William Shakespeare
Premiera / Premiere: 22. avgust / August 22. 2008 ob/ at 20:00, Festivalna dvorana, Ljubljana / Festival Hall, Ljubljana
Koreografija in režija / Choreography and direction: Matjaž Farič
Kostumi / Costumes: Sanja Grcić
Dramaturgija / Dramaturgy: Simona Ješelnik
Lektorica/ Language Consultant: Majda Križaj
Oblikovanje luči/ Light Design: Andrej Hajdinjak
Macbeth: Matevž Biber, Gregor Luštek
Lady Macbeth: Judita Zidar, Rosana Hribar
Banquo: Rok Matek
Macduff: Boris Kos
Duncan, Siward: Tomaž Gubenšek
Malcolm: Matic Starina
Hekata, Seyton: Ivan Peternelj
Čarovnica / Witch: Jurij Drevenšek, Domen Valič, Blaž Šef
Novinarka / Journalist: Simona Rakuša
Tehnična podpora / Technical Support:
Produkcija / Production: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija / Coproduction: Plesni Teater Ljubljana, Pionirski dom - center za kulturo mladih, Festival Ljubljana
foto: Miha Fras
»Nikar ne spite več!« … »Macbeth spanje mori.«
Po štirih gledaliških uprizoritvah predstave Macbeth v slovenskem gledališkem prostoru se danes ponovno soočamo z eno najbolj kompleksnih Shakespearovih tragedij. Seveda se vsaka generacija na svoj način spopada z razumevanjem njene globlje vsebine. Še posebej intrigantno je vprašanje, kako tragedijo prilagoditi današnjemu dojemanju tragičnosti nasploh.
Mislim, da skoraj ni človeka, ki ne bi vsaj nekaj malega vedel o igri Macbeth. Verjetno je že slišal, da je to najbolj krvava Shakespearova igra. Morda zato, ker se politični umori, ki jih zagreši par Macbeth, vrstijo kar po tekočem traku. Umirajo žene in otroci. Tisti bolj vraževerni gledalci vedo, da je uprizarjanje te igre tudi najbolj nevarno početje. Namreč ustvarjalcem po svetu se menda godijo različne nesreče, npr. zlomi nog, prometne nesreče ali pa tu in tam odpove kakšen mehanizem bodala. Zato naslova naj ne bi smeli izgovarjati na glas. Vendar naša uprizoritev nima namena proučevati teh alkimističnih reči.
Zanimala nas je Shakespearova univerzalna tema, sicer očitna tudi pri ostalih zrelejših tragedijah, ki pa tu deluje kot gonilo vsemu: to je človekov odnos do sveta. V tragediji avtor prikaže odnos do vizije stanja človeškosti v družbi, ki je na žalost v zelo bednem stanju.
Osrednji lik predstave Macbeth je prototip za razkroj univerzalne moralne zavesti, v kar ga zapelje lastno slavohlepje in oblastiželjnost. Želi postati kralj Škotske. To pa lahko postane samo z umorom svojega strica, kralja Duncana. Čeprav je boj za oblast osnovna motivacijska točka glavnega lika, pa tragedija sodobnemu gledalcu odstira še več vzporednih tem: vprašanje zla, fascinacija z usodo in ambivalentnost, ki se najbolj nazorno manifestira npr. v hermafroditstvu spolne identitete, negotovosti in fluidnosti spolov ter v dualnosti pomenov. Zdi se, da ima Macbeth oboje: ženski in moški princip, vendar s prevladujočim ženskim. Za njim stoji žena, Lady Macbeth. V njej se nedvoumno izrisujejo bolj moški elementi in je v svojih dejanjih bolj moška od moškosti same. Najraje bi ubijala sama, vendar ji stoji na poti njena ženskost. Njen mož Macbeth ubijanja ni sposoben, ker je, kot pravi Lady Macbeth »preveč prežet z mlekom ljudomilja«. Zato bi se najraje transformirala (da bi jo vsaj duhovi »razženščili«) v moškega, ali celo v eno izmed vešč. Lady Macbeth je močna osebnost in v resnici prezira možev strah in to, da ji Macbeth kot moški ni dorasel. Še več, kako naj Macbeth mori, ko pa je niti spolno ne zadovolji. Zanjo je manj kot moški. Lady Macbeth: »Ko si to si upal, takrat si mož bil; in če bil bi več, kakor si bil, bi bil tem več moža« (I.,7.). (…) »Šibki omahljivec« (II.,2.).
Ambivalenca se kaže tudi na jezikovnih nivojih. Shakespeare se dobesedno poigrava z vprašanjem videza in resnice. V besedilu lahko najdemo polno retoričnih dvoumij: je »res le tisto, kar ni res«, …«tak lepega in zlega dne«, etc. Ves Macbethov svet, ki ga obkroža, je privid, je lažen in je resničen hkrati. Na primer, sestre usodne ali vešče so ženske, ampak njihove brade »jim branijo« biti to, kar so. So kakor iz drugega sveta, pa vendar so na zemlji. Zlo in dobro imata tu enako težo (Vešče pravijo: »Lepo je zlo in zlo lepo«.). Tudi ostali akterji so polni protislovij in dvoumij, kar je gotovo odblesk politične retorike. Takšni kot so, so sokrivi za razmere, ki ljudi silijo v grozljiva dejanja: z nasiljem si prisvojiti oblast, ki jim v resnici ne pripada.
Macbeth se zave svojih dejanj in trpi pod težo slabe vesti, ki si jo nakoplje s številnimi umori. Mučijo ga prividi in nespečnost. Le Macbeth uvidi, kje je mesto dvoumja v pokvarjenem in nasilnem režimu. Najbrž ni naključje, da se nekje v tej ambivalenci vsega dogajanja skriva kritika pokvarjenosti in skorumpiranosti vladajočega razreda. Macbeth na koncu spozna nesmiselnost takšnega življenja in ob ženini smrti poda svoj komentar:
»(…) Življenje je potujoča senca, beden glumec,
ki se razpreza svojo urico
po odru in potem o njem ni sluha;
le pravljica je, ki bedak jo pravi,
vsa zvočna in vsa burna, brez pomena.« (V.,5.)
Naša gledališka uprizoritev skuša jasno izpostaviti vprašanje oblastiželjnosti, s čimer je pravzaprav prežeta celotna zgodovina človeštva. In čas, v katerem živimo, je prežet s tem. V resnici živimo v macbethovskih časih.
Macbeth je gotovo uprizoritev, ki se noče izogniti kritiki aktualnih družbenih sprememb, ampak jih celo ocenjuje kot vsega prezira vredne. Ni pomembno kdo je naslednji vladar. Važna so njegova dejanja. V praksi je že tako. Takoj ko nastopi svojo službo, postane macbethovska vešča ali celo nadvešča Hekata, ki je sposobna življenje spremeniti v eno samo nočno moro.
Jasno je, da je boj za oblast obrabljen kliše in je star kot človeštvo. Zdi se, da so današnji boji le bolj brezobzirni, junaki pa brez kančka vesti, ko podirajo ovire na poti k slavi. In mediji jim pri tem pomagajo. Občutki, ki izhajajo iz zavedanja »imeti oblast« ali »biti oblastnik« pa so danes postali vrlina in najsilnejše erotično gonilo.
Danes ni prostora za junaka kot je Macbeth, ki ima vse lastnosti tragičnega skoraj v dobesednem aristotelovskem smislu, ko junak »zapade iz sreče v nesrečo«. Ne smemo namreč pozabiti, da Macbeth prične kot dober človek, častivreden junak. Sestre usodne (vešče) – prispodoba za primarnost, nezavedno (po Shakespearu je to »vsega zlega v njem - Macbethu«) -, poskrbijo za realizacijo njegove prikrite sle po oblasti. Takoj sprožijo mehanizem tlakovanja poti v »pekel«. Pred našimi očmi se zlagoma spreminja v padlega angela. Na koncu ostane sam. Končno mir in tišina.
Naredite prostor za nove junake – demagoge, farizeje in oportuniste. »The King is dead. Long live the King!«
Simona Ješelnik
foto: Miha Fras