Neme

Nemotelonemepesmi
 

Koreograf Matjaž Farič

Plesalci Rosana Hribar
Magdalena Reiter
Ana Štefanec
Alta Katarina Truden
Matevž Česen
Gregor Luštek
Igor Sviderski
 
Glasba Barry Adamson, Harry Connick ml., Dragan Dautovski Quartet, Doctor Rockit in Maiykesch
Kostumi Valter Kobal / Oktober
Video in prostor Matjaž Farič
Luč Zoran Najdenov
Grafično oblikovanje LUKS studio

Produkcija Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev,
Murska Sobota
Producentka Ksenija Kaučič
Urednik gledališkega lista Primož Jesenko
Prevodi Primož Jesenko, Barbara Zorman, Maja Kramberger, Anina Oblak
Lektorica gledališkega lista Alenka Juvan

Premiera 19. januarja 2006 ob 20. uri, Linhartova dvorana, Cankarjev dom.
Trajanje predstave 70 minut.

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Posebna zahvala LUKS studiu, Zavodu Bunker, Plesnemu Teatru Ljubljana, Branku Potočanu.



Topos predstave Nemotelonemepesmi, ki kronološko zaokroža drugo desetletje plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča, je svet, ki narekuje srečo, zadovoljstvo in uspešnost kot nenehni imperativ.

Predstavo določa hitro prepletanje zgodb in zasuki središča dogajanja, v vzdušju, kot ga poznamo z zabav, kjer se množica ljudi zabava drug mimo drugega. Za vsem hrupom, postavljaštvom in površnim hitenjem ostaja velika ranljivost, želja po iskrenosti, solzah. Med navideznimi prizori zabave plešejo plesalci svoje strasti, strahove, pričakovanja, žalost in veselje. Okoli njih se vrtinči hrup in umetno vzhičenje. Oddaljenemu opazovalcu postaja dogajanje vse bolj tuje; jezik, ki ga vsevprek govorijo prisotni, vse bolj nesmiseln.

Spremljamo prizore, v katerih želijo osebe pripovedovati svoje zgodbe, pa zaradi različnih preprek tega ne zmorejo. Glas jim zastane v grlu, se razlije po telesu in pošlje besede v noge. Njihov gib pripoveduje namesto glasu in zdi se, da gledamo neme pesmi. Želja po nenehnem zadovoljstvu žene osebe na odru v hlastanje za dogajanjem. Strah pred mirovanjem sproža v nekaterih paniko. Razum drugih hromijo velika pričakovanja. Storili bi vse, da se prijetni trenutki ne bi končali, zato nenehno izumljajo novo, nesmiselno dogajanje, ki pomaga odložiti povratek v vsakdan.

PLESALCI:

ROSANA HRIBAR

Od leta 1996 je članica Plesnega teatra Ljubljana in Teatra Gromki. Nastopala je v Cankarjevem domu, PTL, Koreodrami, Slovenskem mladinskem gledališču in Gledališču Glej.
Kot koreografinja, plesalka ali igralka je sodelovala s Ksenijo Hribar, Matjažem Faričem, Vitom Tauferjem, Emilom Hrvatinom, Emo Kugler, Sinjo Ožbolt, Jano Menger, Ivanom Peterneljem, Damirjem Zlatarjem-Freyem, Matejo Bučar, Matejem Kejžarjem, Damirjem Šabanom in Goranom Bogdanovskim. Je soustanoviteljica in ustvarjalka festivala Karantena v Dubrovniku.
Njene pomembnejše predstave so: Komemoracija, Sacre du printemps, Čudovite ruševine, 1996; Hiša, Klon, 1997; Skriti vrtovi pogleda, Terminal, Peš na Pluton, Medium coeli, 1998; Otok, Sen kresne noči, 1999; Silence, Drive-in Camillo, Drrream, Lenora, 2000; Media Medici, To ni to, Odiseja 2001, Sylvia Plath, 2001; Ubu, Govori mi svoje telo, 2002; Emofad, 2003.
Nastopila je v videofilmih Homo erectus, 2000, in Phantom, 2001.
Ana is the Name of the Rose, ki jo je leta 2003 ustvarila z Gregorjem Luštkom (in zanjo isto leto prejela nagrado Povodni mož), pomeni začetek njenega ustvarjanja avtorskih predstav – sledijo ISTOKOPAKAJ, 2004; Zmerno hitro, solo Zmenek z Venero; Korak dalje, korak bliže (Beograd), Balkan trademark competition (Sofija), PLES ali IŠČE SE LILI MARLEN, 2005.


Magdalena Reiter

Koreografinja in plesalka, ki se je rodila leta 1977 na Poljskem, od leta 2002 živi in deluje v Ljubljani. Končala je Državno baletno šolo v Gdansku in plesno šolo P. A. R. T. S. v Bruslju. V letih 1999–2003 kot koreografinja sodeluje s Teatrom Dada von Bzdülöw, kot plesalka pa z Avijem Kaiserjem, Johanne Saunier in Matejo Bučar. Vodi delavnice sodobnega plesa (Ljubljana, Avignon, Gent, Gdańsk).
Avtorske koreografije: All these apropos, Between the blessed brackets, Attention, Forma interrogativa, Moment – študija ustavljenega časa; novembra 2005 pa je bil uprizorjen Solo. S predstavami je gostovala v Sloveniji, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Angliji, Bosni in Hercegovini, Albaniji, na Poljskem, Nizozemskem, Finskem, Češkem in na Hrvaškem.
Za predstavo Forma interrrogativa je prejela nagrado mednarodne strokovne žirije na festivalu Gibanica 2005, za Moment (2004) pa nagrado žirije na 8. Teaterfestu v Sarajevu.


ANA ŠTEFANEC

Rodila se je leta 1984 v Celju. Trenirala je umetnostno drsanje in se leta 1989 pridružila Plesnemu Forumu Celje. Nato je leta 1997 začela obiskovati plesne seminarje v Sloveniji in tujini ter sodelovati s pedagogi, med katerimi so: Fred Lassère, Frey Faust, Tadej Brdnik, Chen Shi Ning, Snježana Premuš, Matej Kejžar, Gregor Kamnikar, Tanja Skok, Christine Kono, Rebecca Murgi, Dimitris Kraniotis in Wu Chun Hsien. Prejela je več nagrad za plesno miniaturo na celjskem festivalu Opus, nagradi Povodni mož za koreografijo predstav 6agon in Antigona ter drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju mladih koreografov v Berghausnu. Leta 2002 je opravila avdicijo za plesno šolo P.A.R.T.S., a se odločila najprej končati Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, smer sodobni ples. Ukvarjala se je z renesančnimi plesi ter vpisala na Filozofsko fakulteto, smer etnologija in kulturna antropologija. Sodeluje z Matjažem Faričem, Majo Delak in Malo Kline. Njene pomembnejše predstave so: Tovariši, 2000; 6agon, 2001; Vrt prekrižanih usod, 2002; Bari; Krog v telesu – kvadrat v glavi in Properly blond, 2004.


ALTA KATARINA TRUDEN

Pleše že od otroštva. Sprva je obiskovala ure jazz baleta v plesni šoli Urška, nato v plesni skupini Mojce Horvat. Moderni ples in klasični balet je začela trenirati leta 1998, ko se je preselila v Avstralijo, kjer je s plesno skupino Quantum Leap tri leta nastopala v projektih koreografskega centra v Canberri. Leta 2002 je sprejeta na Victorian College of the Arts v Melbournu, kjer leta 2004 diplomira. Med študijem, ki ji omogoči sodelovanje s številnimi avstralskimi koreografi, koreografira predstave študentskih del in dvakrat sodeluje na Hot to Trot, predstavitveni platformi za mlade plesalce Australian Choreographic Centre v Canberri. Po vrnitvi v Slovenijo se predstavi na Opusu 1 celjskega JSKD. Pripravi solistični nastop za odprtje slikarske razstave Martine Štirn, sodeluje in nastopa v plesno-gledališki predstavi Blaža Završnika Misli vejle in v duetu z Igorjem Sviderskim na koncertu Orkestra slovenske vojske. Kot pedagoginja vodi plesno-baletni tečaj za osnovnošolce.


MATEVŽ ČESEN

Rodil se je leta 1985 v Kranju. V letih 2000–2004 je obiskoval Umetniško gimnazijo, smer sodobni ples in se leta 2004 vpisal na Fakulteto za družbene vede, smer novinarstvo.
Že v predšolski dobi se je ukvarjal z jazzom, baletom, hiphopom in stepom v plesni šoli Bolero. Bil je večkratni državni, evropski in svetovni prvak v showdanceu in prejel tudi nagrado Povodni mož. Nastopa na javnih prireditvah, v reklamah ter televizijskih oddajah doma in v tujini.
Na področju sodobnega plesa je sodeloval z Matjažem Faričem, Brankom Potočanom, Majo Delak in Malo Kline, Dejanom Srhojem, Matejem Kejžarjem. Nastopil je v plesnih, gledaliških in lutkovnih predstavah: Kekec; Življenje je igra, glasba in ples; Na svoji zemlji, Zločin + Kazen = Alamut, Properly Blond, Ivana, Back to the roots; Welcome to the future. Leta 2004 je ustvaril avtorski prvenec Dilema.
Pri Združenju plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije je pridobil naziv plesnega učitelja: trenira in koreografira mlajše plesalce. Udeležuje se plesnih seminarjev doma in v tujini. Sodeluje z različnimi strokovnjaki za ples. Uspešno je opravil avdicijo v londonskem Studio Centru, kjer bo nadaljeval šolanje.



GREGOR LUŠTEK

Rodil se je leta 1973 v Novem mestu. Študiral je na Fakulteti za šport. Njegovo plesno znanje je skupek različnih plesnih tehnik: balet, cunningham, horton, jazz balet, release, lemon, partnering, kontaktna improvizacija. Njegovo osnovno vodilo v izražanju in prepoznavanju je mehek in hkrati atletski gib. Ima več kot deset let pedagoških izkušenj v institucijah ter na delavnicah doma in po svetu: v PTL, Plesnem centru Ljubljana, Intaktu, Terpsihori, Kazini, Plesni gimnaziji Ljubljana v Marseillu, Nimesu, Essenu, Düsseldorfu, Zagrebu, Budimpešti.
Kot plesalec in koreograf je sodeloval v več kot sto plesnih in gledaliških predstavah, filmih, prireditvah, reklamah: z Matjažem Faričem, Draganom Živadinovom, Matjažem Pograjcem, Emo Kugler, Freyem Faustom, Emilom Hrvatinom, Matjažem Bergerjem, Matejem Kejžarjem, Goranom Bogdanovskim, Liso Gimenez, Rosano Hribar in drugimi.
Pomembnejše predstave Luštka kot plesalca ali koreografa so: Slovenski plesni projekt, Romeo in Julija, Posvetitev pomladi, 1996; Trilogija, Arabela, Klon, 1997; Skriti vrtovi pogleda, Nekoč smo bili v maju, Distanca, Terminal, 1998; Otok, Noordung gravitacija nič, 1999; Drive-in Camillo, Poslednji poljub Reneja Descartesa, 1 : 0, 2000; Biomehanika Noordung, Trije izdelki Noordung, Sejalec, Švic & Švarc ter Stopinje v puščavi Nejca Zaplotnika, 2001.
Avtorske predstave pa: Občutno občasno, 2002; Ana is the Name of the Rose, 2003; GRE GOR, Zmerno hitro, 2004.

Nastopil je tudi v videofilmih Homo erectus, 2000, in Phantom, 2001.




IGOR SVIDERSKI

Plesalec, pedagog in koreograf je diplomiral na Baletni akademiji v Stockholmu, se izpopolnjeval na številnih seminarjih in delavnicah o plesnih in gledaliških tehnikah, glasbi in petju; doma in v tujini. Od leta 1994 je kot plesalec in igralec nastopil v več kot petintridesetih, tudi nagrajenih, predstavah domačih in tujih koreografov. Ustvaril je več kot deset predstav na Baletni akademiji v Stockholmu, v Plesnem teatru Ljubljana, Plesnem studiu Intakt in drugod. Sodeloval je z Matjažem Faričem (Romeo in Julija, Posvetitev pomladi, Trilogija, Klon, Bari), Sinjo Ožbolt (Zrcaljenja, Skriti vrtovi pogleda, Čudovite ruševine, Intimnost?), Tanjo Zgonc (Kagami odsev, Koora), Stefanom Marbom (Golem 3), Matejem Kejžarjem (Distanca), z videastko Emo Kugler (Menhir, Obiskovalec) ter režiserjema Damirjem Zlatarjem – Freyem (Balkon) in Nevenom Kordo (Beri me za naprej, Pisma iz sedanjosti, Dva). Predstavil je nekaj solističnih plesnih predstav (Rdeči tobogan, Veter sprememb, 4 plus 1 ipd.) in televizijskih nastopov. V Landestheatru v Linzu je ustvarjal z Robertom Poolom in Amando Miller. Kot pedagog deluje v Ljubljani, Novem mestu, Kranju, Mariboru, Škofji Loki, Gradcu in v Stockholmu. Pri poučevanju sodobnega plesnega izraza sodeluje s plesnimi centri doma in v tujini. Je prejemnik štipendije Dance Web in nagrade Zlata ptica leta 1998 za dosežke v sodobni plesni umetnosti.