mrtvaškim prtom, žrtvovani simbolu. Njuna posamičnost se v celoti umakne nadvladi zastav in s tem spregovorita o brezskrupuloznosti politike militarizacije, ki v neusahljivi želji po moči pod seboj potepta človečnost. Ob poklonu na oder prineseta tudi palestinsko zastavo in se s tem jasno opredelita proti akutnemu genocidu ter nas kot skupnost opomnita na nujnost spregovarjanja o okrutnostih današnjega časa.
Matea Bilosnić v predstavi Never ALLone, ki bi jo zaradi njene hibridnosti lahko imenovali tudi performativni dogodek, spaja pripovedno poezijo, ples in sodobno tehnologijo, utelešeno v robotizirani entiteti, ki njen solo pravzaprav spreminja v duet. Poigrava se s percepcijo gledalcev, ki robotu (na daljavo ga z uporabo konzole »pleše« Nataša Kustura) na podlagi njegovih odzivov in občasnih čisto človeških napak – nenazadnje: motiti se je človeško, errare humanum est – pripišemo človeško osebnost. Hkrati pa skozi razsekanost govora in giba plesalka sama postaja bližja mehaniziranemu stroju, ujetemu v lastni performativ. Procesualnost predstave, na trenutke samonanašalne, bogati z inteligentno dozirano duhovitostjo, ki se zaveda tudi lastne nemoči proti toku, v katerega plesalko vodi njena lastna ustvarjalnost in odzivanje na hibridne elemente predstave. Iskrenost in nepretencioznost, ki sta osnovni poziciji ustvarjalke, gledalce povabita v njen svet, da kot v transu vstopimo v fluidnost raziskovalnega procesa, ki ga vedno zaznamujejo tudi nevihte in brodolomi.
Italijanski ustvarjalni dvojec plesalcev in koreografov – Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi – ki smo ju imeli priložnost spoznati že dan prej kot koreografa predstave ALL’ARME, se navdihujeta pri svojem odnosu do militarizacije sodobne družbe. V predstavi AeReA sta raziskovala motiv zastav; motiv slavljenja moči, toda kaj je slavnostnega v skupnosti, ki svojo prevlado gradi na truplih? Srebrno sive zastave v predstavi, ki so kot osrednji rekvizit tudi vodilo gibalnega materiala, so očiščene znakov in simbolov, pripeljane do svoje gibljive esence, ničelne točke brez konotacij, v kateri se lahko vse pojavi, začne ali izgine. Identiteta in intima plesalcev je prav tako zreducirana na znak, njuna prvinska naloga je vihranje zastav, izmenično sta nosilca simbola moči in trupli, prekriti z mrtvaškim prtom, žrtvovani simbolu. Njuna posamičnost se v celoti umakne nadvladi zastav in s tem spregovorita o brezskrupuloznosti politike militarizacije, ki v neusahljivi želji po moči pod seboj potepta človečnost. Ob poklonu na oder prineseta tudi palestinsko zastavo in se s tem jasno opredelita proti akutnemu genocidu ter nas kot skupnost opomnita na nujnost spregovarjanja o okrutnostih današnjega časa.
Matea Bilosnić v predstavi Never ALLone, ki bi jo zaradi njene hibridnosti lahko imenovali tudi performativni dogodek, spaja pripovedno poezijo, ples in sodobno tehnologijo, utelešeno v robotizirani entiteti, ki njen solo pravzaprav spreminja v duet. Poigrava se s percepcijo gledalcev, ki robotu (na daljavo ga z uporabo konzole »pleše« Nataša Kustura) na podlagi njegovih odzivov in občasnih čisto človeških napak – nenazadnje: motiti se je človeško, errare humanum est – pripišemo človeško osebnost. Hkrati pa skozi razsekanost govora in giba plesalka sama postaja bližja mehaniziranemu stroju, ujetemu v lastni performativ. Procesualnost predstave, na trenutke samonanašalne, bogati z inteligentno dozirano duhovitostjo, ki se zaveda tudi lastne nemoči proti toku, v katerega plesalko vodi njena lastna ustvarjalnost in odzivanje na hibridne elemente predstave. Iskrenost in nepretencioznost, ki sta osnovni poziciji ustvarjalke, gledalce povabita v njen svet, da kot v transu vstopimo v fluidnost raziskovalnega procesa, ki ga vedno zaznamujejo tudi nevihte in brodolomi.
30. avgust 2025
ČETRTI DAN
Zadnji festivalski dan je o stanju sveta in predvsem o viziji prihodnosti spregovoril s simboliko ptičjega leta – dolgega potovanja, ki ga moramo še opraviti, preden lahko dosežemo globalno svobodo in mir.
Ali ptice sanjajo o letenju je ganljiva akrobatsko-plesno-cirkuška predstava, ki presune s svojo lepoto in preprostostjo izraza ter gledalca nagovori naravnost v srce. Dotakne se tistega skrivnega kotička v vsakomur, ki potihem z otroško fascinacijo nad svetom še vedno verjame, da je vse mogoče. Dvojec Fabla (Mojca Špik in Inan Sven Du Swami) kot osrednji scenski element uporabi nihajočo in vrtečo se lestev, na dnu obteženo z utežmi, ki plesalcema omogoča gibanje s pomočjo centripetalne in centrifugalne sile, da ustvarjata vtis lebdenja, letenja, neskončne lahkosti premikanja skozi eter. Vertikala lestve se skozi koreografijo v domišljiji gledalcev še podaljša, da stik s tlemi ostane minimalen in v ospredje stopi občutek hrepenenja, upanja in popolne svobode. Predstava je utelešenje želje po odkrivanju neznanega, ki je tako pogosto na dosegu roke, le s pravimi očmi moramo znati pogledati na življenje in lahko odkrijemo magijo neskončnih možnosti.
Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi, italijanska plesalca in koreografa, sta festival sklenila s predstavo ARA! ARA! Tako sta zaokrožila tudi predstavitev lastnega ustvarjalnega opusa na festivalu, kjer sta tokrat pod novim zornim kotom znova tematizirala problematiko militarizacije. Tokrat sta posegla v pojav barvnih simbolov in zastav kot označb, ki izražajo pripadnost. Človeštvo že od nekdaj uporablja barve in embleme za označevanje pripadnosti različnim frakcijam v boju, navadno gre za močne barve, ki bodejo v oči, in za simbole strah vzbujajočih živali, kot so orli ali levi. Predstava ARA! ARA! se poigra s to asociacijo in si za svoj »bojni simbol« vzame papigo aro, ptico znano po svoji živopisanosti in sposobnosti ponavljanja glasov, zaradi česar je bila pogosto uporabljena kot eksotično razvedrilo. Skozi ples pred nami vstajajo in znova takoj izginjajo podobe ptice v ujetništvu, motivov folklore in prazničnega mahanja z zastavami (modra in rumena zastava poleg papige vzbudita tudi subverzivno asociacijo na ukrajinsko zastavo), pri čemer je izpostavljena predvsem repetetivnost gibov, izpraznjenih vsebine. Zdi se, kot bi nas predstava opozarjala, da bomo, dokler bomo nereflektirano ponavljali stare vzorce družbenega delovanja, ostali ujeti v lastni zlati kletki.
Ob dvajseti obletnici festivala je umetniški vodja Matjaž Farič za zaključek povedal še nekaj besed in poudaril, kako uspešnost festivala kaže na močno potrebo po decentralizaciji kulture, prejel pa je tudi nagrado Seulskega mednarodnega koreografskega festivala za posebne dosežke medkulturnega povezovanja s Korejo, ki mu jo je izročila Sin Ae Park, direktorica organizacije Korea Dance Abroad. Druženje s plesom je sklenilo slovesnost.
Ali ptice sanjajo o letenju je ganljiva akrobatsko-plesno-cirkuška predstava, ki presune s svojo lepoto in preprostostjo izraza ter gledalca nagovori naravnost v srce. Dotakne se tistega skrivnega kotička v vsakomur, ki potihem z otroško fascinacijo nad svetom še vedno verjame, da je vse mogoče. Dvojec Fabla (Mojca Špik in Inan Sven Du Swami) kot osrednji scenski element uporabi nihajočo in vrtečo se lestev, na dnu obteženo z utežmi, ki plesalcema omogoča gibanje s pomočjo centripetalne in centrifugalne sile, da ustvarjata vtis lebdenja, letenja, neskončne lahkosti premikanja skozi eter. Vertikala lestve se skozi koreografijo v domišljiji gledalcev še podaljša, da stik s tlemi ostane minimalen in v ospredje stopi občutek hrepenenja, upanja in popolne svobode. Predstava je utelešenje želje po odkrivanju neznanega, ki je tako pogosto na dosegu roke, le s pravimi očmi moramo znati pogledati na življenje in lahko odkrijemo magijo neskončnih možnosti.
Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi, italijanska plesalca in koreografa, sta festival sklenila s predstavo ARA! ARA! Tako sta zaokrožila tudi predstavitev lastnega ustvarjalnega opusa na festivalu, kjer sta tokrat pod novim zornim kotom znova tematizirala problematiko militarizacije. Tokrat sta posegla v pojav barvnih simbolov in zastav kot označb, ki izražajo pripadnost. Človeštvo že od nekdaj uporablja barve in embleme za označevanje pripadnosti različnim frakcijam v boju, navadno gre za močne barve, ki bodejo v oči, in za simbole strah vzbujajočih živali, kot so orli ali levi. Predstava ARA! ARA! se poigra s to asociacijo in si za svoj »bojni simbol« vzame papigo aro, ptico znano po svoji živopisanosti in sposobnosti ponavljanja glasov, zaradi česar je bila pogosto uporabljena kot eksotično razvedrilo. Skozi ples pred nami vstajajo in znova takoj izginjajo podobe ptice v ujetništvu, motivov folklore in prazničnega mahanja z zastavami (modra in rumena zastava poleg papige vzbudita tudi subverzivno asociacijo na ukrajinsko zastavo), pri čemer je izpostavljena predvsem repetetivnost gibov, izpraznjenih vsebine. Zdi se, kot bi nas predstava opozarjala, da bomo, dokler bomo nereflektirano ponavljali stare vzorce družbenega delovanja, ostali ujeti v lastni zlati kletki.
Ob dvajseti obletnici festivala je umetniški vodja Matjaž Farič za zaključek povedal še nekaj besed in poudaril, kako uspešnost festivala kaže na močno potrebo po decentralizaciji kulture, prejel pa je tudi nagrado Seulskega mednarodnega koreografskega festivala za posebne dosežke medkulturnega povezovanja s Korejo, ki mu jo je izročila Sin Ae Park, direktorica organizacije Korea Dance Abroad. Druženje s plesom je sklenilo slovesnost.