Jedrt J. Furlan

SPOGLEDOVANJE

Dvajset plesnih let ni malo, če temu podatku dodamo 25 predstav in vsaj osem, tistih bolj izstopajočih, nagrad, bi lahko dobili varljiv občutek, da pišem nekakšen nekrolog pestremu in zaključenemu umetniškemu delovanju. Daleč od tega. Nagrada Borštnikovega srečanja, Prešernovega sklada, zlata ptica, Župančičeva in nagrada Bagnoleja… pohvalno, toda hkrati: katera, vsaj od domačih nagrad, Matjažu Fariču še preostane? Morda velika Prešernova, morda bo potrebnih še dvajset let... So mu nagrade priborile prostor pod slovenskim soncem, kjer bi pisalo, denimo, skupina Matjaža Fariča? To veliko pove predvsem o »domovinski pravici« sodobnega plesa v Sloveniji. Res je, da imajo plesalci in ustvarjalci pravico do dela in (zgolj) preživetja, toda tam nekje na robu pozornosti, kjer meja med profesionalizmom in amaterizmom, gledano iz začaranega stolpa na Maistrovi (nikakor ne sodeč po predstavah), visi na tanki marionetni nitki. Matjaž Farič s plesno natančnostjo, disciplino telesa, plesa dokazuje, da premoremo več kot samo profesionalne plesalce.

Bil je prvi in je doslej edini, ki je domoval v Cankarjevem domu kot artist in residence – na pobudo takratnega Ministrstva za kulturo. Seveda ni trajalo dolgo. Faričevih prvih dvajset let ni zaznamovalo samo slovenskega sodobnega plesa, njegovega življenja, tudi mene. Brez patetike. Prvi Solo, pa drugi 3.oLo, Posvetitev pomladi, Labodje jezero (in še kaj bi se našlo) so tiste predstave, s katerimi merim, tehtam presežke, disciplino, vizijo in srž in medias res. Tudi tiste njegove predstave, ki se mi niso zdele nujne, preveč in hkrati premalo domišljene, in nisem vedela, kaj bi z njimi. Vse predolgo je bilo slovensko plesno nebo zasičeno s pričakovanjem, da bo Matjaž Farič prvi med »sodobniki« koreografiral ansambel ljubljanskega baleta. Da zgradi most in pokaže, da svetova nista dva, da je eden. Resda je prišlo Pohujšanje, toda nekaj krepkih let potem. Svetova sta še vedno dva, kljub temu, da ju večinoma naseljujejo isti ljudje.

Njegovo delo je zaznamovalo raziskovanje medija plesa, same zgodbe so prisotne, a niso tiste, ki bi krojile in poganjale umetniški modus vivendi. Kot ob predstavi Krog v telesu – kvadrat v glavi pravi sam, ga zanima »osredinjanje na kroženje energije… všeč mi je, ko se zaporedje gibov spoji v dolg, neskončen gib«. Njegov opus je torej nenehna in neskončna zgodba o plesu. Odprtost za ta instinkt je ustvarila nekaj predstav »neskončno« domišljenega, v ples spojenega giba, ki je zahteval ali popolno predanost ali izključevanje zunanjega pogleda; ki se ni mogel spopasti s čistostjo, s fascinacijo nad do konca izmerjenim gibom. Kar je prav, nenehna skupinska vzhičenost ne pripelje daleč. Eden od poklonov je zakodiran v nasprotujočih si pogledih in mnoštvu različnih sproženih reakcij. Vsak ustvarjalec si to zasluži. Matjaž Farič se je tudi prvi spopadel z novimi tehnološkimi časi, programiral, koreografiral in snoval predstave na računalniku. In ustvaril pravljične predstave, slavo humanosti, človečnosti, šarmu zmotljivega in (ne)popolnega telesa.

Bil je tudi prvi, ki se mi je zahvalil za prizanesljivo kritiko ene od zadnjih predstav, kar se v ljubljanskem družinskem krogu sodobnih scenskih umetnosti ne zgodi prav pogosto. S tem in s predstavami, ki sem jih omenila, se je v moje dojemanje meni ljubega sveta zapisal kot predan, zmotljiv in tudi ozaveščen ustvarjalec. Če temu dodamo njegovo trmo, dobimo profil polnokrvnega ustvarjalca. Kaj naj zapišem za konec drugega kot to, da mu želim še vsaj nadaljnjih dvajset pestrih plesnih, radovednih in raziskovalnih let. Da bi odkrivali, se navduševali, dvomili in se čudili skupaj.