Andrej Drapal

MATJAŽ – VERJETNO NEKAJ BOLJ PRIJAZNEGA, KAR SE TI LAHKO ZGODI V SLOVENSKI UMETNOSTI

Na srečo so minili časi, ko sem moral o slovenski gledališki in plesni umetnosti razmišljati kot kritik (najprej) ali kot producent (potem). Minili so tudi časi, ko sem si na leto ogledal sto in več predstav križem po svetu. Prav tako so minili časi, ko smo z besedico »doma« označevali jugoslovanski ustvarjalni bazen; ko se nam je celo ta zdel neznosno majhen v primerjavi z »belim svetom«. Danes lahko na predstave hodim takrat, ko se mi zdi – in razmišljam o njih neobremenjeno, neupoštevajoč, kako bi neki dogodek lahko sprejelo slovensko občinstvo. Privilegij, ki omogoča tudi, upam, malo drugačen zapis o Matjažu.

Od leta 1988, ko sem v Cankarjevem domu prvič sodeloval z Matjažem v nehvaležni vlogi producenta, se je spremenilo kar nekaj tega. Takrat smo se hahljali ob idejah, da bi bila meja na Kolpi – danes se nam zdi samoumevno, da je ni na Karavankah. Takrat smo vrteli zastarele analogne telefonske številčnice in komunicirali prek teleprinterjev (faksi so tedaj predstavljali prihajajočo tehnologijo, 'www' so slutili kje drugje, mobilna telefonija je bila del znanstvene fantastike). Te primerjave s časom, ki je od nas odmaknjen manj kot dvajset let, ne delam zaradi nostalgije ali želje, da bi nekomu, ki takrat morebiti še ni bival s polno zavestjo, sporočal, kako je »bilo nekoč vse drugače«. Naj ponazorim drugače: prepričan sem, da danes marsikateri petindvajsetletnik ve o tehnologiji teleprintiranja toliko kot o tehnologiji teleportiranja. Nič. Frustracije so bile enake v času prostega potovanja po Jugoslaviji kot so v času prostega potovanja po Evropi. Tehnologije se spreminjajo iz dneva v dan, meje podobno – ne glede na vse te spremembe pa obstajajo ljudje, ki imajo ideje in moč, da jih konsistentno izražajo skozi daljše obdobje, in drugi, ki jih nimajo.

Obstajajo zvezde, ki se jih spomnimo po bleščečem preblisku – in take, ki od vsega začetka svetijo nekje na obrobju, na prvi pogled manj bleščeče, ker ne silijo v ospredje – a če nebo opazuješ dovolj dolgo, začnejo pripovedovati svojo zgodbo vztrajanja. Odzivi kritikov na Matjaževe prve predstave so bili zadržano pozitivni. V času prebujanja slovenske neodvisne plesne scene so mnogi bolj pritegovali pozornost, bili bolj izstopajoči, bolj provokativni, bolj … Matjaž pa je po Šestem aprilu, Zlomu in Rdečem alarmu (še pod znamko Vzhodnega plesnega projekta) kar nadaljeval. Po eni strani izjemno občutljiv za odzive na svoje delo je v teh letih dokazal, da je vsaka predstava, vsak plesni nastop realizacija neke večje zgodbe, ki je preprosto v njem in se dograjuje z vsakim novim projektom. Zgodba je v Matjažu kot plesalcu, Matjažu kot koreografu in predvsem Matjažu kot pripovedniku metazgodbe vseh njegovih predstav... koliko jih je že?

Ena od značilnosti, zakaj sem nekoč rad delal z Matjažem, danes pa z veseljem sedem v dvorano, kadar je na sporedu, je, da na svoj način ves čas lovi dialog med tako imenovanim plesnim teatrom in klasičnim baletom. Verjetno so prav zato v alternativnih krogih rahlo zviška gledali nanj, za uradni balet pa je seveda preveč »alternativen«. Cenim, da v novejših predstavah nadaljuje s to napetostjo – z novimi plesalci, drugačnimi gibi. Matjaž s svojim delom sporoča nekaj bistvenega: da nima smisla biti živčen, če se smisel ne realizira že ob prvem gibu, ob prvi besedi, prvem taktu. Sporoča, da v umetnosti obstajajo paralelni svetovi – vsak s svojim zaporedjem vrednot, vsak v sebi popoln. Trendi imajo s temi svetovi malo skupnega. Če ima kdo kaj povedati, pove to ne glede na trenutne trende; tako kot se znamo (ali ne znamo) pogovarjati z ali brez mobilnih telefonov.

Rekel bi lahko: trendi prihajajo in se poslavljajo, Matjaž pa ostaja. Super. Upam, da bom imel priložnost za podoben pogled na Matjaževo ustvarjanje tudi leta 2015.

P.S.
Nič nisem napisal o prijaznosti, ki jo napoveduje naslov prispevka. Z razlogom: o tem se ne piše – to se doživi.