Iskanje objema in vse vmes
FESTIVALSKI DAN 1
Uvodne tri predstave letošnjega festivala, tematsko posvečenega dvojini oziroma intimi, so delovale kot postopna gradacija obravnave iste tematike na vse bolj abstrakten način. Prva izmed njih, somethingtouching slovensko-madžarskega dvojca Lie Ujčič in Andrása Engelmanna, je med vsemi tremi izstopala kot najbolj pripovedna. Če smo v zadnji predstavi dneva gledali dve telesi in v drugi štiri like, smo v somethingtouching gledali dve osebi.
Morda osebi, ki sta ušli iz osladkane romantične komedije, a kljub temu še vedno precej splošno, osebi: čuteči, krhki, ranljivi, predvsem pa samoobrambni v svojem strahu, da bi se ju kdo dotaknil. Ta konceptualna zasnova, poskus gibalnega soočenja z dvema izmed največjih človeških strahov (sploh v post-covidni dobi), biti izpostavljen in biti ljubljen, se sicer mestoma izgublja v izraziti pripovedni strukturi, ki tiho predpostavlja logiko uvoda, jedra in zaključka. Sedem slik prekinja ravno toliko zaustavitev; gibanje, ki sledi zaustavitvam, pa se v celoti nanaša na gibalne vzorce in afektivne podobe, vzpostavljene v kontekstu prejšnjih slik. Če nas ta linearna struktura po eni strani odvrača od gledanja neposredne komunikativnosti dveh teles, pa je po drugi strani tudi okvir, v katerega lahko vpišemo svoje asociacije, morda celo svoje psihosomatske vzorce in travme.
Linearna pripoved vzpostavlja nekakšen dualizem med govorom in dotikom, ki uokvirja naše zaznavanje izmenjevanja različnih kvalitet telesnosti in gibanja. V prvi sliki plesalka in plesalec sedita drug ob drugem in delujeta sramežljivo ter nedolžno, kot najstnika, ki si ne upata narediti »prvega koraka«. Njun poskus objema se postopoma sprevrača v vedno bolj nerodne poskuse, ki naposled niti ne delujejo več kot poskusi objema, ampak prej kot poskusi ustvarjanja situacije, v kateri bi do objema lahko na neki točki prišlo. To humorno zastavitev, ki mestoma asociira na quirky romantične komedije (à la A 100 Days of Summer) prekinjajo kvalitativno drugačni momenti krčevitega gibanja vsakega telesa posamič, ki poglabljajo psihološko krajino, s tem ko prikazujejo muke in težavnosti bivanja s samim seboj, kar za mnoge lahko pomeni nenehno prevpraševanje lastnih odločitev in dejanj.
Dualizem med govorom (ali razumom) in dotikom, ki lahko na prvi pogled deluje malce togo, v nekem smislu vzpostavlja polarnost, potrebno za zaznavanje odklonov od ljubečega gibanja (ali pa vsaj od gibanja, ki želi biti ljubeče) k gibanju, ki je sunkovito, krčevito, nedokončano in mestoma površno – predvsem pa, če uporabimo besednjak razuma, hiperasociativno. Principi threadinga (prepletanja različnih delov teles), padanja in ujemanja, ki jih plesalca spočetka udejanjata v paru, vedno bolj prehajajo na raven individualnega telesa; neudobnost individualizacije teh gibalnih principov/vaj, ki se jih večinoma uporablja pri kontaktni improvizaciji, in ne pri solu, pa se kaže ravno v krčevitem, hiperasociativnem telesu. V telesu, ki pozna principe, a jih ne zna udejanjiti; kot da je pozabilo, da za njihovo izvedbo potrebuje drugo telo.
Dozdevna nesorazmernost med linearno zastavitvijo in odkloni krčevitega, pulzirajočega telesa (ki se zdijo zanimivi za nadaljnje in bolj poglobljeno raziskovanje) je morda posledica prekomerne ilustrativnosti, mestoma pa celo didaktičnosti prej omenjenega dualizma med govorom in dotikom. Govor namreč v predstavi ni zastopan, ampak je zgolj pojmovno tematiziran – v obliki magnetnih črk (pritrjenih na hladilnik), ki jih plesalca skozi celoten drugi del predstave poskušata spraviti v smiselno zaporedje. Po obilici neuspešnih poskusov interakcije, ki se po eni strani kažejo v “hiperasociativnem” telesu, po drugi pa v seriji različnih gibberish konstelacij na hladilniku, plesalcema naposled uspe vzpostaviti stik. A nismo povsem prepričani, da bo ta stik dolgo vztrajal, saj sta telesi plesalcev še vedno polni napetosti, naš dvom pa še poglablja besedna zveza, ki jo plesalcema ob samem koncu predstave le uspe sestaviti na hladilniku: SO CLOSE.
Osebi, ki sta v začetku predstave sedeli na klopci, tako lahko interpretiramo specifično, kot najstnico in najstnika, kot lika iz romantičnih filmov; lahko pa ju interpretiramo tudi bolj obče, kot osebi, obteženi z osebno zgodovino, naseljeno v telesu, ki ju kot prekomerno individualizirana in racionalizirana vse bolj odtujuje drug od drugega. Temeljni principi delavnic kontaktne improvizacije so tako prevedeni v pripovedno obliko, hkrati pa so povratno informirani s smislom svojega udejanjanja. Ta plodoviti krogotok pa je navsezadnje tudi ključna lastnost Fronte, ki poudarja komunikativno naravo sodobnega plesa.
Jaka Bombač
Uvodne tri predstave letošnjega festivala, tematsko posvečenega dvojini oziroma intimi, so delovale kot postopna gradacija obravnave iste tematike na vse bolj abstrakten način. Prva izmed njih, somethingtouching slovensko-madžarskega dvojca Lie Ujčič in Andrása Engelmanna, je med vsemi tremi izstopala kot najbolj pripovedna. Če smo v zadnji predstavi dneva gledali dve telesi in v drugi štiri like, smo v somethingtouching gledali dve osebi.
Morda osebi, ki sta ušli iz osladkane romantične komedije, a kljub temu še vedno precej splošno, osebi: čuteči, krhki, ranljivi, predvsem pa samoobrambni v svojem strahu, da bi se ju kdo dotaknil. Ta konceptualna zasnova, poskus gibalnega soočenja z dvema izmed največjih človeških strahov (sploh v post-covidni dobi), biti izpostavljen in biti ljubljen, se sicer mestoma izgublja v izraziti pripovedni strukturi, ki tiho predpostavlja logiko uvoda, jedra in zaključka. Sedem slik prekinja ravno toliko zaustavitev; gibanje, ki sledi zaustavitvam, pa se v celoti nanaša na gibalne vzorce in afektivne podobe, vzpostavljene v kontekstu prejšnjih slik. Če nas ta linearna struktura po eni strani odvrača od gledanja neposredne komunikativnosti dveh teles, pa je po drugi strani tudi okvir, v katerega lahko vpišemo svoje asociacije, morda celo svoje psihosomatske vzorce in travme.
Linearna pripoved vzpostavlja nekakšen dualizem med govorom in dotikom, ki uokvirja naše zaznavanje izmenjevanja različnih kvalitet telesnosti in gibanja. V prvi sliki plesalka in plesalec sedita drug ob drugem in delujeta sramežljivo ter nedolžno, kot najstnika, ki si ne upata narediti »prvega koraka«. Njun poskus objema se postopoma sprevrača v vedno bolj nerodne poskuse, ki naposled niti ne delujejo več kot poskusi objema, ampak prej kot poskusi ustvarjanja situacije, v kateri bi do objema lahko na neki točki prišlo. To humorno zastavitev, ki mestoma asociira na quirky romantične komedije (à la A 100 Days of Summer) prekinjajo kvalitativno drugačni momenti krčevitega gibanja vsakega telesa posamič, ki poglabljajo psihološko krajino, s tem ko prikazujejo muke in težavnosti bivanja s samim seboj, kar za mnoge lahko pomeni nenehno prevpraševanje lastnih odločitev in dejanj.
Dualizem med govorom (ali razumom) in dotikom, ki lahko na prvi pogled deluje malce togo, v nekem smislu vzpostavlja polarnost, potrebno za zaznavanje odklonov od ljubečega gibanja (ali pa vsaj od gibanja, ki želi biti ljubeče) k gibanju, ki je sunkovito, krčevito, nedokončano in mestoma površno – predvsem pa, če uporabimo besednjak razuma, hiperasociativno. Principi threadinga (prepletanja različnih delov teles), padanja in ujemanja, ki jih plesalca spočetka udejanjata v paru, vedno bolj prehajajo na raven individualnega telesa; neudobnost individualizacije teh gibalnih principov/vaj, ki se jih večinoma uporablja pri kontaktni improvizaciji, in ne pri solu, pa se kaže ravno v krčevitem, hiperasociativnem telesu. V telesu, ki pozna principe, a jih ne zna udejanjiti; kot da je pozabilo, da za njihovo izvedbo potrebuje drugo telo.
Dozdevna nesorazmernost med linearno zastavitvijo in odkloni krčevitega, pulzirajočega telesa (ki se zdijo zanimivi za nadaljnje in bolj poglobljeno raziskovanje) je morda posledica prekomerne ilustrativnosti, mestoma pa celo didaktičnosti prej omenjenega dualizma med govorom in dotikom. Govor namreč v predstavi ni zastopan, ampak je zgolj pojmovno tematiziran – v obliki magnetnih črk (pritrjenih na hladilnik), ki jih plesalca skozi celoten drugi del predstave poskušata spraviti v smiselno zaporedje. Po obilici neuspešnih poskusov interakcije, ki se po eni strani kažejo v “hiperasociativnem” telesu, po drugi pa v seriji različnih gibberish konstelacij na hladilniku, plesalcema naposled uspe vzpostaviti stik. A nismo povsem prepričani, da bo ta stik dolgo vztrajal, saj sta telesi plesalcev še vedno polni napetosti, naš dvom pa še poglablja besedna zveza, ki jo plesalcema ob samem koncu predstave le uspe sestaviti na hladilniku: SO CLOSE.
Osebi, ki sta v začetku predstave sedeli na klopci, tako lahko interpretiramo specifično, kot najstnico in najstnika, kot lika iz romantičnih filmov; lahko pa ju interpretiramo tudi bolj obče, kot osebi, obteženi z osebno zgodovino, naseljeno v telesu, ki ju kot prekomerno individualizirana in racionalizirana vse bolj odtujuje drug od drugega. Temeljni principi delavnic kontaktne improvizacije so tako prevedeni v pripovedno obliko, hkrati pa so povratno informirani s smislom svojega udejanjanja. Ta plodoviti krogotok pa je navsezadnje tudi ključna lastnost Fronte, ki poudarja komunikativno naravo sodobnega plesa.
Jaka Bombač