Nemotelonemepesmi
Koreograf Matjaž Farič
Plesalci Rosana Hribar
Magdalena Reiter
Ana Štefanec
Alta Katarina Truden
Matevž Česen
Gregor Luštek
Igor Sviderski
Glasba Barry Adamson, Harry Connick ml., Dragan Dautovski Quartet, Doctor Rockit in Maiykesch
Kostumi Valter Kobal / Oktober
Video in prostor Matjaž Farič
Luč Zoran Najdenov
Grafično oblikovanje LUKS studio
Produkcija Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev,
Murska Sobota
Producentka Ksenija Kaučič
Urednik gledališkega lista Primož Jesenko
Prevodi Primož Jesenko, Barbara Zorman, Maja Kramberger, Anina Oblak
Lektorica gledališkega lista Alenka Juvan
Premiera 19. januarja 2006 ob 20. uri, Linhartova dvorana, Cankarjev dom.
Trajanje predstave 70 minut.
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Posebna zahvala LUKS studiu, Zavodu Bunker, Plesnemu Teatru Ljubljana, Branku Potočanu.
Topos predstave Nemotelonemepesmi, ki kronološko
zaokroža drugo desetletje plesne in koreografske
kariere Matjaža Fariča, je svet, ki narekuje srečo,
zadovoljstvo in uspešnost kot nenehni imperativ.
Predstavo določa hitro prepletanje zgodb in zasuki
središča dogajanja, v vzdušju, kot ga poznamo z zabav,
kjer se množica ljudi zabava drug mimo drugega. Za vsem
hrupom, postavljaštvom in površnim hitenjem ostaja
velika ranljivost, želja po iskrenosti, solzah. Med
navideznimi prizori zabave plešejo plesalci svoje
strasti, strahove, pričakovanja, žalost in veselje.
Okoli njih se vrtinči hrup in umetno vzhičenje.
Oddaljenemu opazovalcu postaja dogajanje vse bolj tuje;
jezik, ki ga vsevprek govorijo prisotni, vse bolj
nesmiseln.
Spremljamo prizore, v katerih želijo osebe
pripovedovati svoje zgodbe, pa zaradi različnih preprek
tega ne zmorejo. Glas jim zastane v grlu, se razlije po
telesu in pošlje besede v noge. Njihov gib pripoveduje
namesto glasu in zdi se, da gledamo neme pesmi. Želja
po nenehnem zadovoljstvu žene osebe na odru v hlastanje
za dogajanjem. Strah pred mirovanjem sproža v nekaterih
paniko. Razum drugih hromijo velika pričakovanja.
Storili bi vse, da se prijetni trenutki ne bi končali,
zato nenehno izumljajo novo, nesmiselno dogajanje, ki
pomaga odložiti povratek v vsakdan.
PLESALCI:
ROSANA HRIBAR
Od leta 1996 je članica Plesnega teatra Ljubljana in
Teatra Gromki. Nastopala je v Cankarjevem domu, PTL,
Koreodrami, Slovenskem mladinskem gledališču in
Gledališču Glej.
Kot koreografinja, plesalka ali igralka je sodelovala s
Ksenijo Hribar, Matjažem Faričem, Vitom Tauferjem,
Emilom Hrvatinom, Emo Kugler, Sinjo Ožbolt, Jano
Menger, Ivanom Peterneljem, Damirjem Zlatarjem-Freyem,
Matejo Bučar, Matejem Kejžarjem, Damirjem Šabanom in
Goranom Bogdanovskim. Je soustanoviteljica in
ustvarjalka festivala Karantena v Dubrovniku.
Njene pomembnejše predstave so: Komemoracija, Sacre du
printemps, Čudovite ruševine, 1996; Hiša, Klon, 1997;
Skriti vrtovi pogleda, Terminal, Peš na Pluton, Medium
coeli, 1998; Otok, Sen kresne noči, 1999; Silence,
Drive-in Camillo, Drrream, Lenora, 2000; Media Medici,
To ni to, Odiseja 2001, Sylvia Plath, 2001; Ubu, Govori
mi svoje telo, 2002; Emofad, 2003.
Nastopila je v videofilmih Homo erectus, 2000, in
Phantom, 2001.
Ana is the Name of the Rose, ki jo je leta 2003
ustvarila z Gregorjem Luštkom (in zanjo isto leto
prejela nagrado Povodni mož), pomeni začetek njenega
ustvarjanja avtorskih predstav – sledijo ISTOKOPAKAJ,
2004; Zmerno hitro, solo Zmenek z Venero; Korak dalje,
korak bliže (Beograd), Balkan trademark competition
(Sofija), PLES ali IŠČE SE LILI MARLEN, 2005.
Magdalena Reiter
Koreografinja in plesalka, ki se je rodila leta 1977 na
Poljskem, od leta 2002 živi in deluje v Ljubljani.
Končala je Državno baletno šolo v Gdansku in plesno
šolo P. A. R. T. S. v Bruslju. V letih 1999–2003 kot
koreografinja sodeluje s Teatrom Dada von Bzdülöw, kot
plesalka pa z Avijem Kaiserjem, Johanne Saunier in
Matejo Bučar. Vodi delavnice sodobnega plesa
(Ljubljana, Avignon, Gent, Gdańsk).
Avtorske koreografije: All these apropos, Between the
blessed brackets, Attention, Forma interrogativa,
Moment – študija ustavljenega časa; novembra 2005 pa je
bil uprizorjen Solo. S predstavami je gostovala v
Sloveniji, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Angliji, Bosni
in Hercegovini, Albaniji, na Poljskem, Nizozemskem,
Finskem, Češkem in na Hrvaškem.
Za predstavo Forma interrrogativa je prejela nagrado
mednarodne strokovne žirije na festivalu Gibanica 2005,
za Moment (2004) pa nagrado žirije na 8. Teaterfestu v
Sarajevu.
ANA ŠTEFANEC
Rodila se je leta 1984 v Celju. Trenirala je umetnostno
drsanje in se leta 1989 pridružila Plesnemu Forumu
Celje. Nato je leta 1997 začela obiskovati plesne
seminarje v Sloveniji in tujini ter sodelovati s
pedagogi, med katerimi so: Fred Lassère, Frey Faust,
Tadej Brdnik, Chen Shi Ning, Snježana Premuš, Matej
Kejžar, Gregor Kamnikar, Tanja Skok, Christine Kono,
Rebecca Murgi, Dimitris Kraniotis in Wu Chun Hsien.
Prejela je več nagrad za plesno miniaturo na celjskem
festivalu Opus, nagradi Povodni mož za koreografijo
predstav 6agon in Antigona ter drugo nagrado na
mednarodnem tekmovanju mladih koreografov v Berghausnu.
Leta 2002 je opravila avdicijo za plesno šolo
P.A.R.T.S., a se odločila najprej končati Srednjo
vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, smer sodobni
ples. Ukvarjala se je z renesančnimi plesi ter vpisala
na Filozofsko fakulteto, smer etnologija in kulturna
antropologija. Sodeluje z Matjažem Faričem, Majo Delak
in Malo Kline. Njene pomembnejše predstave so:
Tovariši, 2000; 6agon, 2001; Vrt prekrižanih usod,
2002; Bari; Krog v telesu – kvadrat v glavi in Properly
blond, 2004.
ALTA KATARINA TRUDEN
Pleše že od otroštva. Sprva je obiskovala ure jazz
baleta v plesni šoli Urška, nato v plesni skupini Mojce
Horvat. Moderni ples in klasični balet je začela
trenirati leta 1998, ko se je preselila v Avstralijo,
kjer je s plesno skupino Quantum Leap tri leta
nastopala v projektih koreografskega centra v Canberri.
Leta 2002 je sprejeta na Victorian College of the Arts
v Melbournu, kjer leta 2004 diplomira. Med študijem, ki
ji omogoči sodelovanje s številnimi avstralskimi
koreografi, koreografira predstave študentskih del in
dvakrat sodeluje na Hot to Trot, predstavitveni
platformi za mlade plesalce Australian Choreographic
Centre v Canberri. Po vrnitvi v Slovenijo se predstavi
na Opusu 1 celjskega JSKD. Pripravi solistični nastop
za odprtje slikarske razstave Martine Štirn, sodeluje
in nastopa v plesno-gledališki predstavi Blaža
Završnika Misli vejle in v duetu z Igorjem Sviderskim
na koncertu Orkestra slovenske vojske. Kot pedagoginja
vodi plesno-baletni tečaj za osnovnošolce.
MATEVŽ ČESEN
Rodil se je leta 1985 v Kranju. V letih 2000–2004 je
obiskoval Umetniško gimnazijo, smer sodobni ples in se
leta 2004 vpisal na Fakulteto za družbene vede, smer
novinarstvo.
Že v predšolski dobi se je ukvarjal z jazzom, baletom,
hiphopom in stepom v plesni šoli Bolero. Bil je
večkratni državni, evropski in svetovni prvak v
showdanceu in prejel tudi nagrado Povodni mož. Nastopa
na javnih prireditvah, v reklamah ter televizijskih
oddajah doma in v tujini.
Na področju sodobnega plesa je sodeloval z Matjažem
Faričem, Brankom Potočanom, Majo Delak in Malo Kline,
Dejanom Srhojem, Matejem Kejžarjem. Nastopil je v
plesnih, gledaliških in lutkovnih predstavah: Kekec;
Življenje je igra, glasba in ples; Na svoji zemlji,
Zločin + Kazen = Alamut, Properly Blond, Ivana, Back to
the roots; Welcome to the future. Leta 2004 je ustvaril
avtorski prvenec Dilema.
Pri Združenju plesnih vaditeljev, učiteljev in
trenerjev Slovenije je pridobil naziv plesnega
učitelja: trenira in koreografira mlajše plesalce.
Udeležuje se plesnih seminarjev doma in v tujini.
Sodeluje z različnimi strokovnjaki za ples. Uspešno je
opravil avdicijo v londonskem Studio Centru, kjer bo
nadaljeval šolanje.
GREGOR LUŠTEK
Rodil se je leta
1973 v Novem mestu. Študiral je na Fakulteti za šport.
Njegovo plesno znanje je skupek različnih plesnih
tehnik: balet, cunningham, horton, jazz balet, release,
lemon, partnering, kontaktna improvizacija. Njegovo
osnovno vodilo v izražanju in prepoznavanju je mehek in
hkrati atletski gib. Ima več kot deset let pedagoških
izkušenj v institucijah ter na delavnicah doma in po
svetu: v PTL, Plesnem centru Ljubljana, Intaktu,
Terpsihori, Kazini, Plesni gimnaziji Ljubljana v
Marseillu, Nimesu, Essenu, Düsseldorfu, Zagrebu,
Budimpešti.
Kot plesalec in koreograf je sodeloval v več kot sto
plesnih in gledaliških predstavah, filmih, prireditvah,
reklamah: z Matjažem Faričem, Draganom Živadinovom,
Matjažem Pograjcem, Emo Kugler, Freyem Faustom, Emilom
Hrvatinom, Matjažem Bergerjem, Matejem Kejžarjem,
Goranom Bogdanovskim, Liso Gimenez, Rosano Hribar in
drugimi.
Pomembnejše predstave Luštka kot plesalca ali
koreografa so: Slovenski plesni projekt, Romeo in
Julija, Posvetitev pomladi, 1996; Trilogija, Arabela,
Klon, 1997; Skriti vrtovi pogleda, Nekoč smo bili v
maju, Distanca, Terminal, 1998; Otok, Noordung
gravitacija nič, 1999; Drive-in Camillo, Poslednji
poljub Reneja Descartesa, 1 : 0, 2000; Biomehanika
Noordung, Trije izdelki Noordung, Sejalec, Švic &
Švarc ter Stopinje v puščavi Nejca Zaplotnika, 2001.
Avtorske predstave pa: Občutno občasno, 2002; Ana is
the Name of the Rose, 2003; GRE GOR, Zmerno hitro,
2004.
Nastopil je tudi
v videofilmih Homo erectus, 2000, in Phantom, 2001.
IGOR SVIDERSKI
Plesalec, pedagog in koreograf je diplomiral na Baletni
akademiji v Stockholmu, se izpopolnjeval na številnih
seminarjih in delavnicah o plesnih in gledaliških
tehnikah, glasbi in petju; doma in v tujini. Od leta
1994 je kot plesalec in igralec nastopil v več kot
petintridesetih, tudi nagrajenih, predstavah domačih in
tujih koreografov. Ustvaril je več kot deset predstav
na Baletni akademiji v Stockholmu, v Plesnem teatru
Ljubljana, Plesnem studiu Intakt in drugod. Sodeloval
je z Matjažem Faričem (Romeo in Julija, Posvetitev
pomladi, Trilogija, Klon, Bari), Sinjo Ožbolt
(Zrcaljenja, Skriti vrtovi pogleda, Čudovite ruševine,
Intimnost?), Tanjo Zgonc (Kagami odsev, Koora),
Stefanom Marbom (Golem 3), Matejem Kejžarjem
(Distanca), z videastko Emo Kugler (Menhir,
Obiskovalec) ter režiserjema Damirjem Zlatarjem –
Freyem (Balkon) in Nevenom Kordo (Beri me za naprej,
Pisma iz sedanjosti, Dva). Predstavil je nekaj
solističnih plesnih predstav (Rdeči tobogan, Veter
sprememb, 4 plus 1 ipd.) in televizijskih nastopov. V
Landestheatru v Linzu je ustvarjal z Robertom Poolom in
Amando Miller. Kot pedagog deluje v Ljubljani, Novem
mestu, Kranju, Mariboru, Škofji Loki, Gradcu in v
Stockholmu. Pri poučevanju sodobnega plesnega izraza
sodeluje s plesnimi centri doma in v tujini. Je
prejemnik štipendije Dance Web in nagrade Zlata ptica
leta 1998 za dosežke v sodobni plesni umetnosti.