Premiera: 27. januar 2012 ob
20h, Šanski borci, velika dvorana
Ponovitvi: 28. in 29. januar ob 20h
The Spandeks – SOLD OUT! je »fake« realnost.
Je alter ego. Je glasbeni performans, ki re-definira posameznega
ustvarjalca znotraj predstave. The Spandeks – SOLD OUT! je nova
možnost za vzpostavitev pozabljene zgodovine.
Predstava temelji na zgodbi nekdanje poljske glasbene skupine
The Spandeks, ki je v 80-ih letih doživela hiter vzpon in
razcvet.
The Spandeks so s svojim delovanjem zaslužni za pomemben premik
znotraj takratnega pojmovanja glasbe. Leta 1979 so kot
kontrapunkt beograjskemu Novemu valu s svojim inovativnim
pristopom do koncertne performative zamajali tla
prištinske underground scene.
Uporaba kostumov, maske, plesa in šova nasploh je skupino kaj
kmalu postavila ob bok varieteju, le da so njihovi koncerti bili
rockovska različica le-teh.
Skupina je leta 1984 posnela album z naslovom »SOLD
OUT« in leto kasneje prenehala z delovanjem.
The Spandeks so zasedali brat in dve sestri Spandek: Zbigniew
aka Bigi, Nadzieja aka Niki in Grazyna aka Li. Prava identiteta
članov skupine je bila za časa njihovega delovanja zamenjana z
lažno.
Predstava je tako postavljena v okvir dokumentaristične forme in
je obenem naš poklon tej veliki skupini.
Idejna zasnova: Evin Hadžialjević
Avtorji in izvajalci: Evin Hadžialjević, Maja Kalafatić, Laren
Polič Zdravič
Oblikovanje luči: Luka Curk
Foto: Mitja Kobal
Producentka: Urška Pleše
Produkcija: Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Zahvala: Arna Hadžialjević, Branko Potočan, Tamara Stojanović,
Aljaž Tepina, Jernej Čampelj, Andrea Wilson
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in
Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo.
IVAN
PETERNELJ: NOSOROG avtorski
projekt
Premiera: 17.
maj ob 21:00, preddverje Križank, Trg Francoske revolucije 1,
Ljubljana
ideja: Ivan Peternelj nastopajo:
Gordana
Hleb, Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Ivan Peternelj,
Blaž Šef glasba:
G. F. Handel, Bernard Herrmann scena:
Ema Kugler kostumi:
Barbara Stupica luč:
Danilo Pečar fotografija
in oblikovanje: Matej Peternelj produkcija:
Flota
Ljubljana koprodukcija:
Flota,
zavod, Murska Sobota producentka:
Ksenija
Kaučič Predstava
je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne
občine Ljubljana, Oddelka za kulturo.
Prabitje.
Izumirajoča in ogrožena vrsta, zaščitena pred popolnim
izginotjem. Težka zemeljska žival, ki s svojim rogom in
strašno silo vzbuja grozo, kadar brani svoj prostor bivanja.
Njegov edini sovražnik je človek – divji lovec.
Nosorog je prispodoba za ustvarjalca.
Abstraktne gledališke podobe govorijo o osamljenosti
ustvarjanja, o individualizmu. Idejni svet posameznika je
enkraten in neponovljiv. Posameznikovi resnični sovražniki so
njegovi notranji strahovi. Grožnja zunanjega sveta je samo
odsev temačnih likov, ki pobegnejo s polja nezavednih vsebin.
Črne figure so podobe teh demonskih divjih lovcev iz temnih
sanj. Njihove mračne ptice so kot slutnja smrti.
Nosorogov rog je idejni falus, ki oplaja. Kastracija ideje je
za ustvarjalca samomor.
MATJAŽ FARIČ: PUSTITE OTROKE K
MENI / LET THE CHILDREN COME TO ME Plesno-gledališka
predstava /Dance-theater performance
Premiera /Premiere: Cankarjev dom, Ljubljana,
28. januar 2011, 20:00
Ponovitvi /Re-run: Cankarjev dom, Ljubljana, 29. januar +
3. februar 2011, 20:00
Zgodba o vsem, kar so
nam povedali in kaj z nami počnejo.
Ne smemo jim odpustiti,
saj vedo, kaj delajo.
Vodijo nas po markiranih
poteh.
Pristajamo, da se
svoboda krči na poenostavitve; na sprejemljivo in
nesprejemljivo (gibanje) in dovoljeno in nedovoljeno
(početje). Ko odraščamo, poslušamo, ko odrastemo – delujemo.
»Začetniku
svetujemo, naj si zapomni naslednje zlato pravilo: v gorah
hodimo po markiranih poteh. Temelji znak za označevanje
planinskih poti je okrogla markacija: rdeč kolobar okrog
belega kroga. Napisane ali orientacijske table so postavljene
navadno pri začetku poti in na razpotjih. Praviloma so rdeče
barve, napisi pa so beli. Kjer je možno, je markacija v višini
odraslega človeka. Pot je seveda treba markirati v obeh
smereh.«
Predstava »Pustite
otroke k meni« je potovanje skozi mehanizme moči;
neposredno in brezkompromisno, kakršna je »gesta
moči« sama, ki omogoča usmerjati voljo močnejših, določa
pozicijo šibkejših in se najbolj razrašča pri tistih, ki se ne
morejo braniti – otrocih. Otrocih svojih staršev. Naše
revolucionarno poslanstvo še ni izpolnjeno.
Nova predstava Matjaža Fariča in
njegovih sodelavcev je plesna in obenem poudarjeno gledališka.
V njej protagonisti z brezkompromisno uporabljeno gesto
potujejo skozi različne sisteme moči. Teme predstave so
manipuliranje, nadziranje in indoktriniranje. Govori o
hierarhičnem položaju posameznikov in se osredotoča na
postopke, ki močnim omogočajo usmerjati voljo drugih. Mreže
odnosov in položaji posameznikov v njih temeljno določajo meje
svobode, delitve na sprejemljivo in nesprejemljivo, v
institucionalnem smislu pa na dovoljeno in nedovoljeno. Ko
odrastemo, smo del sistema, če smo se naučili, kaj je prav in
kaj se splača. In his new performance,
Matjaž Farič, a distinguished Slovenian dancer and
choreographer, and his collaborators will examine diverse
systems of power in an uncompromising gesture. A dance as
well as a pronounced theatre performance will straddle the
issues of manipulation, control and indoctrination,
examining the hierarchical ranks of individuals and centring
on procedures that enable the strong to control the will of
others.
Koprodukcija/Co-production:
Flota
Ljubljana,
Cankarjev
dom,
Plesni
Teater Ljubljana
Koreograf, režiser in avtor zvočne matrice: Matjaž Farič
Dramaturginja in oblikovalka besedila: Andreja Kopač
Dramaturginja: Simona Ješelnik
Plesalci in soustvarjalci giba: Gregor Luštek, Jana Menger,
Kaja Janjić, Magdalena Reiter, Rosana Hribar
Interpretka besedila: Nada Vodušek
Igralec: Rok Matek
Kostumografinja: Tina Kolenik
Avtorica videa: Patricia Ando Cvetković
Posebna zahvala:
Maši Kagao Knez - KUD Baobab, Branetu Potočanu - Zavod Vitkar,
Živi Brecelj - Plesni Teater Ljubljana
S podporo/ Support by:
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Oddelek za kulture
Mestne občine Ljubljana
SRH /
SHIVER Zvok na koži / Sound on Skin
plesna predstava/
dance performance
Ponovitev/
Re-run: 13. in 14.
oktober 2010 ob 20:00, Cankarjev dom Ljubljana 15. oktober 2010
ob 19:30 SNG Maribor
Koreografija /
Choreography: Matjaž Farič Glasba/ Music: Milko
Lazar Kostumi/ Costumes:
Sanja Grcić Prostor in lutke/
Space and puppets:Manca Bajec
Glasbeniki/ Musicians:
SToP – Slovenski tolkalni projekt Pianist: Milko Lazar
Grafično oblikovanje/
Graphic design: Boris Balant, Studio Balant
Produkcija/
Production: Flota, zavod, Murska Sobota Koprodukcija/
Co-production: Flota Ljubljana, Cankarjev dom, SToP -
Slovenski tolkalni projekt, Plesni Teater Ljubljana Partnerji/ Partners:
Slovenska filharmonija, Zavod Bunker S podporo / Supported
by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna
občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Srečata se ter
razdelita svet na moški in ženski del. V razpoki sveta se
najdeta. Navdih požene palico, ki udari ob predmet. Moški
poganja zvok, žensko telo ga sprejema. Na vibrirajoči koži
nastaja glasba in se prelije v premik. Premakne se telo,
premakne se zavest, premik postane ples. Ritem se prelomi in
nekaj parov oči spremlja, kako se zobje zarijejo v trdo
skorjo. V ustih se razlije okus in v čeljusti se zapiči krč.
Njen pogled se ustavi na površini, po kateri padajo udarci.
Njegova roka jih natančno odmerja, zato se ona zlahka znajde
v času. Ko mine čas, se spogledata in slovesno priklonita.
Nato pozabita eden drugega. Udarec na boben v
človeku vzbudi srh. Več je udarcev in bolj so ritmično
zapleteni, bolj se srh spreminja v lahkotni občutek letenja.
Ambientalne zvočne slike bo ustvarjalo pet tolkalcev
slovenskega tolkalskega projekta SToP.
MAKING MEDEA
Premiera/ Premiere: 3. 6. 2010, 21.00,
Plesni Teater Ljubljana
Ponovitev/ Re-run: 4- 6. 2010, 21.00, Plesni Teater Ljubljana
Kam smo prišli?
Where have we arrived?
Kaj smo pustili za seboj?
What have we left behind?
Kam gremo?
Where are we going?
Produkcija/ Production: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija/ Co-production: Flota Ljubljana, Plesni Teater
Ljubljana, Moment Maribor
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in
Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo./
The performance was supported by the Ministry of Culture of
Republic of Slovenia and the Culture Department of the City
Municipality of Ljubljana.
Izhodišče predstave je besedilo Heinerja Müllerja
Opustošena obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti.
Based on the play Despoiled Shore Medea Material Landscape with
Argonauts by Heiner Müller.
Besedilo Heinerja Müllerja
Opustošena obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti je
pogorišče mest, pokrajina trupel in razbitina politik,
neizbežnost ponavljanja v zmeraj katastrofičnem vidiku Časa,
Zgodovine, Človeka,
nepreglednost citatov, asociacij, podob in zgodb,
podoba prasveta in modernega sveta in vsakega svetov,
monumentalno besedilo, ki je vendarle okvir zgodbi dveh ljudi,
dveh
ljubimcev, izdajalcev, maščevalcev, (samo)uničevalcev.
Text by Heiner Müller
Despoiled Shore Medea Material Landscape with Argonauts is a
site of
burnt out towns, a landscape of corpses and a wreck of politics,
inevitability of repetition in a permanently catastrophic
perspective of Time, History and Mankind, obscurity of
quotations, associations, images and stories, an image of
primeval world and modern world and every and each world, a
monumental text which is nevertheless a context for the story of
two people, two lovers, traitors, vindicators and
(self)destroyers.
Predstava Uroša Kaurina Making Medea je iskanje lastne
identitete, poetike, politike,
iskanje samopotrditve,iskanje smisla in vrednosti tega, kar
delam(o).
The performance Making Medea by Uroš Kaurina is a search for
one's identity, poetics and politics, a search for
self-approval, a search for meaning and value of what we do.
O avtorju
Uroš Kaurin je iz Maribora. Uroš je diplomirani igralec in je
eno leto študiral koreografijo v Amsterdamu. Uroš rad igra,
pleše, poje, pleza in hodi na dolge sprehode s psom. Uroš je
mlad, lep, pameten in izjemno nadarjen. Uroš si najbolj na svetu
želi, da bi ga imeli radi, da bi imel veliko denarja in da bi
dobil zlato ptico (tako kot Nataša Živković). Uroš bi rad bil
načitan, načelen in dober po srcu. Uroš ne mara preveč
gledališča. Uroš ne mara narcisoidnih, vase zagledanih
ljudi. Uroš bi rad bil Marko Mandić, Bojan Jablanovec in
subcomandante Marcos.
About author
Uroš Kaurin is from Maribor. Uroš is a graduate actor who spent
a year in Amsterdam studying choreography. Uroš
likes acting, dancing, singing, climbing and going for long
walks with his dog. Uroš is young, good looking, smart and
exceptionally talented. What Uroš wants most is to be liked, to
have lots of money and to win the golden bird (like Nataša
Živković). Uroš would like to be well-read, a man of principle
and have a good heart. Uroš does not particularly like the
theatre. Uroš does not like narcisoid, self-inflated
people. Uroš would like to be Marko Mandić, Bojan Jablanovec and
subcomandante Marcos.
TO WHOM IT MAY CONCERN?
KOGARKOLI TO ŽE ZADEVA, TO NI BILO NAMENJENO NJEMU!
Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek
Ples: Nataša Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc,
Rosana Hribar, Gregor Luštek, Petar Banda, Nino Bokan
Sodelavka za dramaturgijo: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe: Bojan Gagić
Produkcija: Dance Explorations Beyond Front@/ Creation Beyond
Front@ III/ koprodukcija Hrvatski institut za pokret i ples/
Tjedan suvremong plesa (HR) in Flota (SI)
S podporo Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Ljubljana, EU –
Program Kultura, Evropske kulturne fundacije.
Koga danes karkoli zanima? Komu koristi umetnost? Kaj z njo
narediti? Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek se
bosta v »gibalni raziskavi« To whom it may concern
ukvarjala z vprašanji, ki zadevajo v samo jedro uprizarjanja,
razumevanja in reflektiranja umetnosti danes. Gre za temeljni
paradoks sodobne pozicije »sprejemanja« umetniških
vsebin in »pošiljanja« individualnih form, ki so še
posebej krhke, ko gre za tako »fluidno« umetniško
zvrst, kakršna je sodobni ples.
V jedru slednjega se namreč oblikuje sama ambivalentnost procesa
opazovanja, ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki
ga mora znati preseči na ravni ne-konceptualnega. Za preseganje
(zaprtosti koncepta v lastno pozicijo izrekanja) je nujen
»samomor koncepta«, ki pa ga je mogoče opraviti le na
polju telesnega. Telo koncept zgrabi za vrat, ga prežveči ter ga
na koncu izpljune zato, da lahko govori samo zase. Pri tem ne gre
za »nadomestek«, niti za njegov
»prežitek«, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko
edini ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik
/ plesalec mora »umor koncepta« izvesti popolnoma sam
ter za »čistino« lastne poetike iz kadi (skupaj z
umazano vodo) izvreči tudi dojenčka.
Gre za lastne telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo
nenehno iskanje, sesedanje vase in samo-spraševanje, ki vselej
poteka z razlogom. Na drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi
ali ne sledi, ki razume ali ne razume, vselej pa nekaj vzame.
Vzame si vedno točno tisto, kar razume in čemur že tako ali tako
sledi. To nisi nujno ti, ampak je vselej tvoj gib, ki govori, ki
biva, ki kreira in ki polni praznino v drugem. Ustvarja
potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si tega ne
priznava kljub temu, da jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba, kot
zato, da jo preprosto – izplešeš – oziroma se tega učiš ne glede
na to, koga / kaj zadeva.
KAPITAL
Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar
Plesna predstava
Koreografija in ples: Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar
Scenografija: Maja Rijavec
Glasba: Samo Pečar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Peta Veber
Strokovni sodelavki: Petra Veber in Barbara Novak
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Ops! zavod Ljubljana, Plesna izba
Maribor, Plesni Teater Ljubljana
Partner: Bunker, Ljubljana
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo
Premiera: ponedeljek 28.9.2009 ob 20.00
Ponovitvi: torek 29.9.2009 ob 20.00 in sreda 30.9.2009 ob 20.00
Prostor: Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova
18, 1000 Ljubljana
Kapital Tina in Gregor koreografirava skupaj, ga pleševa in
skozi to koncipirava na sami predstavi. Ker je več Tin in več
Gregorjev, to ni samo duet, ampak gneča. Uporabljamo vse, kar
nam je na dosegu. Tako tisto, kar nam je najbližje, kot tisto,
kar nam je najbolj oddaljeno. Prvine plesa krožijo po nas kot
dobrine, kot oseba, ki pogleda globlje, da lažje pride na
površje. Nadenemo si pretkano premišljeno izmišljena imena, da
bi preprečili kakršnokoli prepoznanje v tem kroženju. In zakaj
potem obdrživa svoji imeni? Iz navade, čisto iz navade. Da se v
zameno za to narediva še toliko bolj neprepoznavna.
Da postane zaznavno, ne samo to, kar smo, pač pa tisto, kar nas
žene, da plešemo, čutimo in mislimo. Kot tudi vsako drugo
gibanje, menjava blaga, dobrina, produkt, preobrazbe ali
Kapital, ki sam po sebi nima vrednosti, dokler mu je ne pridamo
mi sami. Pa tudi zato, ker je enostavno fajn plesati kot vsi
drugi. In to na tak način kot recimo rečemo "sonce vzhaja" in
pri tem vemo, da se pač tako reče. Da dosežemo točko, ne tisto,
kjer nič več ne rečemo "jaz", pač pa točko, kjer ni več pomembno
ali še rečemo "jaz". Midva nisva samo midva. Vsak bo razpoznal
svoje(ga). Vsak od nas nas bo navdihoval, nas pomnožil in
pomnoževal.
Zgornja odstavka sta tudi življenjepisa Tine Dobaj Eder in
Gregorja Kamnikarja.
Predstava nima ne objekta niti subjekta. Je narejena iz različno
oblikovanih tvari različnih datumov in hitrosti. Tvari se
drgnejo ena ob drugo, se božajo, zaradi trenja segrevajo,
eksplodirajo in se tudi stopijo, stalijo ena v drugo. Če
pripišemo predstavo določenemu subjektu, pomeni, da spregledamo
delovanje teh tvari, iz katerih je predstava narejena in
izjemnost povezav med tvarmi predstave. Je kot bi izdelali
dobrotljivega Boga, da razložimo geografske premike. Namesto da
z vsemi čuti in zavestjo izkopljemo rudo in začutimo premike. V
predstavi, kot v vseh stvareh, obstajajo linije artikulacije ali
členkovitosti, plasti in področij; in tudi linija bega, gibanja,
privzdiga (suspenda), razslojitve in spusta.
Predstava je hkrati arheološka raziskava in znanstvena
fantastika, postmodernistični pesto in anoreksični minimalizem.
Se najbolje artikulira in definira preko lastnih sredstev,
orodij in teorije, ki nastaja sproti, v vsakem trenutku in med
trenutki. Uhaja in se v uhajanje ujema. Ujeta pleše in se že od
začetka končuje.
Trenutek je prvina dobička. Med enim in drugim trenutkom je
svet. Vstopit vanj se ne da. Iz trenutkov izstopit prav tako ne.
Med trenutki se pač znajdeš. Alica v čudežni deželi. Ki pa je
tako zelo domača. Kot maternica.
Predstava je koreografiranje gibanja vseh prvin predstave: giba,
občinstva, odnosov, luči, zvoka, prostora, časa, performing in
ne samo fizičnega gibanja človeških teles. V koreografijo so
vključene tudi prvine procesa: vzpostavljanje konkretnega
ustvarjalnega procesa, kako priti do nalog, materiala, kako ga
oblikovati, s čim začiniti. Vse to, da se ustvari predstavo kot
stroj za pretvorbo vložka udeleženih.
Najbolje je ne reči ničesar o predstavi. S tem se prodre izven
sistema kapitalizma. Predstava je svoj lastni kapital.
Kapital je telo kapitalista brez organov ali kapitalističnega
jaza. Toda kot tak - kapital namreč - ni samo tekoča in
okamenela substanca denarja, pač pa tudi da sterilnosti denarja
obliko, preko katere denar potem lahko producira denar. Kapital
je oblika cirkulacije kot dom, v katerega nenehno vlagaš.
JASNA KNEZ - 50 LET PLESA NAJDENO TELO JASNE KNEZ ALI KAKO
ODPLESATI ŽIVLJENJE
Izgubljeno - Iščoče - Najdeno: Telo Jasne Knez Zadnji del trilogije Telo
Jasne Knez
Koncept: Jasna Knez Soavtorji in nastopajoči:
Jasna Knez, Maša Kagao Knez, Vasko Atanasovski Video 1: Samota telesa,
avtor Tone Stojko, glasba Igor Leonardi Video 2: Re-shot, avtor
Piero Guglielmino, glasba Marko Glasba: Vilko Ukmar Oblikovanje luči: TEAM Jezikovni pregled: Alenka
Juvan Producentka: Ksenija
Kaučič Produkcija Flota, zavod
za organizacijo in izvedbo kulturnih Murska Sobota Koprodukcija Flota, zavod
za kulturo, Ljubljana Plesni Teater Ljubljana Uvertura - Delo v
nastajanju: 29. december 2007, Plesni
teater Ljubljana. Predstava je nastala s
podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana,
Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost.
JASNA KNEZ - 50 LET PLESA Plesni opus Jasne Knez
sodi med pomembne vzgibe za razvoj slovenskega sodobnega plesa.
Ker je ples po svoji naravi vezan na trenutek “tukaj in zdaj” -
obstaja namreč le, ko se dogaja, se krhke, hipno minljive,
pogosto v obrobnih ali nekonvencionalnih prostorih in okoljih
izvajane plesne umetnine, kakršnim je zavezana Jasna Knez - in
zaradi katerih je tako izvirna in posebna - v času kaj kmalu
razpršijo; še posebno, ker plesalka nikoli ni imela in še vedno
nima dovolj opazne publicitete. Danes pa je tako: če nisi kar
naprej v medijih, za javnost ne obstajaš, pri čemer pa
prisotnost v medijih pogosto ni sorazmerna s kakovostjo
ustvarjalca! Zato dobršnega dela Jasninega dela in delovanja
naša kulturna javnost ne pozna dovolj, obenem pa ljubitelji,
poznavalci in plesni strokovnjaki, ki vsa leta spremljamo njeno
delo, vse bolj prepoznavamo njegovo vrednost. Plesne temelje si je
pridobila v šoli Žive Kraigher, pozneje pa se je izpopolnjevala
na London Contemporary Dance School, na Mednarodni poletni
plesni šoli v Rovinju, na številnih seminarjih v tujini ter na
svojih plesnih popotovanjih po svetu (nekdanja Jugoslavija,
Sudan, Taškent …). Kot slovenska sodobna različica legendarne
Isadore Duncan pa je Jasna Knez ostala zvesta avtorskemu
soloplesu, ki temelji na improvizaciji in raziskovanju giba,
iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a obdelane in
sofisticirane plesne oblike. “ Narediti nekaj, česar ne naredi
nihče drug tako kot ti: ko radoveden, pripravljen na igro,
spontan in iskriv misliš, da svobodi ni konca.” Vendar Jasna
goji improvizacijo kot ustvarjalno metodo in odrsko obliko, ne
kot zasebno sproščanje. V letih preizkušanja je odkrila vzvode
oblikovanja in izpilila prezentacijo: njena plesna improvizacija
je strukturirana, hkrati pa polna presenečenj ter globoko
izrazna. Pomembno je tudi njeno koreografsko delo, zlasti v
povezavi z gledališkim gibom, ter mentorsko in plesno-pedagoško
delovanje: že vsa leta vodi delavnice ustvarjalnega izraznega
plesa, prva pa je pri nas začela poučevati tudi orientalski
ples, ki ga posreduje po svoje, pretkanega z osebnim umetniškim
nabojem. Na plesnih odrih in
prizoriščih je prisotna neverjetnih 50 let, saj je prvič javno
nastopila že z osmimi leti “Moj prvi ples je bil Srnica! Spomnim
se, da smo bili v garderobi Opere in nekdo nam je rekel, da je
to soba Tatjane Remškarjeve in sem , čeprav je bila baletka, s
strahospoštovanjem in tudi ponosom sedela pred ogledalom njene
toaletne mizice.” Kaj mora imeti človek,
plesalka, ustvarjalka, da zdrži toliko časa, da ji ni dolgčas,
da se ne naveliča, iztroši, zasiti - gibov? “Ples, kot nam ga je
posredovala Živa Kraigher, temelji na popolni predanosti celega
človeškega bitja. To ni nekaj, kar se naučiš in nato lepo
zaplešeš, da je všečno ljudem, temveč je že v osnovi pogoj tvoja
osebna izpoved, ki mora biti verodostojna, iskrena, brez
manipulacij in špekulacij. To je nekaj, kar dojemaš, spoznavaš,
se učiš postopno, saj vedno nate preži past, da bi skušal
predvsem ugajati, se sprenevedati ... Zato je bil vsak naš
nastop, ne glede na to, kakšen status smo imeli - ali
“amaterski”, ali “profesionalni” - zaresen, poglobljen, bil je
iztisnjen izvleček tega, kar smo tisti trenutek bili. Zato lahko
rečem, da sem na sceni 50 let. Zame je bil - in je še - ples
poglavitni del življenja, ne hobi. Kaj me žene? Rekla bi, da
predvsem radovednost. Radovedna sem, grozno me zanima, kako je,
če tako plešeš, zanima me, ali lahko plešem na različno
glasbo in druge spodbude, tu, tam, kjer koli … Spoznavam ter
preizkušam vse zvrsti plesa, vsako si želim doživeti skozi
lastno izkušnjo.Veseli me, ko mi kdo reče, zapleši nam kaj - in
to kjer koli: na odru, v telovadnici, v gostilni, na cesti, v
trgovini ... ni mi nerodno, obratno, ob tem začutim toplino, kot
bi mi rekli, pridi domov ...” Tako od tiste davne
Srnice ni minilo leto, da Jasna ne bi nastopala: v odročni šoli
ali vrtcu pleše za otroke ali za peščico ljudi na odprtju
razstave, pa tudi za množice v gledališčih, na festivalih in v
televizijskem mediju. S svojim plesom je kot ponosna marginalka
neopazno-opazno, brez zunanjega blišča, a z intenzivnim
notranjim žarenjem vtkana v slovenski kulturni prostor in čas. “Telo mineva, a še vedno
kaj ostane. Plesala bom do konca - v kakršni koli obliki!” Neja Kos
“Sodobni ples se je v
devetdesetih letih v Sloveniji razbohotil ravno zaradi takih
navdušencev, kot je Jasna Knez. S svojim eksperimentalnim
pristopom do telesa v gibanju ji je uspelo v dolgih letih
pojavljanja v javnosti izboriti prostor sodobnemu plesu v
zavesti Slovencev. Spekter Jasninega plesa je neulovljiv kot
mavrica. Od krhkih, lebdečih, vetrovnih točk, do krčevitih,
statičnih in divjih poz ali gibov v fotografiji Toneta stojka,
je Jasnino telo ves čas svobodno, samozavestno in izrazito.
Pravzaprav gre ves čas za dvojnost neke sanjske in nematerialne
mehkobe ter prvinske svobode mesa, telesnega občutja nezadržanih
strasti in energije.” Jasna Hribernik, režiserka “Kot sodobna različica
legendarne Isadore Duncan je Jasna Knez (1949,Trst) ostala
zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in
raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe,
a prefinjene plesne oblike. S svojim plesom je kot
prava marginalka opazno-neopazno, brez blišča vtkana v slovenski
kulturni prostor in čas.”Neja Kos, plesna kritičarka, vodja
plesne dejavnosti na JSKD
“Jasna Knez - slovenski
plesni dragulj,” Rok Vevar, plesni teoretik, kritik, Delo
“J. K. - legenda
slovenskega sodobnega plesa, samosvoja v trenutkih svojega
plesnega speva in eterični igri gibov.” Daliborka Podboj, plesna
kritičarka
“Jasna, ti si brezčasna,”
Janez Matičič, slovenski skladatelj, na Festivalu komorne
sodobne slovenske glasbe, Radenci 2001
SILENT BODY / TIHO TELO »Gibanje je odhajanje. Ima svoje nadaljevanje in
tišino ...«
»MOVING IS LEAVING. IT HAS ITS CONTINUITY AND
SILENCE.«
V predstavi »Tiho telo« nadaljujemo z raziskovanjem
aktivnega odnosa med telesom in zvokom, zastavljenim v
prvih dveh predstavah »Ozvočeno telo 1 in 2«,
ki izziva našo percepcijo plesa in glasbe ter njunega odnosa. V
prejšnjem projektu, kot tudi v novem, smo razširili
iskanje interakcije med telesom in zvokom na vizualno
polje. Ideja je, da telo stoji v centru – v žarišču ter vpliva
na druge medije, ki povratno vplivajo nanj.
Medtem ko se v prvih dveh predstavah poslužujemo tehnoloških
vmesnikov in se ukvarjamo s širjenjem meje fizične realnosti
skozi zvok v prostor, se v tej seriji osredotočamo na vprašanje
tišine / tihega telesa. (»…. I went into an anechoic
[totally silent] chamber not expecting in that silent room to
hear two sounds: one high, my nervous system in operation,
one low, my blood in circulation…« John Cage). Tišine
dejansko ni. Tokrat obrnemo realnost pod kožo: ritem,
utrip, misli, nič… in odprejo se nova vprašanja: ne – slišnosti,
polnosti - praznine, ne – izrekljivega, izraza – nemega, znotraj
– zunaj, molka, itd.
»V vsakdanjiku urbanega življenja se je težko lotiti
takšnega projekta. Čutim ga kot borbo proti hrupu – vdiranju
zvokov, informacij, bombardiranju z očitnim. V 21. stol. bo
primanjkovalo vode in tišine.
Ko najdem stanje tišine, telo spregovori … in ubijem očitno,
kajti začetka in konca več ni.«
Koncept, koreografija, ples: Snježana Premuš
Glasba: Ivan Mijačević
Scena, kostum, fotografija: MADSTER
Video: Luka Umek
Grafično oblikovanje: Luks Studio
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji: Zavod Exodos, Ljubljana, En-Knap, Pionirski dom –
Center za kulturo mladih
Sponzorji: Cliché, Velana tovarna zaves d.d.
Zahvala: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
3NITI
Koncept in kooreografija / Concept and choreography: Milan
Tomášik
Ples / Dance: Nina Milin, Teja Reba, Nataša Živković
Glasba / Music: Sašo Kalan
Lučno oblikovanje / Light Design: Miran Šušteršič
Kostumi in scena / Costumes and set: Jasna Vastl
Produkcija / Production: zavod Flota
Koprodukcija / Co-production: Plesni Theater Ljubljana, Gibalni
inštitut Vija Vaja, Pionirski dom – Center za kulturo mladih
Posebna zahvala/ Special thanks to: Anja Golob, Lidija Podlesnik
Tomašik
Premiera / Premiere: 4.12.2008, 20.00, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitev / Re-run: 5.12.2008, 20.00, Plesni Teater
Ljubljana
O predstavi:
"3NITI je projekt, ki skuša skozi gib osmisliti emotivno telo.
Izhaja iz raziskovanja izbranih čustev in stanj, ki jim sledijo,
vendar njegove ustvarjalce in ustvarjalke še bolj od slednjih
zanimajo prehodi: prehodi med posameznimi čustvi, natančneje
točke v razvoju, kjer čustva prehajajo v lastna nasprotja. Iz
njih izvira temeljno gonilo predstave."
About the performance:
„3NITI is a project that tries to rethink emotional-body through
movement. It derives from exploration of chosen emotions and
states that follow those emotions, but its creators are even
more interested in the transformations: between certain emotions
and more exact at points in development, where these emotions
change into their oppositions. From those points, the
basic power of the performance derives.“
KORE WA TADA NO SEN DESU Koreografija: Martina Dobaj Eder
Asistentka koreografije: Vita Osojnik
Plesalke: Ariana Ferfila, Nina Milin, Vita Osojnik, Kristina
Pojbič Champaigne, Kjara Starič
Glasba: Marko Urbanek
Lučno oblikovanje: Urša Vohar
Šivanje kostumov: Tina Pavlin
Premiera 22. aprila 2007 ob
20. uri, Stara elektrarna, Ljubljana Ponovitev 23. aprila ob 20.
uri
O predstavi:
Pet različnih karakterjev se želi spojiti v skupino. Vsak od
njih je izobčenec, ki želi ugajati. Toda homogena tvorba, ki
bi omogočila razvoj inviduuma, ni vzpostavljena.
Kot piše Richard Bach v knjigi Jonathan Livingston Galeb, se
posameznik tako močno trudi doseči svojo hitrost, da ga
spodnese in se s težavo dvigne od tal. Šele s pridobljenim
znanjem se zanj prične novo življenje....
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota, zavod za kulturo, Ljubljana; Plesni
teater Ljubljana
Partnerji: Gibalni inštitut Vija Vaja; Bunker, zavod za
organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Ljubljana
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo
Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za
kulturo in raziskovalno dejavnost.
NOVA SILA/ VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ
DRUGEGA/ LA GRANDE VIE C'EST AUTRE CHOSE
Koreografija in ples: Ana Štefanec in Anais Romeo
Glasba: Dalida, URBS, Minx, Sheila Chandra, Gravity, Koom.h
Kostumografija: Nadja Bedjanič
Lučno oblikovanje: Andrej Hajdinjak
Grafično oblikovanje: LUKS studio
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, zavod za kulturo, Ljubljana
Plesni Teater Ljubljana
NOVA SILA,
program zavoda Flota, namenjen predstavitvi mladih plesnih
ustvarjalcev, tokrat predstavlja dve mladi plesalki, Ano
Štefanec, ki že od leta
2004 sodeluje pri predstavah Matjaža Fariča ter francosko
plesalko Anais
Romeo, ki je zadnji dve leti sodelovala s francosko Compagnie
Coline.
Predstava VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ DRUGEGA je soočenje dveh
mladih žensk z
življenjem odraslega, velikim življenjem. Za izhodišče sta
avtorici vzeli točko
prehoda iz varnega sveta otroka v življenje odraslega. Ta
prehod pa je
navsezadnje le vstop v krog postavljanja vprašanj in iskanja
odgovorov, pri
čemer vedno obstajajo tisti, ki odgovor že vedo. Gre za
srečanje tistega, ki že
vstopa v polje neznanega, z otrokom, ki se oklepa vsega
znanega. Vprašanja, ki
iščejo odgovor in trenutki, ko preteklost izprašuje sedanjost,
se v projektu
izrisujejo prek plesnih solov obeh plesalk, dveh mladih in s
tem čistih poetik.
SAMA
Osamljenost
je najmočnejša v množici ljudi. Veliko jih govori, pa nihče ne
posluša. Veliko se jih spogleduje, pa te nihče zares ne
pogleda. Tema, ki je v sodobnem plesu zaživela že v številnih
različicah, še posebej v dobi plesnega ekspesionizma, se sprva
zdi obrabljena. Kljub temu je bistvo še kako aktualno in
problem resničen. Z vsakim dnem bolj in z vsako generacijo
znova.
Koreografija: Matjaž Farič
Glasba: Alberto Iglesias
Kostumografija: Alan Hranitelj
Luč: Danilo Pečar
Plesalci: Michaël Albrecht, Julien Andujar, Camille
Astorg, Lydie Ballereau, Emilie Cornillot, Sonia
Delbost-Henry, Maud Pizon, Fernando Roldan, Anaïs Romeo,
Romain Bertet, Nicolas Chaigneau, Sylvain Riejou
in
Ana Štefanec, Alta Katarina Truden, Matevž Česen
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Compagnie Coline in FLOTA, zavod, Murska Sobota
ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL
ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL je predstava o srečanjih na posameznikovi
poti. Ta srečanja so dogodki, ki nastanejo iz reakcij
srečevalcev.
Matjaž Farič bo predstavil avtorski plesni solo z mnogimi
nastopajočimi, ki s svojo prisotnostjo vnašajo avtobiografske
drobce v premik, zamik in gib plesalca. Predstava kot
sintetični projekt noče učinkovati zgolj kot reminiscenca
preteklega, pač pa je v njenem ozadju namen po samoironični in
samokritični prevetritvi preteklega ter refleksija, ki po
zaslugi sodelujočih akterjev doda trenutek aktualnega
dogajanja na slovenskih odrih.
Matjaž Farič je k sodelovanju povabil plesalce in igralce, ki
so od leta 1986 nastopali v njegovih predstavah. Ti bodo
ustavljali, motili in poganjali dogajanje, ki ga zaokroža
zadana pot posameznika, prereže pa glasba skupine Kleemar
& därectalchex.
Koreografija: Matjaž Farič
V predstavi nastopajo: Alenka Avbar, Alta Katarina Truden, Ana
Štefanec, Andreja Obreza, Dragan Živadinov, Dušan Teropšič,
Gregor Kamnikar, Gregor Luštek, Igor Sviderski, Ivan
Peternelj, Jana Menger, Jasna Knez, Katja Kosi, Kjara Starič,
Lane Stranič, Marinka Ribič, Martina Dobaj Eder, Matej Kejžar,
Matevž Česen, Matjaž Farič, Nataša Kos, Nina Mavec Krenker,
Petra Pikalo, Ravil Sultanov, Rosana Hribar, Sebastijan
Starič, Tanja Skok, Uršula Teržan
Glasba: Kleemar & därectalchex
Oblikovanje luči: Igor Remeta
Grafično oblikovanje: Boris Balant - Luks studio
s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne
občine Ljubljana - oddelka za kulturo
NEMOTELONEMEPESMI
Koreograf:
Matjaž Farič
Plesalci:
Rosana Hribar
Magdalena Reiter
Ana Štefanec
Alta Katarina Truden
Matevž Česen
Gregor Luštek
Igor Sviderski
Glasba: Barry Adamson, Harry Connick ml., Dragan Dautovski
Quartet, Doctor Rockit in Maiykesch
Kostumi: Valter Kobal / Oktober
Video in prostor: Matjaž Farič
Luč: Zoran Najdenov
Grafično oblikovanje: LUKS studio
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
Producentka: Ksenija Kaučič
Trajanje predstave 70 minut.
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije.
Posebna zahvala LUKS studiu, Zavodu Bunker, Plesnemu Teatru
Ljubljana, Branku Potočanu.
Topos predstave Nemotelonemepesmi, ki kronološko zaokroža drugo
desetletje plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča, je svet,
ki narekuje srečo, zadovoljstvo in uspešnost kot nenehni
imperativ.
Predstavo določa hitro prepletanje zgodb in zasuki središča
dogajanja, v vzdušju, kot ga poznamo z zabav, kjer se množica
ljudi zabava drug mimo drugega. Za vsem hrupom, postavljaštvom in
površnim hitenjem ostaja velika ranljivost, želja po iskrenosti,
solzah. Med navideznimi prizori zabave plešejo plesalci svoje
strasti, strahove, pričakovanja, žalost in veselje. Okoli njih se
vrtinči hrup in umetno vzhičenje. Oddaljenemu opazovalcu postaja
dogajanje vse bolj tuje; jezik, ki ga vsevprek govorijo prisotni,
vse bolj nesmiseln.
Spremljamo prizore, v katerih želijo osebe pripovedovati svoje
zgodbe, pa zaradi različnih preprek tega ne zmorejo. Glas jim
zastane v grlu, se razlije po telesu in pošlje besede v noge.
Njihov gib pripoveduje namesto glasu in zdi se, da gledamo neme
pesmi. Želja po nenehnem zadovoljstvu žene osebe na odru v
hlastanje za dogajanjem. Strah pred mirovanjem sproža v nekaterih
paniko. Razum drugih hromijo velika pričakovanja. Storili bi vse,
da se prijetni trenutki ne bi končali, zato nenehno izumljajo
novo, nesmiselno dogajanje, ki pomaga odložiti povratek v vsakdan.
NOVA
SILA / RING
KOREOGRAFIJA: Martina Dobaj Eder
PLEŠETA: Špela Tovornik, Nataša Tovirac
DRAMATURGIJA: Bojana Kunst
KOSTUMOGRAFIJA: Mateja Benedetti
MONTAŽA, SNEMANJE, REŽIJA GLASBE: Marko Gutman
LUČ: Andrej Hajdinjak
VIDEO: Dušan Teropšič, Neža Trobec Teropšič
PRODUKCIJA: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
prireditev, Murska Sobota
KOPRODUKCIJA: Plesni teater Ljubljana
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije.
Koreografinja Martina Dobaj Eder je v
Ring postavila dve plesalki (Špelo Tovornik in Natašo Tovirac). V
prvem delu ustvarjalnega procesa je strogo zamejila njuno
postavitev v prostor in način njunega gibanja ter se posvetila
raziskovanju gibalnih struktur. Drugi del procesa pa je te gibalne
strukture naključno in odprto prepletel ter se prevesil v
raziskavo med omejitvijo in možnostjo, ki jih sama odločitev o
omejitvah vzpostavlja. Omejitev je namreč tudi možnost svobode
drugačnih situacijskih posledic in možnih smeri delovanja.
Koreografska struktura tako že ni jezik, pač pa pogoj za možnosti
jezika, ki se vzpostavi šele skozi naključje in odprtost.
Čeprav je Ring zamejeno polje, v katerem so premiki nastopajočih
vnaprej predvideni, pa so prav znotraj teh zamejitev vse možnosti
odprte. Telo je pripravljeno, zbrano, njegova moč in kvaliteta sta
premerjeni, oblikovani v prostoru in ritmični v času. A v vsakem,
še tako načrtovanem gibanju telesa, je vedno navzoča tudi
odprtost, naključje, ki se ne ozira na omejitve. To je odprtost
misli, ki je prav zato, ker je neposredno doma v telesu, tesno
prepletena s situacijo. Misel deluje skladno z občutjem. Prav zato
te lahko, kot pravi Brian Massumi, prisili, da poiščeš mejo ali
manever, o katerem se ti ni niti sanjalo, da si ga sposoben, in
ki se ga nisi mogel domisliti po enostavni poti.
Bojana Kunst
Raymond Cousse
OTROČARIJE Monodrama
Enfantillages, 1984
Prevajalec Aleš Berger
Režiser in igralec Dejan Pevčević
To je zgodba otroka v svetu odraslih. Osrednji junak je
osnovnošolec približno sedmih do devetih let, zdrav, razmišljajoč
in iskriv fantč, poln domišljije in željan raziskovanja življenja.
Avtor preko izpovedi tega nepokvarjenega in neobremenjenega
človeškega bitja podaja svoj nevtralni komentar sveta lahkotno,
igrivo, komično, a hkrati tudi kritično, pretresljivo in tragično
govori o družbi, življenju, odraščanju, strahovih, erotiki, smrti
…
NOVA SILA / DILEMA
koreograf: Matevž
Česen
plešejo: Nataša Pilipovič, Nuša Peternelj, Matevž Česen
glasba: Maiykesch
kostumi: Davorka Požgan
oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Nova sila je program zavoda Flota, ki je namenjen predstavitvi
najprodornejših mladih
plesnih ustvarjalcev v Sloveniji.V letošnjem ciklu se bo
predstavil plesalec in koreograf
Matevž Česen s svojim prvencem, ki nosi naslov Dilema.
produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
producent: Matej Fišer
umetniški vodja: Matjaž Farič
koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS
BARI
Nastopajo: Ana Štefanec, Alenka
Avbar, Dejan Pevčević, Igor Sviderski
Koreografija : Matjaž Farič
Zvočni zapis: Bogdan Szyber, Carina Reich
Glasba: Maiykesch
Oblikovanje luči: Danilo Pečar
Kostumografija: Maja Čop, Valerija Kelava
Besedila: Alenka Avbar, Dejan Pevčević
vodja projekta:Matej Fišer
Ko si poskušaš zamisliti kraj, ki ga ne poznaš, ustvarjaš novo
podobo s sestavljanjem
in razstavljanjem spominov na pretekla potovanja. Iz drobcev
osebnih izkušenj sestavljaš
potovanje, ki se ni zgodilo. Zdi se, kot da bi gradil osebo iz
koščkov vtisov – spominov
na barve, vonjave, občutke in… morje.
Producent :
Flota, Zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev,
Murska Sobota
Koproducenti:
Intercult, Stockholm, Sweden,
Plesni Teater Ljubljana
