Iz avtonomije v sinhronost
FESTIVALSKI DAN 3
Plesna miniatura Brata je potop v raziskovanje intimnosti, ki se lahko ustvari med dvema moškima. Povezavo med nastopajočima ustvari že njuna pojavna, telesno kostumografska sličnost, ki prek preprostosti sivih hlač in razgaljenih prsi med njima poustvarja občutek dvojnosti, sličnosti, prekrivnosti. Njun ples je raziskava threadinga: kodificirane tehnike, ki telesne drže z upogibanjem, pregibanjem, uvijanjem in iztegovanjem udov prevaja v krožne kompozicije. Justin de Jager in Sem Delieyne se igrata z uporom lastnega telesa: lovita svoja stopala in ustvarjata zanke, skozi katere iztegujeta druge dele telesa. Krivulje njunih gibov zato vsakič znova naletijo na oviro, ki jim ne dovoli dokončne izpeljave: posledica je prekinitev in začetek novega giba. Gibalne sekvence, ki gradijo na variacijah lahko prepoznavnega giba, sugerirajo nove in nove poskuse stikanja s samim seboj in drugim. Plesalca soobstajanje v prostoru dramaturško razdelata tako, da prek sprva individualnih, mimobežnih prisotnosti, ki jih zaznamujejo variacije v tempu, intenziteti in hitrosti giba, postopoma preideta v telesni stik. Ta najintenzivnejšo realizacijo najde v združitvi teles v eno samo tvorbo: rezultat je členjeno, mehanično telo, ki se v gledalčevi neposredni zaznavi izmika prepoznavnim zamejitvam človeškega telesa. Sprva prisotna navzkrižja gibalne kvalitete, ki odražata njuno avtonomost, se prelevita v skupnost in na koncu izplešeta v sinhronosti.
Postani neukrotljiv je kolaboracija med madžarkama Lauro Tóth, plesalko romskih korenin, in Anno Szilvási. V odnosu do prostora je njuno gibanje sprva razpršeno, ekstenzivno in izmenjujoče se, kot da bi druga drugi spodmikali polje vidnosti, ga poskusili zapolniti s svojo individualnostjo. Igri izmenjevanja poleg plesa sledi tudi glasba: dve raznoliki zvočni teksturi, postavljeni druga ob drugo, sugerirata distinktivni zvočni pokrajini-temperamentnost brenkala in liričnost hanga razpirata različni esencialnosti, ki podobnost najdeta v organski prvobitnosti. Ti dodatno obarvata dva, estetsko komplementarna plesna principa, ki v gibu udejanjata njuno etnično in osebnostno raznolikost. Vsaka razvija svoj gibalni izraz, umeščen v modusu samosvojega, razpoznavnega korporealnega jezika. Ena prek širokih, ekstenzivnih gibov in iztegnjenih udov, druga prek minimalističnih trzanj in gibalne ostrine v sopostavitvi ponujata na vpogled njuno (zgolj navidezno) razliko. Prek manjšanja medosebne razdalje in vse bolj recipročne komunikacije, ki se ustali tudi v zrcaljenjih nekaterih gibov, se postopoma združita v sožitju: vrhunec sinhronosti ujame trenutek, ko v frontalni poziciji, ob direktnem soočenju s publiko, v gibalni znakovni jezik prevedeta romsko pesem, nastalo v sodelovanju z romskimi otroci. Postani neukrotljiv je praznovanje življenja, nekonformne avtentičnosti in prikaz možnosti stika, ki zaobide medosebne razlike.
Evelin Bizjak
Plesna miniatura Brata je potop v raziskovanje intimnosti, ki se lahko ustvari med dvema moškima. Povezavo med nastopajočima ustvari že njuna pojavna, telesno kostumografska sličnost, ki prek preprostosti sivih hlač in razgaljenih prsi med njima poustvarja občutek dvojnosti, sličnosti, prekrivnosti. Njun ples je raziskava threadinga: kodificirane tehnike, ki telesne drže z upogibanjem, pregibanjem, uvijanjem in iztegovanjem udov prevaja v krožne kompozicije. Justin de Jager in Sem Delieyne se igrata z uporom lastnega telesa: lovita svoja stopala in ustvarjata zanke, skozi katere iztegujeta druge dele telesa. Krivulje njunih gibov zato vsakič znova naletijo na oviro, ki jim ne dovoli dokončne izpeljave: posledica je prekinitev in začetek novega giba. Gibalne sekvence, ki gradijo na variacijah lahko prepoznavnega giba, sugerirajo nove in nove poskuse stikanja s samim seboj in drugim. Plesalca soobstajanje v prostoru dramaturško razdelata tako, da prek sprva individualnih, mimobežnih prisotnosti, ki jih zaznamujejo variacije v tempu, intenziteti in hitrosti giba, postopoma preideta v telesni stik. Ta najintenzivnejšo realizacijo najde v združitvi teles v eno samo tvorbo: rezultat je členjeno, mehanično telo, ki se v gledalčevi neposredni zaznavi izmika prepoznavnim zamejitvam človeškega telesa. Sprva prisotna navzkrižja gibalne kvalitete, ki odražata njuno avtonomost, se prelevita v skupnost in na koncu izplešeta v sinhronosti.
Postani neukrotljiv je kolaboracija med madžarkama Lauro Tóth, plesalko romskih korenin, in Anno Szilvási. V odnosu do prostora je njuno gibanje sprva razpršeno, ekstenzivno in izmenjujoče se, kot da bi druga drugi spodmikali polje vidnosti, ga poskusili zapolniti s svojo individualnostjo. Igri izmenjevanja poleg plesa sledi tudi glasba: dve raznoliki zvočni teksturi, postavljeni druga ob drugo, sugerirata distinktivni zvočni pokrajini-temperamentnost brenkala in liričnost hanga razpirata različni esencialnosti, ki podobnost najdeta v organski prvobitnosti. Ti dodatno obarvata dva, estetsko komplementarna plesna principa, ki v gibu udejanjata njuno etnično in osebnostno raznolikost. Vsaka razvija svoj gibalni izraz, umeščen v modusu samosvojega, razpoznavnega korporealnega jezika. Ena prek širokih, ekstenzivnih gibov in iztegnjenih udov, druga prek minimalističnih trzanj in gibalne ostrine v sopostavitvi ponujata na vpogled njuno (zgolj navidezno) razliko. Prek manjšanja medosebne razdalje in vse bolj recipročne komunikacije, ki se ustali tudi v zrcaljenjih nekaterih gibov, se postopoma združita v sožitju: vrhunec sinhronosti ujame trenutek, ko v frontalni poziciji, ob direktnem soočenju s publiko, v gibalni znakovni jezik prevedeta romsko pesem, nastalo v sodelovanju z romskimi otroci. Postani neukrotljiv je praznovanje življenja, nekonformne avtentičnosti in prikaz možnosti stika, ki zaobide medosebne razlike.
Evelin Bizjak