MATJAŽEVIH DVAJSET LET
Spomin na prvo
srečanje z Matjažem je že nekoliko meglen: šolski
nastop v neki telovadnici v Murski Soboti, nekje v
poznih sedemdesetih letih. Nastopilo je nekaj fantov,
ki so zaplesali, kot so vedeli in znali, a na
prizorišču se je vendarle nekaj zgodilo. Med
dolgoletnim ukvarjanjem s plesom človek razvije neko
posebno občutljivost, tako da takoj opazi za ples
nadarjenega mladega človeka. Matjaž je bil med mojimi
prvimi odkritji v času, ko sem šele postavljala na noge
organizirano skrb za sodobno plesno dejavnost v
Sloveniji v okviru tedanje ZKOS (danes Javnega sklada
Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). Matjaž je
sodeloval od vsega začetka: nastopal je na plesnih
prireditvah te organizacije s svojo prvo skupino Brez
besed in z naslednjo Plesna kuhinja. V osemdestih letih
je s plesalci redni udeleženec na Dnevih plesa,
vsakoletni tridnevni plesni prireditvi, ki sem jo
izposlovala v ljubljanskem Cankarjevem domu in so jo
vzeli pod okrilje za enajst sezon (1982–1992).
Spominjam se Matjaževega sola iz prvih let na Dnevih
plesa: fant v belem na ploskvi nekakšnega praktikabla
ali mize, nenavadna energija in jasnost giba, še brez
posebne tehnike, a prelita v tekočo plesno linijo,
izvedeno z izrazito odrsko prisotnostjo in notranjo
intenziteto. Hudo je bil željan znanja in ga je iskal
povsod: obiskoval je vse plesne seminarje ZKOS, vpisal
se je v mariborsko baletno šolo ter medtem že prejel
nekaj priznanj na Dnevih plesa. Takoj po ustanovitvi
Plesnega teatra Ljubljana pa je bil dobro leto pri nas
doma kot moška verzija »Haustochter« (kakor nekoč davno
v Hamburgu neka mlada plesalka Pia Scholz, pozneje
poročena Mlakar). No, postal je naš »Haussohn« in
začasni priseljeni starejši brat mojih dveh sinov.
Vestno je hodil na vaje v PTL in tudi že nastopal,
prihajal domov utrujen, včasih srečen, drugič
frustriran in jezen, pa spet poln poleta. Že takrat sva
se zapletala v plesne debate: ves čas ga je nekaj
mučilo, pa ni točno vedel, kaj. V beležnico si je risal
grandiozne scenografije (z nekakšnimi lobanjami, se mi
zdi), si zapisoval ideje ter imel vsak dan kakšno drugo
zamisel. Vsekakor je vedel, da noče samo plesati, ampak
tudi ustvarjati plesne predstave.
Že takrat se je zavedel nečesa pomembnega: koreograf ne
moreš postati kar tako, z nekaj plesnega občutka in
navdiha, marveč potrebuješ tudi obširno praktično in
teoretično znanje o naravi izraznega gradiva – giba.
Koreografija je namreč v tem smislu predvsem obrt, ki
se je moramo naučiti. Po to specifično znanje je Matjaž
odšel drugam, v šolo sodobnega plesa na Palucca Schule
v Dresden in tam vsrkal vase temeljna načela nemškega
modernega plesa. Ta se danes nekaterim utegnejo zdeti
nekoliko zastarela, mislim pa, da so Matjažu pomagala,
da je še danes eden redkih slovenskih plesnih
ustvarjalcev, ki se zaveda, v čem je srž plesnega
medija. Ne nadomešča ga namreč s trendovskim
performansom, ki enači ples s sodobnim scenskim izrazom
in tako izničuje njegovo avtonomnost. Za kakšna načela
gre? Predvsem za oblikovanje z gibom, za organizacijo
giba v času in prostoru (kronotopos) ob uporabi
raznovrstnih in bogatih dinamik ter kvalitet giba, za
uporabo metod raziskovanja plesnega gradiva in seveda
za intimno povezavo giba z emocijo, ki daje plesni
liniji barvo in pomen. V Dresdnu je spoznal in
preizkusil tudi malo plesno formo, avtorski ples, ki je
prepotrebna priprava za nadaljnje večje koreografske
podvige.
V razpravljanju o takšnih in podobnih vidikih plesa in
plesne izraznosti je med nama skoraj dve leti potekala
korespondenca (pisma hranim kot nadvse ljub dokument),
ob kateri sva se oba veliko naučila. Avtorski plesni
večer Sanje Mara
H., ki ga je
Matjaž predstavil v Murski Soboti po vrnitvi iz
Dresdna, je vseboval vse omenjeno, hkrati pa sem z
veseljem opazila, da kljub tehničnemu napredku ni
izgubil tistega posebnega naboja in značilnega načina
gibanja, zaradi katerega mi je še danes skorajda ljubši
v solističnih stvaritvah (Solo,
3.oLo)
kot v poznejših velikih predstavah, ki so bile logično
nadaljevanje njegovega koreografskega razvoja.
Po dvajsetih letih ustvarjanja ima Matjaž za seboj
obširen opus, v katerem je preizkusil skoraj vse, od
sodelovanja v projektih drugih (Rdeči pilot) prek
stvaritev giba v gledaliških in opernih predstavah,
ustanavljanja skupin (Vzhodni plesni projekt – še vedno
mi je všeč predstava Šesti
april, v kateri je
začutil prepišne čase in že pokazal smisel za
povezovanje izvajalcev iz različnih okolij), vrste
samostojnih avtorskih projektov v osemdesetih in
devetdesetih letih (Zlom,
Crossroom,
Derr,
Icht),
ustanavljanja, vodenja in poučevanja (v projektnih
skupinah, Plesnem studiu Intakt), do ustvarjanja
plesnih predstav z večjim številom izvajalcev, z
uporabo najrazličnejše scenske glasbe (resne ali
sodobnega rocka v živo: Terminal,
1999). Vmes je eksperimentiral z novimi tehnologijami
(Klon,
1997; Krog v
telesu – kvadrat v glavi, 2003). V
posebnem spominu mi je ostala predstava
Otok
(1999): med
njenim nastajanjem se je očitno zavedel nekaterih
svojih gibalnih stereotipov in jih inovativno presegel
s skrbnim raziskovanjem kompozicije skupine.
Ne morem mimo Matjaževih velikih predstav, saj je bil
pri nas skoraj edini, ki se je zavestno, v duhu
postmodernih tokov lotil osebnih interpretacij znanih
glasbeno-plesnih del iz preteklosti: baletov
Posvetitev
pomladi,
Romeo in
Julija ter
Labodje
jezero.
Za tolikšen podvig ne zadostuje le (modna) domislica,
marveč je potrebno veliko študija, znanja in poguma.
Kdor želi nekaj citirati in na novo interpretirati,
mora snov zelo dobro poznati, v tem primeru prav vse:
zgodovinsko ozadje, izvirnik, poznejše različice, tako
plesni material kot glasbene partiture. Pa mu ni dalo
miru: nova različica Posvetitve
pomladi (2004), ki jo je
postavil v zagrebškem Studiu za suvremeni ples, je
kompozicijsko in dramaturško v marsičem presegla
prvotno postavitev iz leta 1996.
Matjaž je tudi med prvimi predstavniki naše plesne
scene, ki jim je uspelo s sodobno koreografijo prodreti
v balet. Leta 2001 je z mariborskim baletom
postavil Pohujšanje
(po Cankarju) in s tem
prispeval k procesu danes že mnogo bolj odprtega
pretoka zamisli in realizacij med sodobno in baletno
plesno sfero pri nas. Zadnja leta nastajajo projekti
Matjaževe »znamke«, zavoda Flota, tudi v sodelovanju s
tujimi partnerji in skupinami.
Na kratko označiti slovenskega sodobnega plesnega
ustvarjalca Matjaža Fariča je zaradi obsežnosti in
raznovrstnosti njegovega dela težko, pa vendar: v času
razblinjanja jasnih usmeritev, mešanja žanrov in
diskurzov, umetniških igrarij, ki vsakomur omogočajo
vse, v času, ko »plesalci nočejo več plesati« (Gerald
Sigmund), ostaja Farič v svojem bistvu zvest čistemu
plesu in ohranja njegovo avtonomnost, ne da bi se
odrekal novim iskanjem.