Produkcija/ Production: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija/ Co-production: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana,
Moment Maribor
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne
občine Ljubljana, Oddelka za kulturo./
The performance was supported by the Ministry of Culture of Republic of
Slovenia and the Culture Department of the City Municipality of
Ljubljana.
Izhodišče predstave je besedilo Heinerja Müllerja Opustošena
obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti.
Based on the play Despoiled Shore Medea Material Landscape with
Argonauts by Heiner Müller.
Besedilo Heinerja Müllerja
Opustošena obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti je
pogorišče mest, pokrajina trupel in razbitina politik,
neizbežnost ponavljanja v zmeraj katastrofičnem vidiku Časa, Zgodovine,
Človeka,
nepreglednost citatov, asociacij, podob in zgodb,
podoba prasveta in modernega sveta in vsakega svetov,
monumentalno besedilo, ki je vendarle okvir zgodbi dveh ljudi, dveh
ljubimcev, izdajalcev, maščevalcev, (samo)uničevalcev.
Text by Heiner Müller
Despoiled Shore Medea Material Landscape with Argonauts is a site of
burnt out towns, a landscape of corpses and a wreck of politics,
inevitability of repetition in a permanently catastrophic perspective
of Time, History and Mankind, obscurity of quotations, associations,
images and stories, an image of primeval world and modern world and
every and each world, a monumental text which is nevertheless a context
for the story of two people, two lovers, traitors, vindicators and
(self)destroyers.
Predstava Uroša Kaurina Making Medea je iskanje lastne identitete,
poetike, politike,
iskanje samopotrditve,iskanje smisla in vrednosti tega, kar delam(o).
The performance Making Medea by Uroš Kaurina is a search for one's
identity, poetics and politics, a search for self-approval, a search
for meaning and value of what we do.
O avtorju
Uroš Kaurin je iz Maribora. Uroš je diplomirani igralec in je eno leto
študiral koreografijo v Amsterdamu. Uroš rad igra, pleše, poje, pleza
in hodi na dolge sprehode s psom. Uroš je mlad, lep, pameten in izjemno
nadarjen. Uroš si najbolj na svetu želi, da bi ga imeli radi, da bi
imel veliko denarja in da bi dobil zlato ptico (tako kot Nataša
Živković). Uroš bi rad bil načitan, načelen in dober po srcu. Uroš ne
mara preveč gledališča. Uroš ne mara narcisoidnih, vase zagledanih
ljudi. Uroš bi rad bil Marko Mandić, Bojan Jablanovec in subcomandante
Marcos.
About author
Uroš Kaurin is from Maribor. Uroš is a graduate actor who spent a year
in Amsterdam studying choreography. Uroš likes acting,
dancing, singing, climbing and going for long walks with his dog. Uroš
is young, good looking, smart and exceptionally talented. What Uroš
wants most is to be liked, to have lots of money and to win the golden
bird (like Nataša Živković). Uroš would like to be well-read, a
man of principle and have a good heart. Uroš does not particularly
like the theatre. Uroš does not like narcisoid, self-inflated
people. Uroš would like to be Marko Mandić, Bojan Jablanovec and
subcomandante Marcos.
TO WHOM IT MAY
CONCERN? KOGARKOLI TO ŽE
ZADEVA, TO NI BILO NAMENJENO NJEMU!
Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek Ples: Nataša
Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc, Rosana Hribar, Gregor
Luštek, Petar Banda, Nino Bokan Sodelavka za
dramaturgijo: Andreja Kopač Oblikovanje
svetlobe: Bojan Gagić Produkcija:
Dance Explorations Beyond Front@/ Creation Beyond Front@ III/
koprodukcija Hrvatski institut za pokret i ples/ Tjedan suvremong
plesa (HR) in Flota (SI) S podporo
Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Ljubljana, EU – Program
Kultura, Evropske kulturne fundacije. PREMIERA: 25. 5.
2010, 20.00, Zagrebački plesni centar SLOVENSKA
PREMIERA: 27. 8. 2010, 20.30, Front@ sodobnega plesa – festival, Murska
Sobota Koga danes
karkoli zanima? Komu koristi umetnost? Kaj z njo narediti? Plesalca in
koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek se bosta v »gibalni
raziskavi« To whom it may concern ukvarjala z vprašanji, ki
zadevajo v samo jedro uprizarjanja, razumevanja in reflektiranja
umetnosti danes. Gre za temeljni paradoks sodobne pozicije
»sprejemanja« umetniških vsebin in »pošiljanja«
individualnih form, ki so še posebej krhke, ko gre za tako
»fluidno« umetniško zvrst, kakršna je sodobni ples. V jedru
slednjega se namreč oblikuje sama ambivalentnost procesa opazovanja,
ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki ga mora znati
preseči na ravni ne-konceptualnega. Za preseganje (zaprtosti koncepta v
lastno pozicijo izrekanja) je nujen »samomor koncepta«, ki
pa ga je mogoče opraviti le na polju telesnega. Telo koncept zgrabi za
vrat, ga prežveči ter ga na koncu izpljune zato, da lahko govori samo
zase. Pri tem ne gre za »nadomestek«, niti za njegov
»prežitek«, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko edini
ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik / plesalec
mora »umor koncepta« izvesti popolnoma sam ter za
»čistino« lastne poetike iz kadi (skupaj z umazano vodo)
izvreči tudi dojenčka. Gre za lastne
telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo nenehno iskanje,
sesedanje vase in samo-spraševanje, ki vselej poteka z razlogom. Na
drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi ali ne sledi, ki razume ali
ne razume, vselej pa nekaj vzame. Vzame si vedno točno tisto, kar
razume in čemur že tako ali tako sledi. To nisi nujno ti, ampak je
vselej tvoj gib, ki govori, ki biva, ki kreira in ki polni praznino v
drugem. Ustvarja potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si
tega ne priznava kljub temu, da jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba,
kot zato, da jo preprosto – izplešeš – oziroma se tega učiš ne glede na
to, koga / kaj zadeva.
SRH / SHIVER Zvok na koži / Sound on Skin
plesna predstava/ dance performance
Ponovitev/ Rerun: 24. 5. 2010, 22.00,
Zagrebačko kazalište mladih, Dance Week Festival
Koreografija / Choreography: Matjaž Farič
Glasba/ Music: Milko Lazar
Kostumi/ Costumes: Sanja Grcić
Prostor in lutke/ Space and puppets:Manca Bajec
Glasbeniki/ Musicians: SToP – Slovenski tolkalni projekt
Pianist: Milko Lazar
Grafično oblikovanje/ Graphic design: Boris Balant, Studio Balant
Produkcija/ Production: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija/ Co-production: Flota Ljubljana, Cankarjev dom, SToP -
Slovenski tolkalni projekt, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji/ Partners: Slovenska filharmonija, Zavod Bunker
S podporo / Supported by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in
Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Srečata se ter razdelita svet na moški in ženski del. V razpoki sveta
se najdeta. Navdih požene palico, ki udari ob predmet. Moški poganja
zvok, žensko telo ga sprejema. Na vibrirajoči koži nastaja glasba in se
prelije v premik. Premakne se telo, premakne se zavest, premik postane
ples. Ritem se prelomi in nekaj parov oči spremlja, kako se zobje
zarijejo v trdo skorjo. V ustih se razlije okus in v čeljusti se zapiči
krč. Njen pogled se ustavi na površini, po kateri padajo udarci.
Njegova roka jih natančno odmerja, zato se ona zlahka znajde v času. Ko
mine čas, se spogledata in slovesno priklonita. Nato pozabita eden
drugega.
Udarec na boben v človeku vzbudi srh. Več je udarcev in bolj so
ritmično zapleteni, bolj se srh spreminja v lahkotni občutek letenja.
Ambientalne zvočne slike bo ustvarjalo pet tolkalcev slovenskega
tolkalskega projekta SToP.
KAPITAL
Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar
Plesna predstava
Koreografija in ples: Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar
Scenografija: Maja Rijavec
Glasba: Samo Pečar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Peta Veber
Strokovni sodelavki: Petra Veber in Barbara Novak
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Ops! zavod Ljubljana, Plesna izba
Maribor, Plesni Teater Ljubljana
Partner: Bunker, Ljubljana
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo
Premiera: ponedeljek 28.9.2009 ob 20.00
Ponovitvi: torek 29.9.2009 ob 20.00 in sreda 30.9.2009 ob 20.00
Prostor: Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18,
1000 Ljubljana
Kapital Tina in Gregor koreografirava skupaj, ga pleševa in skozi to
koncipirava na sami predstavi. Ker je več Tin in več Gregorjev, to ni
samo duet, ampak gneča. Uporabljamo vse, kar nam je na dosegu. Tako
tisto, kar nam je najbližje, kot tisto, kar nam je najbolj oddaljeno.
Prvine plesa krožijo po nas kot dobrine, kot oseba, ki pogleda globlje,
da lažje pride na površje. Nadenemo si pretkano premišljeno izmišljena
imena, da bi preprečili kakršnokoli prepoznanje v tem kroženju. In
zakaj potem obdrživa svoji imeni? Iz navade, čisto iz navade. Da se v
zameno za to narediva še toliko bolj neprepoznavna.
Da postane zaznavno, ne samo to, kar smo, pač pa tisto, kar nas žene,
da plešemo, čutimo in mislimo. Kot tudi vsako drugo gibanje, menjava
blaga, dobrina, produkt, preobrazbe ali Kapital, ki sam po sebi nima
vrednosti, dokler mu je ne pridamo mi sami. Pa tudi zato, ker je
enostavno fajn plesati kot vsi drugi. In to na tak način kot recimo
rečemo "sonce vzhaja" in pri tem vemo, da se pač tako reče. Da dosežemo
točko, ne tisto, kjer nič več ne rečemo "jaz", pač pa točko, kjer ni
več pomembno ali še rečemo "jaz". Midva nisva samo midva. Vsak bo
razpoznal svoje(ga). Vsak od nas nas bo navdihoval, nas pomnožil in
pomnoževal.
Zgornja odstavka sta tudi življenjepisa Tine Dobaj Eder in Gregorja
Kamnikarja.
Predstava nima ne objekta niti subjekta. Je narejena iz različno
oblikovanih tvari različnih datumov in hitrosti. Tvari se drgnejo ena
ob drugo, se božajo, zaradi trenja segrevajo, eksplodirajo in se tudi
stopijo, stalijo ena v drugo. Če pripišemo predstavo določenemu
subjektu, pomeni, da spregledamo delovanje teh tvari, iz katerih je
predstava narejena in izjemnost povezav med tvarmi predstave. Je kot bi
izdelali dobrotljivega Boga, da razložimo geografske premike. Namesto
da z vsemi čuti in zavestjo izkopljemo rudo in začutimo premike. V
predstavi, kot v vseh stvareh, obstajajo linije artikulacije ali
členkovitosti, plasti in področij; in tudi linija bega, gibanja,
privzdiga (suspenda), razslojitve in spusta.
Predstava je hkrati arheološka raziskava in znanstvena fantastika,
postmodernistični pesto in anoreksični minimalizem. Se najbolje
artikulira in definira preko lastnih sredstev, orodij in teorije, ki
nastaja sproti, v vsakem trenutku in med trenutki. Uhaja in se v
uhajanje ujema. Ujeta pleše in se že od začetka končuje.
Trenutek je prvina dobička. Med enim in drugim trenutkom je svet.
Vstopit vanj se ne da. Iz trenutkov izstopit prav tako ne. Med trenutki
se pač znajdeš. Alica v čudežni deželi. Ki pa je tako zelo domača. Kot
maternica.
Predstava je koreografiranje gibanja vseh prvin predstave: giba,
občinstva, odnosov, luči, zvoka, prostora, časa, performing in ne samo
fizičnega gibanja človeških teles. V koreografijo so vključene tudi
prvine procesa: vzpostavljanje konkretnega ustvarjalnega procesa, kako
priti do nalog, materiala, kako ga oblikovati, s čim začiniti. Vse to,
da se ustvari predstavo kot stroj za pretvorbo vložka udeleženih.
Najbolje je ne reči ničesar o predstavi. S tem se prodre izven sistema
kapitalizma. Predstava je svoj lastni kapital.
Kapital je telo kapitalista brez organov ali kapitalističnega jaza.
Toda kot tak - kapital namreč - ni samo tekoča in okamenela substanca
denarja, pač pa tudi da sterilnosti denarja obliko, preko katere denar
potem lahko producira denar. Kapital je oblika cirkulacije kot dom, v
katerega nenehno vlagaš.
JASNA KNEZ - 50 LET PLESA NAJDENO TELO JASNE KNEZ ALI KAKO ODPLESATI
ŽIVLJENJE
Izgubljeno - Iščoče - Najdeno: Telo Jasne Knez Zadnji
del
trilogije
Telo
Jasne
Knez
Koncept:
Jasna
Knez Soavtorji
in
nastopajoči:
Jasna
Knez,
Maša
Kagao
Knez,
Vasko
Atanasovski Video
1:
Samota
telesa,
avtor
Tone
Stojko,
glasba
Igor
Leonardi Video
2:
Re-shot,
avtor
Piero
Guglielmino,
glasba
Marko
Glasba:
Vilko
Ukmar Oblikovanje
luči:
TEAM Jezikovni
pregled:
Alenka
Juvan Producentka:
Ksenija
Kaučič Produkcija
Flota,
zavod
za
organizacijo
in
izvedbo
kulturnih
Murska
Sobota Koprodukcija
Flota,
zavod
za
kulturo,
Ljubljana Plesni
Teater
Ljubljana Uvertura
-
Delo
v
nastajanju:
29.
december
2007,
Plesni
teater
Ljubljana. Predstava
je
nastala
s
podporo
Ministrstva
za
kulturo
Republike
Slovenije
in Mestne
občine
Ljubljana,
Oddelka
za
kulturo
in
raziskovalno
dejavnost.
JASNA
KNEZ
-
50
LET
PLESA Plesni
opus
Jasne
Knez
sodi
med
pomembne
vzgibe
za
razvoj
slovenskega
sodobnega plesa. Ker je ples po svoji naravi vezan na trenutek “tukaj
in zdaj” - obstaja namreč le, ko se dogaja, se krhke, hipno minljive,
pogosto v obrobnih ali nekonvencionalnih prostorih in okoljih izvajane
plesne umetnine, kakršnim je zavezana Jasna Knez - in zaradi katerih je
tako izvirna in posebna - v času kaj kmalu razpršijo; še posebno, ker
plesalka nikoli ni imela in še vedno nima dovolj opazne publicitete.
Danes pa je tako: če nisi kar naprej v medijih, za javnost ne obstajaš,
pri čemer pa prisotnost v medijih pogosto ni sorazmerna s kakovostjo
ustvarjalca! Zato dobršnega dela Jasninega dela in delovanja naša
kulturna javnost ne pozna dovolj, obenem pa ljubitelji, poznavalci in
plesni strokovnjaki, ki vsa leta spremljamo njeno delo, vse bolj
prepoznavamo njegovo vrednost. Plesne
temelje
si
je
pridobila
v
šoli
Žive
Kraigher,
pozneje
pa se je
izpopolnjevala na London Contemporary Dance School, na Mednarodni
poletni plesni šoli v Rovinju, na številnih seminarjih v tujini ter na
svojih plesnih popotovanjih po svetu (nekdanja Jugoslavija, Sudan,
Taškent …). Kot slovenska sodobna različica legendarne Isadore Duncan
pa je Jasna Knez ostala zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na
improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu
temelječe, a obdelane in sofisticirane plesne oblike. “ Narediti nekaj,
česar ne naredi nihče drug tako kot ti: ko radoveden, pripravljen na
igro, spontan in iskriv misliš, da svobodi ni konca.” Vendar Jasna goji
improvizacijo kot ustvarjalno metodo in odrsko obliko, ne kot zasebno
sproščanje. V letih preizkušanja je odkrila vzvode oblikovanja in
izpilila prezentacijo: njena plesna improvizacija je strukturirana,
hkrati pa polna presenečenj ter globoko izrazna. Pomembno je tudi njeno
koreografsko delo, zlasti v povezavi z gledališkim gibom, ter mentorsko
in plesno-pedagoško delovanje: že vsa leta vodi delavnice ustvarjalnega
izraznega plesa, prva pa je pri nas začela poučevati tudi orientalski
ples, ki ga posreduje po svoje, pretkanega z osebnim umetniškim
nabojem. Na
plesnih
odrih
in
prizoriščih
je
prisotna
neverjetnih
50
let,
saj je
prvič javno nastopila že z osmimi leti “Moj prvi ples je bil Srnica!
Spomnim se, da smo bili v garderobi Opere in nekdo nam je rekel, da je
to soba Tatjane Remškarjeve in sem , čeprav je bila baletka, s
strahospoštovanjem in tudi ponosom sedela pred ogledalom njene toaletne
mizice.” Kaj
mora
imeti
človek,
plesalka,
ustvarjalka,
da
zdrži
toliko
časa,
da ji
ni dolgčas, da se ne naveliča, iztroši, zasiti - gibov? “Ples, kot nam
ga je posredovala Živa Kraigher, temelji na popolni predanosti celega
človeškega bitja. To ni nekaj, kar se naučiš in nato lepo zaplešeš, da
je všečno ljudem, temveč je že v osnovi pogoj tvoja osebna izpoved, ki
mora biti verodostojna, iskrena, brez manipulacij in špekulacij. To je
nekaj, kar dojemaš, spoznavaš, se učiš postopno, saj vedno nate preži
past, da bi skušal predvsem ugajati, se sprenevedati ... Zato je bil
vsak naš nastop, ne glede na to, kakšen status smo imeli - ali
“amaterski”, ali “profesionalni” - zaresen, poglobljen, bil je
iztisnjen izvleček tega, kar smo tisti trenutek bili. Zato lahko rečem,
da sem na sceni 50 let. Zame je bil - in je še - ples poglavitni del
življenja, ne hobi. Kaj me žene? Rekla bi, da predvsem radovednost.
Radovedna sem, grozno me zanima, kako je, če tako plešeš, zanima me,
ali lahko plešem na različno glasbo in druge spodbude, tu, tam,
kjer koli … Spoznavam ter preizkušam vse zvrsti plesa, vsako si želim
doživeti skozi lastno izkušnjo.Veseli me, ko mi kdo reče, zapleši nam
kaj - in to kjer koli: na odru, v telovadnici, v gostilni, na cesti, v
trgovini ... ni mi nerodno, obratno, ob tem začutim toplino, kot bi mi
rekli, pridi domov ...” Tako
od
tiste
davne
Srnice
ni
minilo
leto,
da
Jasna
ne bi nastopala: v
odročni šoli ali vrtcu pleše za otroke ali za peščico ljudi na odprtju
razstave, pa tudi za množice v gledališčih, na festivalih in v
televizijskem mediju. S svojim plesom je kot ponosna marginalka
neopazno-opazno, brez zunanjega blišča, a z intenzivnim notranjim
žarenjem vtkana v slovenski kulturni prostor in čas. “Telo
mineva,
a
še
vedno
kaj
ostane.
Plesala
bom
do
konca - v kakršni koli
obliki!” Neja
Kos
“Sodobni
ples
se
je
v
devetdesetih
letih
v
Sloveniji
razbohotil
ravno zaradi
takih navdušencev, kot je Jasna Knez. S svojim eksperimentalnim
pristopom do telesa v gibanju ji je uspelo v dolgih letih pojavljanja v
javnosti izboriti prostor sodobnemu plesu v zavesti Slovencev. Spekter
Jasninega plesa je neulovljiv kot mavrica. Od krhkih, lebdečih,
vetrovnih točk, do krčevitih, statičnih in divjih poz ali gibov v
fotografiji Toneta stojka, je Jasnino telo ves čas svobodno,
samozavestno in izrazito. Pravzaprav gre ves čas za dvojnost neke
sanjske in nematerialne mehkobe ter prvinske svobode mesa, telesnega
občutja nezadržanih strasti in energije.” Jasna Hribernik, režiserka “Kot
sodobna
različica
legendarne
Isadore
Duncan
je
Jasna
Knez
(1949,Trst)
ostala
zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in
raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a
prefinjene plesne oblike. S
svojim
plesom
je
kot
prava
marginalka
opazno-neopazno,
brez
blišča
vtkana
v slovenski kulturni prostor in čas.”Neja Kos, plesna
kritičarka, vodja plesne dejavnosti na JSKD
“Jasna
Knez
-
slovenski
plesni
dragulj,”
Rok
Vevar,
plesni
teoretik,
kritik,
Delo
“J.
K.
-
legenda
slovenskega
sodobnega
plesa,
samosvoja
v
trenutkih
svojega
plesnega speva in eterični igri gibov.” Daliborka Podboj, plesna
kritičarka
“Jasna,
ti
si
brezčasna,”
Janez
Matičič,
slovenski
skladatelj,
na
Festivalu
komorne
sodobne slovenske glasbe, Radenci 2001
SILENT BODY
/ TIHO TELO »Gibanje
je
odhajanje.
Ima
svoje
nadaljevanje
in
tišino
...«
»MOVING IS LEAVING. IT HAS ITS CONTINUITY AND SILENCE.«
V predstavi »Tiho telo« nadaljujemo z raziskovanjem
aktivnega odnosa med telesom in zvokom, zastavljenim v prvih dveh
predstavah »Ozvočeno telo 1 in 2«, ki izziva našo
percepcijo plesa in glasbe ter njunega odnosa. V prejšnjem projektu,
kot tudi v novem, smo razširili iskanje interakcije med telesom
in zvokom na vizualno polje. Ideja je, da telo stoji v centru – v
žarišču ter vpliva na druge medije, ki povratno vplivajo nanj.
Medtem ko se v prvih dveh predstavah poslužujemo tehnoloških vmesnikov
in se ukvarjamo s širjenjem meje fizične realnosti skozi zvok v
prostor, se v tej seriji osredotočamo na vprašanje tišine / tihega
telesa. (»…. I went into an anechoic [totally silent] chamber not
expecting in that silent room to hear two sounds: one high, my nervous
system in operation, one low, my blood in circulation…«
John Cage). Tišine dejansko ni. Tokrat obrnemo realnost pod kožo:
ritem, utrip, misli, nič… in odprejo se nova vprašanja: ne – slišnosti,
polnosti - praznine, ne – izrekljivega, izraza – nemega, znotraj –
zunaj, molka, itd.
»V vsakdanjiku urbanega življenja se je težko lotiti takšnega
projekta. Čutim ga kot borbo proti hrupu – vdiranju zvokov, informacij,
bombardiranju z očitnim. V 21. stol. bo primanjkovalo vode in tišine.
Ko najdem stanje tišine, telo spregovori … in ubijem očitno, kajti
začetka in konca več ni.«
Koncept, koreografija, ples: Snježana Premuš
Glasba: Ivan Mijačević
Scena, kostum, fotografija: MADSTER
Video: Luka Umek
Grafično oblikovanje: Luks Studio
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji: Zavod Exodos, Ljubljana, En-Knap, Pionirski dom – Center za
kulturo mladih
Sponzorji: Cliché, Velana tovarna zaves d.d.
Zahvala: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
3NITI
Koncept in kooreografija / Concept and choreography: Milan
Tomášik
Ples / Dance: Nina Milin, Teja Reba, Nataša Živković
Glasba / Music: Sašo Kalan
Lučno oblikovanje / Light Design: Miran Šušteršič
Kostumi in scena / Costumes and set: Jasna Vastl
Produkcija / Production: zavod Flota
Koprodukcija / Co-production: Plesni Theater Ljubljana, Gibalni
inštitut Vija Vaja, Pionirski dom – Center za kulturo mladih
Posebna zahvala/ Special thanks to: Anja Golob, Lidija Podlesnik Tomašik
Premiera / Premiere: 4.12.2008, 20.00, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitev / Re-run: 5.12.2008, 20.00, Plesni Teater Ljubljana
O predstavi:
"3NITI
je projekt, ki skuša skozi gib osmisliti emotivno telo. Izhaja
iz raziskovanja izbranih čustev in stanj, ki jim sledijo, vendar
njegove ustvarjalce in ustvarjalke še bolj od slednjih zanimajo
prehodi: prehodi med posameznimi čustvi, natančneje točke v razvoju,
kjer čustva prehajajo v lastna nasprotja. Iz njih izvira temeljno
gonilo predstave."
About the performance:
„3NITI
is
a
project
that
tries
to
rethink
emotional-body
through
movement.
It
derives from exploration of chosen emotions and states
that follow those emotions, but its creators are even more interested
in the transformations: between certain emotions and more exact at
points in development, where these emotions change into their
oppositions. From those points, the basic power of the
performance derives.“
KORE WA TADA NO SEN DESU Koreografija: Martina Dobaj Eder
Asistentka koreografije: Vita Osojnik
Plesalke: Ariana Ferfila, Nina Milin, Vita Osojnik, Kristina Pojbič
Champaigne, Kjara Starič
Glasba: Marko Urbanek
Lučno oblikovanje: Urša Vohar
Šivanje kostumov: Tina Pavlin
Premiera 22. aprila 2007 ob 20. uri,
Stara elektrarna, Ljubljana Ponovitev 23. aprila ob 20. uri
O predstavi:
Pet različnih karakterjev se želi spojiti v skupino. Vsak od njih je
izobčenec, ki želi ugajati. Toda homogena tvorba, ki bi omogočila
razvoj inviduuma, ni vzpostavljena.
Kot piše Richard Bach v knjigi Jonathan Livingston Galeb, se posameznik
tako močno trudi doseči svojo hitrost, da ga spodnese in se s težavo
dvigne od tal. Šele s pridobljenim znanjem se zanj prične novo
življenje....
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota, zavod za kulturo, Ljubljana; Plesni teater
Ljubljana
Partnerji: Gibalni inštitut Vija Vaja; Bunker, zavod za organizacijo in
izvedbo kulturnih prireditev, Ljubljana
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo in
raziskovalno dejavnost.
NOVA SILA/ VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ DRUGEGA/ LA
GRANDE VIE C'EST AUTRE CHOSE
Koreografija in ples: Ana Štefanec in Anais Romeo
Glasba: Dalida, URBS, Minx, Sheila Chandra, Gravity, Koom.h
Kostumografija: Nadja Bedjanič
Lučno oblikovanje: Andrej Hajdinjak
Grafično oblikovanje: LUKS studio
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, zavod za kulturo, Ljubljana
Plesni Teater Ljubljana NOVA
SILA, program zavoda Flota, namenjen predstavitvi mladih plesnih
ustvarjalcev, tokrat predstavlja dve mladi plesalki, Ano Štefanec, ki
že od leta
2004 sodeluje pri predstavah Matjaža Fariča ter francosko plesalko Anais
Romeo, ki je zadnji dve leti sodelovala s francosko Compagnie Coline.
Predstava VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ DRUGEGA je soočenje dveh mladih
žensk z
življenjem odraslega, velikim življenjem. Za izhodišče sta avtorici
vzeli točko
prehoda iz varnega sveta otroka v življenje odraslega. Ta prehod pa je
navsezadnje le vstop v krog postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov,
pri
čemer vedno obstajajo tisti, ki odgovor že vedo. Gre za srečanje
tistega, ki že
vstopa v polje neznanega, z otrokom, ki se oklepa vsega znanega.
Vprašanja, ki
iščejo odgovor in trenutki, ko preteklost izprašuje sedanjost, se v
projektu
izrisujejo prek plesnih solov obeh plesalk, dveh mladih in s tem čistih
poetik.
SAMA
Osamljenost
je
najmočnejša
v
množici
ljudi.
Veliko
jih
govori,
pa
nihče ne posluša.
Veliko se jih spogleduje, pa te nihče zares ne pogleda. Tema, ki je v
sodobnem plesu zaživela že v številnih različicah, še posebej v dobi
plesnega ekspesionizma, se sprva zdi obrabljena. Kljub temu je bistvo
še kako aktualno in problem resničen. Z vsakim dnem bolj in z vsako
generacijo znova.
Koreografija: Matjaž Farič
Glasba: Alberto Iglesias
Kostumografija: Alan Hranitelj
Luč: Danilo Pečar
Plesalci: Michaël Albrecht, Julien Andujar, Camille Astorg, Lydie
Ballereau, Emilie Cornillot, Sonia Delbost-Henry, Maud Pizon,
Fernando Roldan, Anaïs Romeo, Romain Bertet, Nicolas Chaigneau,
Sylvain Riejou
in
Ana Štefanec, Alta Katarina Truden, Matevž Česen
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Compagnie Coline in FLOTA, zavod, Murska Sobota
ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL
ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL je predstava o srečanjih na posameznikovi poti. Ta
srečanja so dogodki, ki nastanejo iz reakcij srečevalcev.
Matjaž Farič bo predstavil avtorski plesni solo z mnogimi
nastopajočimi, ki s svojo prisotnostjo vnašajo avtobiografske drobce v
premik, zamik in gib plesalca. Predstava kot sintetični projekt noče
učinkovati zgolj kot reminiscenca preteklega, pač pa je v njenem ozadju
namen po samoironični in samokritični prevetritvi preteklega ter
refleksija, ki po zaslugi sodelujočih akterjev doda trenutek aktualnega
dogajanja na slovenskih odrih.
Matjaž Farič je k sodelovanju povabil plesalce in igralce, ki so od
leta 1986 nastopali v njegovih predstavah. Ti bodo ustavljali, motili
in poganjali dogajanje, ki ga zaokroža zadana pot posameznika, prereže
pa glasba skupine Kleemar & därectalchex.
Koreografija: Matjaž Farič
V predstavi nastopajo: Alenka Avbar, Alta Katarina Truden, Ana
Štefanec, Andreja Obreza, Dragan Živadinov, Dušan Teropšič, Gregor
Kamnikar, Gregor Luštek, Igor Sviderski, Ivan Peternelj, Jana Menger,
Jasna Knez, Katja Kosi, Kjara Starič, Lane Stranič, Marinka Ribič,
Martina Dobaj Eder, Matej Kejžar, Matevž Česen, Matjaž Farič, Nataša
Kos, Nina Mavec Krenker, Petra Pikalo, Ravil Sultanov, Rosana Hribar,
Sebastijan Starič, Tanja Skok, Uršula Teržan
Glasba: Kleemar & därectalchex
Oblikovanje luči: Igor Remeta
Grafično oblikovanje: Boris Balant - Luks studio
s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine
Ljubljana - oddelka za kulturo
NEMOTELONEMEPESMI
Koreograf:
Matjaž Farič
Plesalci:
Rosana Hribar
Magdalena Reiter
Ana Štefanec
Alta Katarina Truden
Matevž Česen
Gregor Luštek
Igor Sviderski
Glasba: Barry Adamson, Harry Connick ml., Dragan Dautovski Quartet,
Doctor Rockit in Maiykesch
Kostumi: Valter Kobal / Oktober
Video in prostor: Matjaž Farič
Luč: Zoran Najdenov
Grafično oblikovanje: LUKS studio
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Producentka: Ksenija Kaučič
Trajanje predstave 70 minut.
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije.
Posebna zahvala LUKS studiu, Zavodu Bunker, Plesnemu Teatru Ljubljana,
Branku Potočanu.
Topos predstave Nemotelonemepesmi, ki kronološko zaokroža drugo
desetletje plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča, je svet, ki
narekuje srečo, zadovoljstvo in uspešnost kot nenehni imperativ.
Predstavo določa hitro prepletanje zgodb in zasuki središča dogajanja,
v vzdušju, kot ga poznamo z zabav, kjer se množica ljudi zabava drug
mimo drugega. Za vsem hrupom, postavljaštvom in površnim hitenjem
ostaja velika ranljivost, želja po iskrenosti, solzah. Med navideznimi
prizori zabave plešejo plesalci svoje strasti, strahove, pričakovanja,
žalost in veselje. Okoli njih se vrtinči hrup in umetno vzhičenje.
Oddaljenemu opazovalcu postaja dogajanje vse bolj tuje; jezik, ki ga
vsevprek govorijo prisotni, vse bolj nesmiseln.
Spremljamo prizore, v katerih želijo osebe pripovedovati svoje zgodbe,
pa zaradi različnih preprek tega ne zmorejo. Glas jim zastane v grlu,
se razlije po telesu in pošlje besede v noge. Njihov gib pripoveduje
namesto glasu in zdi se, da gledamo neme pesmi. Želja po nenehnem
zadovoljstvu žene osebe na odru v hlastanje za dogajanjem. Strah pred
mirovanjem sproža v nekaterih paniko. Razum drugih hromijo velika
pričakovanja. Storili bi vse, da se prijetni trenutki ne bi končali,
zato nenehno izumljajo novo, nesmiselno dogajanje, ki pomaga odložiti
povratek v vsakdan.
NOVA
SILA / RING
KOREOGRAFIJA: Martina Dobaj Eder
PLEŠETA: Špela Tovornik, Nataša Tovirac
DRAMATURGIJA: Bojana Kunst
KOSTUMOGRAFIJA: Mateja Benedetti
MONTAŽA, SNEMANJE, REŽIJA GLASBE: Marko Gutman
LUČ: Andrej Hajdinjak
VIDEO: Dušan Teropšič, Neža Trobec Teropšič
PRODUKCIJA: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
KOPRODUKCIJA: Plesni teater Ljubljana
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije.
Koreografinja
Martina Dobaj Eder je v Ring postavila dve plesalki (Špelo Tovornik in
Natašo Tovirac). V prvem delu ustvarjalnega procesa je strogo zamejila
njuno postavitev v prostor in način njunega gibanja ter se posvetila
raziskovanju gibalnih struktur. Drugi del procesa pa je te gibalne
strukture naključno in odprto prepletel ter se prevesil v raziskavo med
omejitvijo in možnostjo, ki jih sama odločitev o omejitvah vzpostavlja.
Omejitev je namreč tudi možnost svobode drugačnih situacijskih posledic
in možnih smeri delovanja. Koreografska struktura tako že ni jezik, pač
pa pogoj za možnosti jezika, ki se vzpostavi šele skozi naključje in
odprtost.
Čeprav je Ring zamejeno polje, v
katerem so premiki nastopajočih vnaprej predvideni, pa so prav znotraj
teh zamejitev vse možnosti odprte. Telo je pripravljeno, zbrano,
njegova moč in kvaliteta sta premerjeni, oblikovani v prostoru in
ritmični v času. A v vsakem, še tako načrtovanem gibanju telesa, je
vedno navzoča tudi odprtost, naključje, ki se ne ozira na omejitve. To
je odprtost misli, ki je prav zato, ker je neposredno doma v telesu,
tesno prepletena s situacijo. Misel deluje skladno z občutjem. Prav
zato te lahko, kot pravi Brian Massumi, prisili, da poiščeš mejo ali
manever, o katerem se ti ni niti sanjalo, da si ga sposoben, in
ki se
ga nisi mogel domisliti po enostavni poti.
Bojana Kunst
Raymond Cousse
OTROČARIJE Monodrama
Enfantillages,
1984
Prevajalec Aleš
Berger Režiser in
igralec Dejan Pevčević
Koprodukcija
FLOTA in MGL To je zgodba
otroka v svetu odraslih. Osrednji junak je osnovnošolec približno
sedmih do devetih let, zdrav, razmišljajoč in iskriv fantč, poln
domišljije in željan raziskovanja življenja. Avtor preko izpovedi tega
nepokvarjenega in neobremenjenega človeškega bitja podaja svoj
nevtralni komentar sveta lahkotno, igrivo, komično, a hkrati tudi
kritično, pretresljivo in tragično govori o družbi, življenju,
odraščanju, strahovih, erotiki, smrti …
NOVA
SILA /
DILEMA koreograf: Matevž
Česen plešejo: Nataša
Pilipovič, Nuša Peternelj, Matevž Česen glasba: Maiykesch kostumi: Davorka
Požgan oblikovanje
luči: Tomaž Štrucl
Nova sila je program
zavoda Flota, ki je namenjen predstavitvi najprodornejših mladih plesnih
ustvarjalcev v Sloveniji.V letošnjem ciklu se
bo predstavil plesalec in koreograf Matevž Česen s
svojim prvencem, ki nosi naslov Dilema. produkcija:
Flota, zavod, Murska Sobota producent: Matej
Fišer umetniški vodja:
Matjaž Farič
koprodukcija:
Plesni Teater Ljubljana
predstava je
nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS
BARI
Nastopajo:
Ana
Štefanec, Alenka Avbar, Dejan Pevčević, Igor Sviderski Koreografija :
Matjaž Farič Zvočni zapis:
Bogdan Szyber, Carina Reich Glasba: Maiykesch Oblikovanje
luči: Danilo Pečar Kostumografija:
Maja Čop, Valerija Kelava Besedila: Alenka
Avbar, Dejan Pevčević vodja
projekta:Matej Fišer
Ko si poskušaš
zamisliti kraj, ki ga ne poznaš, ustvarjaš novo podobo s sestavljanjem in
razstavljanjem spominov na pretekla potovanja. Iz drobcev osebnih
izkušenj sestavljaš potovanje, ki se
ni zgodilo. Zdi se, kot da bi gradil osebo iz koščkov vtisov – spominov
na barve,
vonjave, občutke in… morje.
Producent : Flota, Zavod za
organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota
Koproducenti: Intercult,
Stockholm, Sweden, Plesni Teater
Ljubljana
