V znamenju nacionalne raznolikosti in feminizma
FESTIVALSKI DAN 2
Refleksija nagrajenih plesnih miniatur Opus1
Letošnja bera nagrajenih plesnih miniatur Opus 1 je izvirne koreografije štirih mladih solo plesalk in plesnega para združila v znamenju nacionalne raznolikosti, pestrosti artikulacij avtorskih poetik, pa tudi v jasnem feminističnem in družbeno kritičnem podtekstu. V polisemični, interpretacijsko odprti formi, ki ga ponuja pluralizem sodobno plesnega izraza, plesalci razpirajo razmerja med avtentičnostjo individualnosti in restriktivnostjo skupnosti. Odprtost udejanjajo tudi v načelnem mehčanju procesualnosti, v raziskovalnem odnosu do nastajanja koreografskih stvaritev in v poseganju po hibridniih formah, ki v spogledovanju s performativnim presegajo polje čistega gibalnega izraza.
V jedru Zgodbe o laseh Poljakinje Ane Szopa je gibalni poskus preseganja objektifikacije žensk, ki ga utelešajo prav z ideologijo estetske feminilnosti nasičeni lasje. Njihovo ideološko konotativnost Ana presega z izzivalnim nastopom, polnim konfrontacij s publiko, v katerega vstopi na ozadju avtorske uglasbljene poezije. Odeta v rdeč kombinezon, ki skupaj z glasbo tvori kozmično avdio vizualno estetiko, protestno izraža nujnost celovitosti in integriteto ženskega. Iz udejanjenja te integritete se poraja gib, nasičen z udarno ostrino in intenziteto: v emancipatorno borbenost se katalizira prek silovitih trzljajev udov, iz katerih v ospredje stopajo prav njeni dolgi svetli lasje. Vrtljaji glave jih otresejo ideološkosti in ponudijo možnost njihovega uzretja onstran zamejujočih označevalcev.
Neskladje, ki se porodi med jukstapozicijo gibajočega se ženskega telesa in podlage, izvzete iz podcasta o avtomobilih, Zarja Ferlinc ohranja kot izhodišče plesnega prevpraševanja nastajanja in reprodukcije lastnega umetniškega izraza. Žanrsko fluiden, tehnično dovršen gib se izmakne kontekstualizaciji, ki ga prinaša nonsens podlage medijsko obarvane zvočnosti in se ustali v rahločutni, meditacijski akustiki. Ta gibom dodeli nove konotacije in Umetnost nastajanja umetnosti, ki odraža plesalkino lastno prevpraševanje o osmislitvi plesa, ustali v polju bližje njeni lastni avtentični resnici.
Lourdes Maldonado Torres utesnjenost nesvobodnega ženskega telesa, ki je zaznamoval njeno izkušnjo bivanja v rodni Mehiki, prenese v študijo gibalnega izraza mrčesa. Čebeljak, ki kot sinonim za družbeni in politični nadzor že v naslovnem pojmu odstira neizbežnost skupnosti, je poln telesnih pogrezanj, zastiranj, krčenj, nihanj, uvijanj in prepogibanj, poskusov torej, da bi iz telesa iztisnila ponotranjen nadzor. Ob intenzivni elektronski glasbi, ki sugerira nasilno lomljenje kosti, poskusi besednega izraza v formi Munchovega krika zastajajo v grlu, preobrazijo se v instinktivno, animalično, včasih robotsko odzivanje, ki zrcali beg ali boj – reakcijo na travmatične, eksistencialno ogrožajoče situacije.
V Študiji padanja Poljakinja Aleksandra Korniejenko poseže po hibridni, performativno plesni formi tako, da telesnemu izrazu pridoda še vpogled v proces njegovega nastajanja in ubesedi tehnično izvedbene zakonitosti padanja. Njeni padci so serije transformacij iz kontrakcij v sprostitve, poigravanje z ravnotežjem, lahkotnostjo, težnostjo in raznolikostjo plesnih form. Vanje vnaša tehnike aikido prakse, ki z anticipacijo udarca ob tla pristanek olajšajo, akrobatski triki pa istočasno okrepijo njihov teatralični, dramatični učinek. Tehnično manevriranje med iluzijo in kontrolo, ki izhodišča v padce najde v izkrivljanju naravne poti gibanja, je hkrati intimna ustvarjalkina metafora za odkrivanje novega v prepuščanju neznanemu.
Toska je v širini odtenkov pomenljivosti, ki jih zajema, neprevedljiva ruska beseda. Italijanska ustvarjalca, Anna Pesetti in Riccardo Zoppi, se odločita, da bosta tosko – tesnobo, žalost, melanholijo, dolgočasje in hrepenenje – poosebila v telesno živo, destruktivno silo. Zoppi, odet v okultno črnino, ne prevzame zgolj vloge utelesitve pojma, temveč se v njegovem včasih nasilnem, prežečem nadzoru nad v belino odetim, pasivnim, zamaknjenim ženskim telesom, udejanja tudi kritika patriarhata; še najjasneje v zastiranju njenih golih prsi na začetku uprizoritve in v šminki, ki jo z ustnicami grobo nadeva na njen otopeli, vse bolj rdeči obraz. Njun ples je izmenjava miniaturnih, tesnobnih, trzajočih obraznih gibov, prelivajočih se v lov daljših, zrcalnih gest vse-prežemajoče telesnosti, ki Anno Pesetti počasi preobrazi v mehanično lutko.
Evelin Bizjak
Refleksija nagrajenih plesnih miniatur Opus1
Letošnja bera nagrajenih plesnih miniatur Opus 1 je izvirne koreografije štirih mladih solo plesalk in plesnega para združila v znamenju nacionalne raznolikosti, pestrosti artikulacij avtorskih poetik, pa tudi v jasnem feminističnem in družbeno kritičnem podtekstu. V polisemični, interpretacijsko odprti formi, ki ga ponuja pluralizem sodobno plesnega izraza, plesalci razpirajo razmerja med avtentičnostjo individualnosti in restriktivnostjo skupnosti. Odprtost udejanjajo tudi v načelnem mehčanju procesualnosti, v raziskovalnem odnosu do nastajanja koreografskih stvaritev in v poseganju po hibridniih formah, ki v spogledovanju s performativnim presegajo polje čistega gibalnega izraza.
V jedru Zgodbe o laseh Poljakinje Ane Szopa je gibalni poskus preseganja objektifikacije žensk, ki ga utelešajo prav z ideologijo estetske feminilnosti nasičeni lasje. Njihovo ideološko konotativnost Ana presega z izzivalnim nastopom, polnim konfrontacij s publiko, v katerega vstopi na ozadju avtorske uglasbljene poezije. Odeta v rdeč kombinezon, ki skupaj z glasbo tvori kozmično avdio vizualno estetiko, protestno izraža nujnost celovitosti in integriteto ženskega. Iz udejanjenja te integritete se poraja gib, nasičen z udarno ostrino in intenziteto: v emancipatorno borbenost se katalizira prek silovitih trzljajev udov, iz katerih v ospredje stopajo prav njeni dolgi svetli lasje. Vrtljaji glave jih otresejo ideološkosti in ponudijo možnost njihovega uzretja onstran zamejujočih označevalcev.
Neskladje, ki se porodi med jukstapozicijo gibajočega se ženskega telesa in podlage, izvzete iz podcasta o avtomobilih, Zarja Ferlinc ohranja kot izhodišče plesnega prevpraševanja nastajanja in reprodukcije lastnega umetniškega izraza. Žanrsko fluiden, tehnično dovršen gib se izmakne kontekstualizaciji, ki ga prinaša nonsens podlage medijsko obarvane zvočnosti in se ustali v rahločutni, meditacijski akustiki. Ta gibom dodeli nove konotacije in Umetnost nastajanja umetnosti, ki odraža plesalkino lastno prevpraševanje o osmislitvi plesa, ustali v polju bližje njeni lastni avtentični resnici.
Lourdes Maldonado Torres utesnjenost nesvobodnega ženskega telesa, ki je zaznamoval njeno izkušnjo bivanja v rodni Mehiki, prenese v študijo gibalnega izraza mrčesa. Čebeljak, ki kot sinonim za družbeni in politični nadzor že v naslovnem pojmu odstira neizbežnost skupnosti, je poln telesnih pogrezanj, zastiranj, krčenj, nihanj, uvijanj in prepogibanj, poskusov torej, da bi iz telesa iztisnila ponotranjen nadzor. Ob intenzivni elektronski glasbi, ki sugerira nasilno lomljenje kosti, poskusi besednega izraza v formi Munchovega krika zastajajo v grlu, preobrazijo se v instinktivno, animalično, včasih robotsko odzivanje, ki zrcali beg ali boj – reakcijo na travmatične, eksistencialno ogrožajoče situacije.
V Študiji padanja Poljakinja Aleksandra Korniejenko poseže po hibridni, performativno plesni formi tako, da telesnemu izrazu pridoda še vpogled v proces njegovega nastajanja in ubesedi tehnično izvedbene zakonitosti padanja. Njeni padci so serije transformacij iz kontrakcij v sprostitve, poigravanje z ravnotežjem, lahkotnostjo, težnostjo in raznolikostjo plesnih form. Vanje vnaša tehnike aikido prakse, ki z anticipacijo udarca ob tla pristanek olajšajo, akrobatski triki pa istočasno okrepijo njihov teatralični, dramatični učinek. Tehnično manevriranje med iluzijo in kontrolo, ki izhodišča v padce najde v izkrivljanju naravne poti gibanja, je hkrati intimna ustvarjalkina metafora za odkrivanje novega v prepuščanju neznanemu.
Toska je v širini odtenkov pomenljivosti, ki jih zajema, neprevedljiva ruska beseda. Italijanska ustvarjalca, Anna Pesetti in Riccardo Zoppi, se odločita, da bosta tosko – tesnobo, žalost, melanholijo, dolgočasje in hrepenenje – poosebila v telesno živo, destruktivno silo. Zoppi, odet v okultno črnino, ne prevzame zgolj vloge utelesitve pojma, temveč se v njegovem včasih nasilnem, prežečem nadzoru nad v belino odetim, pasivnim, zamaknjenim ženskim telesom, udejanja tudi kritika patriarhata; še najjasneje v zastiranju njenih golih prsi na začetku uprizoritve in v šminki, ki jo z ustnicami grobo nadeva na njen otopeli, vse bolj rdeči obraz. Njun ples je izmenjava miniaturnih, tesnobnih, trzajočih obraznih gibov, prelivajočih se v lov daljših, zrcalnih gest vse-prežemajoče telesnosti, ki Anno Pesetti počasi preobrazi v mehanično lutko.
Evelin Bizjak