Igra zbliževanj in razhajanj
FESTIVALSKI DAN 1
Objemi hrvaške koreografinje Ksenije Zec so kinetična raziskovanja v globini intimno porajajočih se impulzov, ki privedejo do telesnega stika z drugim, se v stiku preobrazijo, tako da podaljšajo njegovo trajanje in intenzivnost, ali pa se, nasprotno, izpojejo v razhodu. Kaj se s telesom dogaja tik pred, po in med dejanjem objemanja drugega? Kako se nastajajoče gibalne konstelacije preobražajo pod vplivom tenzij, ki jih sprožajo povabila in izmikanja, želje po združitvi in potrebe po izkušanju lastne avtonomnosti in kaj se dogaja s telesom, ko je po stiku prepuščeno nezamejeni prisotnosti v prostoru? To so raziskovalna izhodišča, ki v intimnih duetih združujejo četverico generacijsko raznolikih performerjev in performerk: igralca, Livia Badurina in Krešimirja Mikića, ter sodobni plesalki, Petro Hrašćanec in Emo Crnić.
Dueti, v glavnini izvedeni med nasprotnima spoloma, so le bežno zastavljene skice, ki interakcije gradijo na minljivih, preobražujočih se emotivnih kvalitetah vsakič znova porajajočega se trenutka. V kompleksna razmerja vstopajo tako, da dele fiksne strukture združujejo z improvizacijo, znotraj katere vsak od nastopajočih gibe izvaja skladno z naborom lastnega, individualnega telesnega izraza. Ne borijo se s tendenco telesa, da bi ostajalo znotraj udobnega razpona rutine prepoznavega izraza, temveč sekvence plesnih variacij izpeljujejo iz repeticij navadnega, monotonega, vsakdanjega. Nastali kinetični vzorci kljub temu ne razvodenijo v podobnost, temveč individualne geste, drže in akcije preobražajo v specifično gibalno govorico. Skupaj s kostumografijo Ane Fucijaš, ki gradi na barvitih teksturah, vzorcih in materialih privatnih oblačil, nastopajoči ustvarijo raznolike telesne karakterizacije. Dodatno začinjene z včasih komično, gestikularno igro, postajajo osnova za poskuse medosebnih komunikacij, ki se pogosto znajdejo v sozvočjih, pa tudi neuglasitvah.
Kljub temu gibalni vzorci, porajajoči se med performerji, ne iščejo umestitve v narativnem. Njihov ples je igra zbliževanj in razhajanj, ki omogoča opazovanje strategij za vstope in sestope iz telesnih združitev. Razslojujejo jih variacije v intenziteti stika, časovnosti trajanja in poigravanja z gledalčevo perspektivo, ki jo nudi umestitev dogajanja v središče krožno postavljenih stolov. Ekvivalente objemu, ki ga zaznamuje prepoznavna, soukrivljena oblika, prek stičišč različnih delov telesa iščejo tudi v drugačnih telesnih kompozicijah. Ali pa ga skušajo poustvariti na razdalji, povsem brez neposrednega stika. Poskusi medosebnih koordinacij porajajo sinhronosti ali neuskladitve; ti postajajo impulzi, ki spreminjajo razmerja med nastopajočimi. Pobuda katalizira odpor; odpor iniciira odmik. Odmik pa avtonomijo, ki plesalca včasih prepusti širini avditorija, spogledovanju s praznino v parterju ali iskanju stika z rigidnostjo in neodzivnostjo obdajajočih sten.
Tri lesena stojala, ki predstavljajo glavnino scenografskih elementov, ne najdejo prave osmislitve v smislu rekvizita, saj ostajajo precej ob strani, prepuščena le nekaj bežnim premikom in interakcijam z akterji. Zato pa omogočajo opazovanje specifik njihove objektnosti, segajoče onstran samoumevne utilitarnosti. Takšno vizuro še dodatno potencira pravokotna zaplata trohljivega sena, ki v uprizoritev vnaša skoraj avtonomni element z lastno performativno potentnostjo. V skladu z estetiko scenografa Igorja Rufa, ki predmete s trajanjem, gibanjem in vnašanjem časovnosti spreminja v subjekt bivanja, tudi zaplata, iz katere ob stiku z akterji v zrak buhne na desetine majhnih mušic, samostojno nagovori gledalčeve čute in domišljijske procese. Tako scenografija materializira statičnost predmetnosti in neobvladljivost živosti – dva nasprotujoča si principa, ki sta v predstavi Objemi lastna tudi performerjevim notranjim in medosebnim preigravanjem.
Evelin Bizjak
Objemi hrvaške koreografinje Ksenije Zec so kinetična raziskovanja v globini intimno porajajočih se impulzov, ki privedejo do telesnega stika z drugim, se v stiku preobrazijo, tako da podaljšajo njegovo trajanje in intenzivnost, ali pa se, nasprotno, izpojejo v razhodu. Kaj se s telesom dogaja tik pred, po in med dejanjem objemanja drugega? Kako se nastajajoče gibalne konstelacije preobražajo pod vplivom tenzij, ki jih sprožajo povabila in izmikanja, želje po združitvi in potrebe po izkušanju lastne avtonomnosti in kaj se dogaja s telesom, ko je po stiku prepuščeno nezamejeni prisotnosti v prostoru? To so raziskovalna izhodišča, ki v intimnih duetih združujejo četverico generacijsko raznolikih performerjev in performerk: igralca, Livia Badurina in Krešimirja Mikića, ter sodobni plesalki, Petro Hrašćanec in Emo Crnić.
Dueti, v glavnini izvedeni med nasprotnima spoloma, so le bežno zastavljene skice, ki interakcije gradijo na minljivih, preobražujočih se emotivnih kvalitetah vsakič znova porajajočega se trenutka. V kompleksna razmerja vstopajo tako, da dele fiksne strukture združujejo z improvizacijo, znotraj katere vsak od nastopajočih gibe izvaja skladno z naborom lastnega, individualnega telesnega izraza. Ne borijo se s tendenco telesa, da bi ostajalo znotraj udobnega razpona rutine prepoznavega izraza, temveč sekvence plesnih variacij izpeljujejo iz repeticij navadnega, monotonega, vsakdanjega. Nastali kinetični vzorci kljub temu ne razvodenijo v podobnost, temveč individualne geste, drže in akcije preobražajo v specifično gibalno govorico. Skupaj s kostumografijo Ane Fucijaš, ki gradi na barvitih teksturah, vzorcih in materialih privatnih oblačil, nastopajoči ustvarijo raznolike telesne karakterizacije. Dodatno začinjene z včasih komično, gestikularno igro, postajajo osnova za poskuse medosebnih komunikacij, ki se pogosto znajdejo v sozvočjih, pa tudi neuglasitvah.
Kljub temu gibalni vzorci, porajajoči se med performerji, ne iščejo umestitve v narativnem. Njihov ples je igra zbliževanj in razhajanj, ki omogoča opazovanje strategij za vstope in sestope iz telesnih združitev. Razslojujejo jih variacije v intenziteti stika, časovnosti trajanja in poigravanja z gledalčevo perspektivo, ki jo nudi umestitev dogajanja v središče krožno postavljenih stolov. Ekvivalente objemu, ki ga zaznamuje prepoznavna, soukrivljena oblika, prek stičišč različnih delov telesa iščejo tudi v drugačnih telesnih kompozicijah. Ali pa ga skušajo poustvariti na razdalji, povsem brez neposrednega stika. Poskusi medosebnih koordinacij porajajo sinhronosti ali neuskladitve; ti postajajo impulzi, ki spreminjajo razmerja med nastopajočimi. Pobuda katalizira odpor; odpor iniciira odmik. Odmik pa avtonomijo, ki plesalca včasih prepusti širini avditorija, spogledovanju s praznino v parterju ali iskanju stika z rigidnostjo in neodzivnostjo obdajajočih sten.
Tri lesena stojala, ki predstavljajo glavnino scenografskih elementov, ne najdejo prave osmislitve v smislu rekvizita, saj ostajajo precej ob strani, prepuščena le nekaj bežnim premikom in interakcijam z akterji. Zato pa omogočajo opazovanje specifik njihove objektnosti, segajoče onstran samoumevne utilitarnosti. Takšno vizuro še dodatno potencira pravokotna zaplata trohljivega sena, ki v uprizoritev vnaša skoraj avtonomni element z lastno performativno potentnostjo. V skladu z estetiko scenografa Igorja Rufa, ki predmete s trajanjem, gibanjem in vnašanjem časovnosti spreminja v subjekt bivanja, tudi zaplata, iz katere ob stiku z akterji v zrak buhne na desetine majhnih mušic, samostojno nagovori gledalčeve čute in domišljijske procese. Tako scenografija materializira statičnost predmetnosti in neobvladljivost živosti – dva nasprotujoča si principa, ki sta v predstavi Objemi lastna tudi performerjevim notranjim in medosebnim preigravanjem.
Evelin Bizjak