»Wow, effect!«
FESTIVALSKI DAN 4
Sklepni dogodek in grand finale letošnje Fronte je predstavljala duhovita predstava Gracije, italijanske koreografinje, plesalke in »avtorice telesa« Silvie Gribaudi. Izhodišče za nastanek predstave je bil neoklasicistični kip Antonia Canove Tri Gracije – tri Zevsove hčerke, ki poosebljajo lepoto, radost in blaginjo. A namesto treh ljubkih deklet na odru vidimo tri Adonise (Siro Guglielmi, Andrea Rampazzo, Matteo Marchesi oziroma v soboški izvedbi njegova alternacija) in žensko, staro približno šestdeset let, ki koncept Gracij ironizirajo in se igrajo z našimi pričakovanji globoko zasidranih lepotnih standardov.
Temelj predstave je komunikacija performerjev z občinstvom in konstantno ustvarjanje hajpa. Publika zato v petdesetih minutah skoraj ves čas ploska, kot ji je na začetku ukazano, nato pa je to dejanje že ponotranjeno. Performerji s Silvio na čelu se nam za našo pridnost in napumpano navdušenost zahvaljujejo »Grazie, grazie, thank you!«. Ob bučnih aplavzih so zahvale navidezno skromne in ob medlih ali neobstoječih aplavzih humorno cinične. Gribaudi nas prevzame s svojo preprostostjo in pretanjenim občutkom za komičnost. Njena obrazna mimika je ves čas zelo zgovorna, njena pojavnost pa nas po starističnih pričakovanjih najprej zavede, da bomo gledali starejšo gospo, ki svojih mlajših soplesalcev ne bo dohajala, kar sama potencira in se z našimi predsodki poigrava. Na začetku ves čas rahlo zaostaja za plesalci, preskakuje nekatere elemente in nam odigra utrujenost – zmajuje z glavo od upehanosti, roke postavi v bok in si vzame minuto, da pride do sape – v resnici pa ima v rokavu skrite številne ase.
Nekonvencionalna, nesuha, nemlada in nešportna telesa na odru so v okviru performativnih in plesnih dogodkov v tujini že nekaj let trend, ki pa v Sloveniji še ni zares doživel pravega odziva razen v sklopu mednarodnih gostovanj. V Gracijah se dotaknejo tudi moških lepotnih idealov, ki jih s subverzivno afirmacijo parodirajo. Pred lučjo, ki prihaja od zadaj, se plesalci postavljajo v najrazličnejše fitneserske poze in v senčnih silhuetah razkazujejo svoje mišičasto telo, surovo silo in seksapil. Tudi sicer je njihov ples preplet komično objektiviziranih figur demonstriranja svojih vrlin in skupinskih sinhronih koreografij na glasbene variacije, od klavirskih sonat, orkestrskih skladb in elektronske glasbe, ob tem pa do izraza pride tudi njihova natančna baletna tehnika.
Ob plesu ves čas ohranjajo stik s publiko, ki je bila sprva malce zadržana, nato pa se vedno bolj aktivno odzivala in sodelovala. Najbolj izstopata momenta, ko Gribaudi operno poje in za refren pozove publiko, da nadaljuje s petjem, kar je privedlo do kakofonije najrazličnejših simultanih melodij in visokih tonov. Drugi trenutek pa je bil, ko smo skupaj raziskovali pojem blaginje. Gribaudi nam je dala iztočnico »Blaginja je …«, kdorkoli iz publike pa se je lahko zadrl svoj odgovor. Prišli smo do spoznanja, da je blaginja družina, hrana, prosti čas, ljubezen, spanje, ples in … pršut.
Poleg lepote in blaginje predstava obdela tudi radost, ki jo predstavljajo Gracije. Celotna predstava je ena velika radost, ob kateri je ravnodušnost nemogoča. Vrhunec radostnega občutka v predstavi predstavlja ravno zadnji fragment, v katerem po odru razlijejo vodo in ustvarijo idealen poligon za pravi vodni šov. Po mokrem odru drsijo v najrazličnejših pozicijah, njihovi poskoki ustvarjajo čofotanje, brizganje vode pa proizvaja tudi samo po sebi vizualno zanimiv odrski učinek. »Wow, effect!« bi rekla Silvia. Energičnost performerjev tu doseže svoj višek, Gribaudi pa povsem navduši z dinamičnim vrtenjem na kolenih kot neustavljiva vrtljiva sila. Gracije so tako prava feel good predstava, ki nas opomni, da se ne smemo jemati preresno in da za dobro zabavo, plesno gracioznost in duševno blaginjo nismo nikoli prestari.
Brina Jenček
Sklepni dogodek in grand finale letošnje Fronte je predstavljala duhovita predstava Gracije, italijanske koreografinje, plesalke in »avtorice telesa« Silvie Gribaudi. Izhodišče za nastanek predstave je bil neoklasicistični kip Antonia Canove Tri Gracije – tri Zevsove hčerke, ki poosebljajo lepoto, radost in blaginjo. A namesto treh ljubkih deklet na odru vidimo tri Adonise (Siro Guglielmi, Andrea Rampazzo, Matteo Marchesi oziroma v soboški izvedbi njegova alternacija) in žensko, staro približno šestdeset let, ki koncept Gracij ironizirajo in se igrajo z našimi pričakovanji globoko zasidranih lepotnih standardov.
Temelj predstave je komunikacija performerjev z občinstvom in konstantno ustvarjanje hajpa. Publika zato v petdesetih minutah skoraj ves čas ploska, kot ji je na začetku ukazano, nato pa je to dejanje že ponotranjeno. Performerji s Silvio na čelu se nam za našo pridnost in napumpano navdušenost zahvaljujejo »Grazie, grazie, thank you!«. Ob bučnih aplavzih so zahvale navidezno skromne in ob medlih ali neobstoječih aplavzih humorno cinične. Gribaudi nas prevzame s svojo preprostostjo in pretanjenim občutkom za komičnost. Njena obrazna mimika je ves čas zelo zgovorna, njena pojavnost pa nas po starističnih pričakovanjih najprej zavede, da bomo gledali starejšo gospo, ki svojih mlajših soplesalcev ne bo dohajala, kar sama potencira in se z našimi predsodki poigrava. Na začetku ves čas rahlo zaostaja za plesalci, preskakuje nekatere elemente in nam odigra utrujenost – zmajuje z glavo od upehanosti, roke postavi v bok in si vzame minuto, da pride do sape – v resnici pa ima v rokavu skrite številne ase.
Nekonvencionalna, nesuha, nemlada in nešportna telesa na odru so v okviru performativnih in plesnih dogodkov v tujini že nekaj let trend, ki pa v Sloveniji še ni zares doživel pravega odziva razen v sklopu mednarodnih gostovanj. V Gracijah se dotaknejo tudi moških lepotnih idealov, ki jih s subverzivno afirmacijo parodirajo. Pred lučjo, ki prihaja od zadaj, se plesalci postavljajo v najrazličnejše fitneserske poze in v senčnih silhuetah razkazujejo svoje mišičasto telo, surovo silo in seksapil. Tudi sicer je njihov ples preplet komično objektiviziranih figur demonstriranja svojih vrlin in skupinskih sinhronih koreografij na glasbene variacije, od klavirskih sonat, orkestrskih skladb in elektronske glasbe, ob tem pa do izraza pride tudi njihova natančna baletna tehnika.
Ob plesu ves čas ohranjajo stik s publiko, ki je bila sprva malce zadržana, nato pa se vedno bolj aktivno odzivala in sodelovala. Najbolj izstopata momenta, ko Gribaudi operno poje in za refren pozove publiko, da nadaljuje s petjem, kar je privedlo do kakofonije najrazličnejših simultanih melodij in visokih tonov. Drugi trenutek pa je bil, ko smo skupaj raziskovali pojem blaginje. Gribaudi nam je dala iztočnico »Blaginja je …«, kdorkoli iz publike pa se je lahko zadrl svoj odgovor. Prišli smo do spoznanja, da je blaginja družina, hrana, prosti čas, ljubezen, spanje, ples in … pršut.
Poleg lepote in blaginje predstava obdela tudi radost, ki jo predstavljajo Gracije. Celotna predstava je ena velika radost, ob kateri je ravnodušnost nemogoča. Vrhunec radostnega občutka v predstavi predstavlja ravno zadnji fragment, v katerem po odru razlijejo vodo in ustvarijo idealen poligon za pravi vodni šov. Po mokrem odru drsijo v najrazličnejših pozicijah, njihovi poskoki ustvarjajo čofotanje, brizganje vode pa proizvaja tudi samo po sebi vizualno zanimiv odrski učinek. »Wow, effect!« bi rekla Silvia. Energičnost performerjev tu doseže svoj višek, Gribaudi pa povsem navduši z dinamičnim vrtenjem na kolenih kot neustavljiva vrtljiva sila. Gracije so tako prava feel good predstava, ki nas opomni, da se ne smemo jemati preresno in da za dobro zabavo, plesno gracioznost in duševno blaginjo nismo nikoli prestari.
Brina Jenček