Manično, boleče in ljubeče
FESTIVALSKI DAN 1
V soju oranžnih, toplih neonskih luči, objeta v rahle meglice, moški in ženska zreta drug v drugega. V ozadju slišimo znamenito uvodno melodijo bas kitare komada Take a Walk on the Wild Side Lou Reeda. Z naraščanjem glasbe preraste njun intimen pogled v rahlo zibanje in postopno zbliževanje. Telesi se poznata, preskočita fazo spoznavne nežnosti, njun kontakt je takoj grob, intenziven in aluzivno seksualen. Plesalka Viktoria Bubala in igralec Boris Barukčić se v duetu Tvegano razmerje, hrvaškega režiserja in dramaturga Saše Božića, podata v neomejeno raziskovanje telesnosti drug drugega in ustvarjanja ter razbijanja občutka erotičnosti na odru.
Njun odrski prostor je majhen in zelo intimen, tla so podložena s tatamijem, čisto ob njem pa je občinstvo posedeno na blazine in stole, da smo lahko nastopajočima kolikor se da blizu. Postavljeni smo v voajersko pozicijo, ko pred nami neimenovani par gnete telesi drug drugega, se kotali, ruva, boža in ljubi. Njuni telesi se prepletata, izmenično si predajata vodenje gibanja, ki je včasih ritmično nihajoče, drugič eksplozivno razmetano po celem odru, potem pa kontrastno počasno, celo povsem zaustavljeno. Takrat je glavno gibanje dihanje. Podoba para po spolni združitvi – prepotenega, izmučenega, najprej v sladki orgazmični omami, potem pa v hladni, nad sabo skoraj malce zgroženi streznitvi. Počutimo se, kot da smo vdrli v njuno intimo, a hkrati ne moremo odvrniti pogleda. A kljub nakaznim seksualnim aktom, se predstava izogne pornografskosti. Nastopajoča nista nikoli gola ali vulgarna, v njunem gibanju ne gre za naskakovanje ali mimetično posnemanje samega seksa, temveč za lovljenje same esence seksualnega odnosa, ki je lahko, ali pa tudi ne, poleg tega še romantičen.
Plesalca sta oblečena v temna oblačila in obuta v nizke kavbojske škornje z rock estetiko, edinkrat, ko pokažeta več gole kože, pa je to povsem neseksualiziran trenutek. Izmenjata si majici in pod njima razkrijeta črn trak za prevezovanje prsi (binding), ki ga povezujemo predvsem z LGBTQ+ skupnostjo, samo dejanje menjave majic pa lahko v navezavi s tem beremo tudi kot cross-dressing in poigravanje s spolno binarnostjo in družbeno zaznamovanim spolnim predstavljanjem. To sovpada tudi z naslovnim komadom Lou Reeda, ki pravzaprav opisuje newyorško podtalno življenje kraljic preobleke in drugih kvir oseb, ki je zaradi stigmatizacije pogosto prežeto s prostitucijo, nasiljem in zlorabo drog.
S pogledom skozi to lečo lahko pred sabo vidimo par v zanikrnem techno klubu, v katerem omamljena telesa plešejo, da pozabijo in se povsem prepustijo basovskim ritmičnim udarcem glasbe (Nikola Krgovič). Naslednji dan, »dan po«, so to telesa, ki potrebujejo novo dozo, novo zabavo, nov način preganjanja realnosti. Bubala in Barukčić z različnimi grimasami opazujeta presvetlo izkrivljeno okolico in drug drugega, ki se zdaj zdita kot neprepoznavna tujca. Njuni trzajoči telesi pa sta telesi v podaljšanjem trenutku spolnega vrhunca ali pa telesi v hudi abstinenčni krizi kot Heath Ledger in Abbie Cornish – boemska heroinska odvisnika v filmu Candy (2006).
Plesni duet Tvegano razmerje oziroma v originalu Walk on the Wild Side nas tako povabi, da pokukamo na divjo stran, da opazujemo moč nagona, vzpone in padce ljubezenskega odnosa – od agresivnih fizičnih prepirov do najintimnejšega božanja in vonjanja las. V pulzirajoči energetski simbiozi sproti nastajajočih slik performerja odstirata plasti drug drugega, mi pa z njima podoživljamo vsa burna in (pre)intenzivna razmerja, ki so v najboljših trenutkih dopaminsko evforična, v najslabših pa tako bedno tesnobna/manično depresivna, da jih raje ne bi nikoli doživeli.
Brina Jenček
V soju oranžnih, toplih neonskih luči, objeta v rahle meglice, moški in ženska zreta drug v drugega. V ozadju slišimo znamenito uvodno melodijo bas kitare komada Take a Walk on the Wild Side Lou Reeda. Z naraščanjem glasbe preraste njun intimen pogled v rahlo zibanje in postopno zbliževanje. Telesi se poznata, preskočita fazo spoznavne nežnosti, njun kontakt je takoj grob, intenziven in aluzivno seksualen. Plesalka Viktoria Bubala in igralec Boris Barukčić se v duetu Tvegano razmerje, hrvaškega režiserja in dramaturga Saše Božića, podata v neomejeno raziskovanje telesnosti drug drugega in ustvarjanja ter razbijanja občutka erotičnosti na odru.
Njun odrski prostor je majhen in zelo intimen, tla so podložena s tatamijem, čisto ob njem pa je občinstvo posedeno na blazine in stole, da smo lahko nastopajočima kolikor se da blizu. Postavljeni smo v voajersko pozicijo, ko pred nami neimenovani par gnete telesi drug drugega, se kotali, ruva, boža in ljubi. Njuni telesi se prepletata, izmenično si predajata vodenje gibanja, ki je včasih ritmično nihajoče, drugič eksplozivno razmetano po celem odru, potem pa kontrastno počasno, celo povsem zaustavljeno. Takrat je glavno gibanje dihanje. Podoba para po spolni združitvi – prepotenega, izmučenega, najprej v sladki orgazmični omami, potem pa v hladni, nad sabo skoraj malce zgroženi streznitvi. Počutimo se, kot da smo vdrli v njuno intimo, a hkrati ne moremo odvrniti pogleda. A kljub nakaznim seksualnim aktom, se predstava izogne pornografskosti. Nastopajoča nista nikoli gola ali vulgarna, v njunem gibanju ne gre za naskakovanje ali mimetično posnemanje samega seksa, temveč za lovljenje same esence seksualnega odnosa, ki je lahko, ali pa tudi ne, poleg tega še romantičen.
Plesalca sta oblečena v temna oblačila in obuta v nizke kavbojske škornje z rock estetiko, edinkrat, ko pokažeta več gole kože, pa je to povsem neseksualiziran trenutek. Izmenjata si majici in pod njima razkrijeta črn trak za prevezovanje prsi (binding), ki ga povezujemo predvsem z LGBTQ+ skupnostjo, samo dejanje menjave majic pa lahko v navezavi s tem beremo tudi kot cross-dressing in poigravanje s spolno binarnostjo in družbeno zaznamovanim spolnim predstavljanjem. To sovpada tudi z naslovnim komadom Lou Reeda, ki pravzaprav opisuje newyorško podtalno življenje kraljic preobleke in drugih kvir oseb, ki je zaradi stigmatizacije pogosto prežeto s prostitucijo, nasiljem in zlorabo drog.
S pogledom skozi to lečo lahko pred sabo vidimo par v zanikrnem techno klubu, v katerem omamljena telesa plešejo, da pozabijo in se povsem prepustijo basovskim ritmičnim udarcem glasbe (Nikola Krgovič). Naslednji dan, »dan po«, so to telesa, ki potrebujejo novo dozo, novo zabavo, nov način preganjanja realnosti. Bubala in Barukčić z različnimi grimasami opazujeta presvetlo izkrivljeno okolico in drug drugega, ki se zdaj zdita kot neprepoznavna tujca. Njuni trzajoči telesi pa sta telesi v podaljšanjem trenutku spolnega vrhunca ali pa telesi v hudi abstinenčni krizi kot Heath Ledger in Abbie Cornish – boemska heroinska odvisnika v filmu Candy (2006).
Plesni duet Tvegano razmerje oziroma v originalu Walk on the Wild Side nas tako povabi, da pokukamo na divjo stran, da opazujemo moč nagona, vzpone in padce ljubezenskega odnosa – od agresivnih fizičnih prepirov do najintimnejšega božanja in vonjanja las. V pulzirajoči energetski simbiozi sproti nastajajočih slik performerja odstirata plasti drug drugega, mi pa z njima podoživljamo vsa burna in (pre)intenzivna razmerja, ki so v najboljših trenutkih dopaminsko evforična, v najslabših pa tako bedno tesnobna/manično depresivna, da jih raje ne bi nikoli doživeli.
Brina Jenček