William Shakespeare
Premiera / Premiere: 22. avgust / August 22. 2008 ob/ at 20:00, Festivalna dvorana, Ljubljana / Festival Hall, Ljubljana
Koreografija in režija / Choreography and direction: Matjaž Farič
Kostumi / Costumes: Sanja Grcić
Dramaturgija / Dramaturgy: Simona Ješelnik
Lektorica/ Language Consultant: Majda Križaj
Oblikovanje luči/ Light Design: Andrej Hajdinjak
Macbeth: Matevž Biber, Gregor Luštek
Lady Macbeth: Judita Zidar, Rosana Hribar
Banquo: Rok Matek
Macduff: Boris Kos
Duncan, Siward: Tomaž Gubenšek
Malcolm: Matic Starina
Hekata, Seyton: Ivan Peternelj
Čarovnica / Witch: Jurij Drevenšek, Domen Valič, Blaž Šef
Novinarka / Journalist: Simona Rakuša
Tehnična podpora / Technical Support:
Produkcija / Production: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija / Coproduction: Plesni Teater Ljubljana, Pionirski dom - center za kulturo mladih, Festival Ljubljana
foto: Miha Fras
»Nikar
ne spite več!« … »Macbeth spanje mori.«
Po štirih gledaliških uprizoritvah predstave Macbeth v slovenskem
gledališkem prostoru se danes ponovno soočamo z eno najbolj
kompleksnih Shakespearovih tragedij. Seveda se vsaka generacija na
svoj način spopada z razumevanjem njene globlje vsebine. Še posebej
intrigantno je vprašanje, kako tragedijo prilagoditi današnjemu
dojemanju tragičnosti nasploh.
Mislim, da skoraj ni človeka, ki ne bi vsaj
nekaj malega vedel o igri Macbeth. Verjetno je že slišal, da je to najbolj
krvava Shakespearova igra. Morda zato, ker se politični umori, ki
jih zagreši par Macbeth, vrstijo kar po tekočem traku. Umirajo žene
in otroci. Tisti bolj vraževerni gledalci vedo, da je
uprizarjanje te
igre tudi najbolj
nevarno početje. Namreč ustvarjalcem po svetu se menda godijo
različne nesreče, npr. zlomi nog, prometne nesreče ali pa tu in tam
odpove kakšen mehanizem bodala. Zato naslova naj ne bi smeli
izgovarjati na glas. Vendar naša uprizoritev nima namena proučevati
teh alkimističnih reči.
Zanimala nas je Shakespearova univerzalna tema, sicer očitna tudi
pri ostalih zrelejših tragedijah, ki pa tu deluje kot gonilo vsemu:
to je človekov odnos do sveta. V tragediji avtor prikaže odnos do
vizije stanja človeškosti
v družbi, ki je na žalost v zelo
bednem stanju.
Osrednji lik predstave Macbeth je prototip za razkroj univerzalne
moralne zavesti, v kar ga zapelje lastno slavohlepje in
oblastiželjnost. Želi postati kralj Škotske. To pa lahko postane
samo z umorom svojega strica, kralja Duncana. Čeprav je boj za
oblast osnovna motivacijska točka glavnega lika, pa tragedija
sodobnemu gledalcu odstira še več vzporednih tem: vprašanje zla,
fascinacija z usodo in ambivalentnost, ki se najbolj nazorno
manifestira npr. v hermafroditstvu spolne identitete, negotovosti
in fluidnosti spolov ter v dualnosti pomenov. Zdi se, da ima
Macbeth oboje: ženski in moški princip, vendar s prevladujočim
ženskim. Za njim stoji žena, Lady Macbeth. V njej se nedvoumno
izrisujejo bolj moški elementi in je v svojih dejanjih bolj moška
od moškosti same. Najraje bi ubijala sama, vendar ji stoji na poti
njena ženskost. Njen mož Macbeth ubijanja ni sposoben, ker je, kot
pravi Lady Macbeth »preveč prežet z mlekom ljudomilja«. Zato bi se
najraje transformirala (da bi jo vsaj duhovi »razženščili«) v
moškega, ali celo v eno izmed vešč. Lady Macbeth je močna osebnost
in v resnici prezira možev strah in to, da ji Macbeth kot moški ni
dorasel. Še več, kako naj Macbeth mori, ko pa je niti spolno ne
zadovolji. Zanjo je manj kot moški. Lady Macbeth: »Ko si to si
upal, takrat si mož bil; in če bil bi več, kakor si bil, bi bil tem
več moža« (I.,7.). (…) »Šibki omahljivec« (II.,2.).
Ambivalenca se kaže tudi na jezikovnih nivojih. Shakespeare se
dobesedno poigrava z vprašanjem videza in resnice. V besedilu lahko
najdemo polno retoričnih dvoumij: je »res le tisto, kar ni res«,
…«tak lepega in zlega dne«, etc. Ves Macbethov svet, ki ga obkroža,
je privid, je lažen in je resničen hkrati. Na primer, sestre usodne
ali vešče so ženske, ampak njihove brade »jim branijo« biti to, kar
so. So kakor iz drugega sveta, pa vendar so na zemlji. Zlo in dobro
imata tu enako težo (Vešče pravijo: »Lepo je zlo in zlo lepo«.).
Tudi ostali akterji so polni protislovij in dvoumij, kar je gotovo
odblesk politične retorike. Takšni kot so, so sokrivi za razmere,
ki ljudi silijo v grozljiva dejanja: z nasiljem si prisvojiti
oblast, ki jim v resnici ne pripada.
Macbeth se zave svojih dejanj in trpi pod težo slabe vesti, ki si
jo nakoplje s številnimi umori. Mučijo ga prividi in nespečnost. Le
Macbeth uvidi, kje je mesto dvoumja v pokvarjenem in nasilnem
režimu. Najbrž ni naključje, da se nekje v tej ambivalenci vsega
dogajanja skriva kritika pokvarjenosti in skorumpiranosti
vladajočega razreda. Macbeth na koncu spozna nesmiselnost takšnega
življenja in ob ženini smrti poda svoj komentar:
»(…) Življenje je potujoča senca, beden glumec,
ki se razpreza svojo urico
po odru in potem o njem ni sluha;
le pravljica je, ki bedak jo pravi,
vsa zvočna in vsa burna, brez pomena.« (V.,5.)
Naša gledališka uprizoritev skuša jasno
izpostaviti vprašanje oblastiželjnosti, s čimer je pravzaprav
prežeta celotna zgodovina človeštva. In čas, v katerem živimo, je
prežet s tem. V resnici živimo v macbethovskih časih.
Macbeth je gotovo uprizoritev, ki se noče izogniti kritiki
aktualnih družbenih sprememb, ampak jih celo ocenjuje kot vsega
prezira vredne. Ni pomembno kdo je naslednji vladar. Važna so
njegova dejanja. V praksi je že tako. Takoj ko nastopi svojo
službo, postane macbethovska vešča ali celo nadvešča Hekata, ki je
sposobna življenje spremeniti v eno samo nočno moro.
Jasno je, da je boj za oblast obrabljen kliše in je star kot
človeštvo. Zdi se, da so današnji boji le bolj brezobzirni, junaki
pa brez kančka vesti, ko podirajo ovire na poti k slavi. In mediji
jim pri tem pomagajo. Občutki, ki izhajajo iz zavedanja »imeti
oblast« ali »biti oblastnik« pa so danes postali vrlina in
najsilnejše erotično gonilo.
Danes ni prostora za junaka kot je Macbeth, ki ima vse lastnosti
tragičnega skoraj v dobesednem aristotelovskem smislu, ko junak
»zapade iz sreče v nesrečo«. Ne smemo namreč pozabiti, da Macbeth
prične kot dober človek, častivreden junak. Sestre usodne (vešče) –
prispodoba za primarnost, nezavedno (po Shakespearu je to »vsega
zlega v njem - Macbethu«) -, poskrbijo za realizacijo njegove
prikrite sle po oblasti. Takoj sprožijo mehanizem tlakovanja poti v
»pekel«. Pred našimi očmi se zlagoma spreminja v padlega angela. Na
koncu ostane sam. Končno mir in tišina.
Naredite prostor za nove junake – demagoge, farizeje in
oportuniste. »The King is dead. Long live the
King!«
Simona Ješelnik
foto: Miha Fras