Upor haramu, predaja užitku
FESTIVALSKI DAN 2
Drugi festivalski dan Fronte nam je ponudil cirkuško-plesni spektakel Chosen Haram oziroma Izbrano prepoved iz Velike Britanije, ki ga je Sadiq Ali ustvaril na podlagi osebne izkušnje osvobajanja od strogih pravil islamske skupnosti in spoprijemanja s svojo spolno usmerjenostjo, ki je po islamskem pravu, kot na primer pitje alkohola, uživanje svinjine in preklinjanje, nezakonita ter preganjana – haram. Sadiq Ali nam v sodelovanju s Haukom Pattisonom prikaže preplet življenj dveh homoseksualcev, ki se spoznata na spletni aplikaciji za zmenke, prihajata iz povsem različnih kontekstov in se spustita v zelo turbulentno razmerje, ki prinaša za Alijev lik svojevrstno osvoboditev, vendar tudi nove probleme.
Najprej oba lika vidimo ob dveh vzporedno postavljenih kitajskih drogovih, ki sta osrednji scenski in cirkuški element predstave. Ali je ob drog pričvrsten s črno plastično folijo, iz katere se mora izviti kot zabubljen metulj, Pattison pa je pokrit z odejo in s hlačami spuščenimi do gležnjev. Najprej v izmenjujočih se solih spoznamo oba lika v svojem domačem okolju. Ali predstavlja mladega, še izgubljenega muslimana, ki zvesto sledi pravilom svoje verske skupnosti, v kateri je bil vzgojen. Oblači se skromno, moli na molitveni preprogi, ustvarja jo snop svetlobe, ki hkrati nakazuje vsevidni božji pogled, prav tako tudi njegovi gibi nakazujejo pobožnost in previdnost, ter samocenzuriranje in vzdrževanje grešnih misli, na primer ob bežnem dotiku roke. Nasprotno Pattison pooseblja zahodnjaške vrednote, s svojimi dolgimi lasmi in dolgo brado pa nas še vizualno spomni na Kristusa. Živi v zanemarjenem stanovanju, priklenjen je na svoj pametni telefon, v drugi roki pa ga vedno spremlja steklenica čiste vodke. Njegova drža je sključena, gibanje počasno, prekrokano. Hedonistično se predaja vsem užitkom in na prvem zmenku z Alijem preskoči začetne vljudnosti in svojo roko takoj podrsa s kolena proti njegovemu spolovilu. S tem se že vzpostavi kritika hook up kulture oziroma načina pojebi in odjebi, ki je v gejevski kulturi še veliko bolj dominatna in povezana z globoko zakoreninjenim sramom, nesprejemanjem okolice in reduciranjem svoje spolne identitete na samo telesnost.
Njuni samostojni triki prerastejo v natančno usklajen duet na kitajskih drogovih, na katerih drug drugega dopolnjujeta in sta iz akrobatskega aspekta še drznejša, nikoli pa hvalisava. Uporaba droga je način poganjanje zgodbe in izraza čustvenega stanja, ne pa samo nekaj, kar bi poskušalo publiko le šokirati ali zabavati. Spremljamo celoten razvoj njunega razmerja, ki je, ko najdeta skupni jezik, na začetku prav pocukrano, sprevrže pa se v totalno dekadenčno razvratnost, ki se zdi na videz kot možnost samoizražanja in uživanja mimo pravil harama, a v resnici Alijev lik v tem popolnoma izgubi sebe. Njegovo spremembo iz ene skrajnosti v drugo spremlja tudi zvočna podoba predstave, ki podrisuje kulturno dualnost dveh svetov, ki ju spremljamo, meditativne melodije vzhoda in zahodno elektroniko, starim Hollywoodom in Marylin Monroe ter romantično soulovsko pesmijo Stand By Me Bena E. Kinga.
Poleg alkohola, ki ga Ali zdaj ne zavrača več, ga Pattison zasuje tudi s papirnatim snegom – kokainom, ki ga s svojim poživitvenim učinkom povsem zasvoji in postane njegova glavna potreba, gonilo in baza njunega razmerja. Popolnoma se predata klubski sceni, oblečena v razgaljujoče plastične, striperske hlače in brezrokavnike ilustrirata različne seksualne pozicije ter temu dodata še sado-mazo element šeškanja in Alijevega podrejanja dominantni, mefistovski figuri Pattisona. Cirkuški drog postane slači drog, njuno premikanje pa počasno, zapeljivo in provokativno. Odnos para je vedno jasneje toksičen in vodi do Alijevega predoziranja kot sklepnega dejanja predstave, v katerem Pattinson spozna škodljivost svojih dejanj in nujnost posredovanja v upanju, da bi svojega ljubimca rešil pred vedno bližjim objemom smrti.
V tem delu predstave je vseprisoten patos že moteče potenciran. Solzne oči se spremenijo v dramatično hlipanje, v zraku lebdijo plastične ponjave, tragičnost je podčrtana na sto in en način, da je učinek na občinstvo na trenutke povsem nasproten od želenega. Namesto empatičnega spremljanja tragične zgodbe se v gledalcu lahko porodi odpor do pretirane didaktičnosti in ilustrativnosti. V vsej pompoznosti spektakularnih lučnih efektov, tragično podčrtani glasbeni podlagi in nepristnim čustvovanjem predstava izgubi dobro mero iskrenosti in pretresljivosti, vendar je njeno sporočilo še vedno zelo pomembno in sama gesta pogumna. Kljub nekaterim pomislekom je to zelo festivalsko predstavo murskosoboška publika toplo in navdušeno sprejela, kar priča o tem, da je včasih dostopnost in nepretencioznost nujno potrebna, da pripelje težke, še vedno tabuizirane teme do širše množice gledalcev. Predstava Chosen Haram ponudi evokativno vstopno točko za nadaljnji premislek o verski rigidnosti, tolerantnosti ter načinih osmišljanja lastnega življenja.
Brina Jenček
Drugi festivalski dan Fronte nam je ponudil cirkuško-plesni spektakel Chosen Haram oziroma Izbrano prepoved iz Velike Britanije, ki ga je Sadiq Ali ustvaril na podlagi osebne izkušnje osvobajanja od strogih pravil islamske skupnosti in spoprijemanja s svojo spolno usmerjenostjo, ki je po islamskem pravu, kot na primer pitje alkohola, uživanje svinjine in preklinjanje, nezakonita ter preganjana – haram. Sadiq Ali nam v sodelovanju s Haukom Pattisonom prikaže preplet življenj dveh homoseksualcev, ki se spoznata na spletni aplikaciji za zmenke, prihajata iz povsem različnih kontekstov in se spustita v zelo turbulentno razmerje, ki prinaša za Alijev lik svojevrstno osvoboditev, vendar tudi nove probleme.
Najprej oba lika vidimo ob dveh vzporedno postavljenih kitajskih drogovih, ki sta osrednji scenski in cirkuški element predstave. Ali je ob drog pričvrsten s črno plastično folijo, iz katere se mora izviti kot zabubljen metulj, Pattison pa je pokrit z odejo in s hlačami spuščenimi do gležnjev. Najprej v izmenjujočih se solih spoznamo oba lika v svojem domačem okolju. Ali predstavlja mladega, še izgubljenega muslimana, ki zvesto sledi pravilom svoje verske skupnosti, v kateri je bil vzgojen. Oblači se skromno, moli na molitveni preprogi, ustvarja jo snop svetlobe, ki hkrati nakazuje vsevidni božji pogled, prav tako tudi njegovi gibi nakazujejo pobožnost in previdnost, ter samocenzuriranje in vzdrževanje grešnih misli, na primer ob bežnem dotiku roke. Nasprotno Pattison pooseblja zahodnjaške vrednote, s svojimi dolgimi lasmi in dolgo brado pa nas še vizualno spomni na Kristusa. Živi v zanemarjenem stanovanju, priklenjen je na svoj pametni telefon, v drugi roki pa ga vedno spremlja steklenica čiste vodke. Njegova drža je sključena, gibanje počasno, prekrokano. Hedonistično se predaja vsem užitkom in na prvem zmenku z Alijem preskoči začetne vljudnosti in svojo roko takoj podrsa s kolena proti njegovemu spolovilu. S tem se že vzpostavi kritika hook up kulture oziroma načina pojebi in odjebi, ki je v gejevski kulturi še veliko bolj dominatna in povezana z globoko zakoreninjenim sramom, nesprejemanjem okolice in reduciranjem svoje spolne identitete na samo telesnost.
Njuni samostojni triki prerastejo v natančno usklajen duet na kitajskih drogovih, na katerih drug drugega dopolnjujeta in sta iz akrobatskega aspekta še drznejša, nikoli pa hvalisava. Uporaba droga je način poganjanje zgodbe in izraza čustvenega stanja, ne pa samo nekaj, kar bi poskušalo publiko le šokirati ali zabavati. Spremljamo celoten razvoj njunega razmerja, ki je, ko najdeta skupni jezik, na začetku prav pocukrano, sprevrže pa se v totalno dekadenčno razvratnost, ki se zdi na videz kot možnost samoizražanja in uživanja mimo pravil harama, a v resnici Alijev lik v tem popolnoma izgubi sebe. Njegovo spremembo iz ene skrajnosti v drugo spremlja tudi zvočna podoba predstave, ki podrisuje kulturno dualnost dveh svetov, ki ju spremljamo, meditativne melodije vzhoda in zahodno elektroniko, starim Hollywoodom in Marylin Monroe ter romantično soulovsko pesmijo Stand By Me Bena E. Kinga.
Poleg alkohola, ki ga Ali zdaj ne zavrača več, ga Pattison zasuje tudi s papirnatim snegom – kokainom, ki ga s svojim poživitvenim učinkom povsem zasvoji in postane njegova glavna potreba, gonilo in baza njunega razmerja. Popolnoma se predata klubski sceni, oblečena v razgaljujoče plastične, striperske hlače in brezrokavnike ilustrirata različne seksualne pozicije ter temu dodata še sado-mazo element šeškanja in Alijevega podrejanja dominantni, mefistovski figuri Pattisona. Cirkuški drog postane slači drog, njuno premikanje pa počasno, zapeljivo in provokativno. Odnos para je vedno jasneje toksičen in vodi do Alijevega predoziranja kot sklepnega dejanja predstave, v katerem Pattinson spozna škodljivost svojih dejanj in nujnost posredovanja v upanju, da bi svojega ljubimca rešil pred vedno bližjim objemom smrti.
V tem delu predstave je vseprisoten patos že moteče potenciran. Solzne oči se spremenijo v dramatično hlipanje, v zraku lebdijo plastične ponjave, tragičnost je podčrtana na sto in en način, da je učinek na občinstvo na trenutke povsem nasproten od želenega. Namesto empatičnega spremljanja tragične zgodbe se v gledalcu lahko porodi odpor do pretirane didaktičnosti in ilustrativnosti. V vsej pompoznosti spektakularnih lučnih efektov, tragično podčrtani glasbeni podlagi in nepristnim čustvovanjem predstava izgubi dobro mero iskrenosti in pretresljivosti, vendar je njeno sporočilo še vedno zelo pomembno in sama gesta pogumna. Kljub nekaterim pomislekom je to zelo festivalsko predstavo murskosoboška publika toplo in navdušeno sprejela, kar priča o tem, da je včasih dostopnost in nepretencioznost nujno potrebna, da pripelje težke, še vedno tabuizirane teme do širše množice gledalcev. Predstava Chosen Haram ponudi evokativno vstopno točko za nadaljnji premislek o verski rigidnosti, tolerantnosti ter načinih osmišljanja lastnega življenja.
Brina Jenček