Neja Kos

MATJAŽEVIH DVAJSET LET

Spomin na prvo srečanje z Matjažem je že nekoliko meglen: šolski nastop v neki telovadnici v Murski Soboti, nekje v poznih sedemdesetih letih. Nastopilo je nekaj fantov, ki so zaplesali, kot so vedeli in znali, a na prizorišču se je vendarle nekaj zgodilo. Med dolgoletnim ukvarjanjem s plesom človek razvije neko posebno občutljivost, tako da takoj opazi za ples nadarjenega mladega človeka. Matjaž je bil med mojimi prvimi odkritji v času, ko sem šele postavljala na noge organizirano skrb za sodobno plesno dejavnost v Sloveniji v okviru tedanje ZKOS (danes Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). Matjaž je sodeloval od vsega začetka: nastopal je na plesnih prireditvah te organizacije s svojo prvo skupino Brez besed in z naslednjo Plesna kuhinja. V osemdestih letih je s plesalci redni udeleženec na Dnevih plesa, vsakoletni tridnevni plesni prireditvi, ki sem jo izposlovala v ljubljanskem Cankarjevem domu in so jo vzeli pod okrilje za enajst sezon (1982–1992).

Spominjam se Matjaževega sola iz prvih let na Dnevih plesa: fant v belem na ploskvi nekakšnega praktikabla ali mize, nenavadna energija in jasnost giba, še brez posebne tehnike, a prelita v tekočo plesno linijo, izvedeno z izrazito odrsko prisotnostjo in notranjo intenziteto. Hudo je bil željan znanja in ga je iskal povsod: obiskoval je vse plesne seminarje ZKOS, vpisal se je v mariborsko baletno šolo ter medtem že prejel nekaj priznanj na Dnevih plesa. Takoj po ustanovitvi Plesnega teatra Ljubljana pa je bil dobro leto pri nas doma kot moška verzija »Haustochter« (kakor nekoč davno v Hamburgu neka mlada plesalka Pia Scholz, pozneje poročena Mlakar). No, postal je naš »Haussohn« in začasni priseljeni starejši brat mojih dveh sinov. Vestno je hodil na vaje v PTL in tudi že nastopal, prihajal domov utrujen, včasih srečen, drugič frustriran in jezen, pa spet poln poleta. Že takrat sva se zapletala v plesne debate: ves čas ga je nekaj mučilo, pa ni točno vedel, kaj. V beležnico si je risal grandiozne scenografije (z nekakšnimi lobanjami, se mi zdi), si zapisoval ideje ter imel vsak dan kakšno drugo zamisel. Vsekakor je vedel, da noče samo plesati, ampak tudi ustvarjati plesne predstave.

Že takrat se je zavedel nečesa pomembnega: koreograf ne moreš postati kar tako, z nekaj plesnega občutka in navdiha, marveč potrebuješ tudi obširno praktično in teoretično znanje o naravi izraznega gradiva – giba. Koreografija je namreč v tem smislu predvsem obrt, ki se je moramo naučiti. Po to specifično znanje je Matjaž odšel drugam, v šolo sodobnega plesa na Palucca Schule v Dresden in tam vsrkal vase temeljna načela nemškega modernega plesa. Ta se danes nekaterim utegnejo zdeti nekoliko zastarela, mislim pa, da so Matjažu pomagala, da je še danes eden redkih slovenskih plesnih ustvarjalcev, ki se zaveda, v čem je srž plesnega medija. Ne nadomešča ga namreč s trendovskim performansom, ki enači ples s sodobnim scenskim izrazom in tako izničuje njegovo avtonomnost. Za kakšna načela gre? Predvsem za oblikovanje z gibom, za organizacijo giba v času in prostoru (kronotopos) ob uporabi raznovrstnih in bogatih dinamik ter kvalitet giba, za uporabo metod raziskovanja plesnega gradiva in seveda za intimno povezavo giba z emocijo, ki daje plesni liniji barvo in pomen. V Dresdnu je spoznal in preizkusil tudi malo plesno formo, avtorski ples, ki je prepotrebna priprava za nadaljnje večje koreografske podvige.

V razpravljanju o takšnih in podobnih vidikih plesa in plesne izraznosti je med nama skoraj dve leti potekala korespondenca (pisma hranim kot nadvse ljub dokument), ob kateri sva se oba veliko naučila. Avtorski plesni večer
Sanje Mara H., ki ga je Matjaž predstavil v Murski Soboti po vrnitvi iz Dresdna, je vseboval vse omenjeno, hkrati pa sem z veseljem opazila, da kljub tehničnemu napredku ni izgubil tistega posebnega naboja in značilnega načina gibanja, zaradi katerega mi je še danes skorajda ljubši v solističnih stvaritvah (Solo, 3.oLo) kot v poznejših velikih predstavah, ki so bile logično nadaljevanje njegovega koreografskega razvoja.

Po dvajsetih letih ustvarjanja ima Matjaž za seboj obširen opus, v katerem je preizkusil skoraj vse, od sodelovanja v projektih drugih (Rdeči pilot) prek stvaritev giba v gledaliških in opernih predstavah, ustanavljanja skupin (Vzhodni plesni projekt – še vedno mi je všeč predstava
Šesti april, v kateri je začutil prepišne čase in že pokazal smisel za povezovanje izvajalcev iz različnih okolij), vrste samostojnih avtorskih projektov v osemdesetih in devetdesetih letih (Zlom, Crossroom, Derr, Icht), ustanavljanja, vodenja in poučevanja (v projektnih skupinah, Plesnem studiu Intakt), do ustvarjanja plesnih predstav z večjim številom izvajalcev, z uporabo najrazličnejše scenske glasbe (resne ali sodobnega rocka v živo: Terminal, 1999). Vmes je eksperimentiral z novimi tehnologijami (Klon, 1997; Krog v telesu – kvadrat v glavi, 2003). V posebnem spominu mi je ostala predstava Otok (1999): med njenim nastajanjem se je očitno zavedel nekaterih svojih gibalnih stereotipov in jih inovativno presegel s skrbnim raziskovanjem kompozicije skupine.

Ne morem mimo Matjaževih velikih predstav, saj je bil pri nas skoraj edini, ki se je zavestno, v duhu postmodernih tokov lotil osebnih interpretacij znanih glasbeno-plesnih del iz preteklosti: baletov
Posvetitev pomladi, Romeo in Julija ter Labodje jezero. Za tolikšen podvig ne zadostuje le (modna) domislica, marveč je potrebno veliko študija, znanja in poguma. Kdor želi nekaj citirati in na novo interpretirati, mora snov zelo dobro poznati, v tem primeru prav vse: zgodovinsko ozadje, izvirnik, poznejše različice, tako plesni material kot glasbene partiture. Pa mu ni dalo miru: nova različica Posvetitve pomladi (2004), ki jo je postavil v zagrebškem Studiu za suvremeni ples, je kompozicijsko in dramaturško v marsičem presegla prvotno postavitev iz leta 1996.

Matjaž je tudi med prvimi predstavniki naše plesne scene, ki jim je uspelo s sodobno koreografijo prodreti v balet. Leta 2001 je z mariborskim baletom postavil
Pohujšanje (po Cankarju) in s tem prispeval k procesu danes že mnogo bolj odprtega pretoka zamisli in realizacij med sodobno in baletno plesno sfero pri nas. Zadnja leta nastajajo projekti Matjaževe »znamke«, zavoda Flota, tudi v sodelovanju s tujimi partnerji in skupinami.

Na kratko označiti slovenskega sodobnega plesnega ustvarjalca Matjaža Fariča je zaradi obsežnosti in raznovrstnosti njegovega dela težko, pa vendar: v času razblinjanja jasnih usmeritev, mešanja žanrov in diskurzov, umetniških igrarij, ki vsakomur omogočajo vse, v času, ko »plesalci nočejo več plesati« (Gerald Sigmund), ostaja Farič v svojem bistvu zvest čistemu plesu in ohranja njegovo avtonomnost, ne da bi se odrekal novim iskanjem.