Pri(ho)dnost
13.06.2016 13:17
V soboto sem si ogledal tekmovanje mladih plesalcev in koreografov. Studio je zaseden, zato danes urejam programske in organizacijske podrobnosti za predstavitev šestih, ki sem jih izbral v program festivala, ki ga umetniško vodim.
Plesne miniature se mi zdijo smiselna forma za mlade, ki šele razvijajo svoje potenciale, da bi se lahko spoprijeli s celovečernim
izzivom. ( Za tekmovanje nisem čisto prepričan, če je to primerna oblika prezentacije umetniških stvaritev, je pa spet zelo priljubljena. Predvsem med mladimi. Kakorkoli…) Medtem, ko se pri mlajši skupini močno kaže, kakšna je širina njihovih mentorjev, pa se pri starejši zazna, kdo je samo zelo “priden“ - šolski in kdo se zmore izražati na svoj način.
Tri, štiri, ali pet minut, kolikor je predpisani čas, je za nekatere je prekratek, za večino predolg. Videl sem veliko izjemnih talentov. Videl sem še več izjemnih idej, ki pa so se največkrat do konca miniature izpraznile v splošnih mašilih in zato zbledele do nerazpoznavnosti. Nekaj je bilo tipično športno tekmovalnih pristopov, v katerih že vnaprej veš, kateri gib sledi, kot da bi šlo za obvezni program. Ampak nič hudega, vsi ti ustvarjalci so mladi in če so količkaj gledali okoli sebe - druge tekmovalce in njihove pristope, imajo še veliko možnosti in časa za razvoj lastnih in mnogokrat izjemnih potencialov.
Me je pa pretresla interpretativna moč in zmožnost samosvojega izraza ter zrelost nekaterih plesalcev-avtorjev v starejši skupini. Splošni nivo je bil precej visok. Videl sem tudi ples, ki me je prepričal do bolečine, mlade ljudi, ki so v svojem gibalnem izrazu tako iskreni in poglobljeni, da lahko z malo sreče posežejo po najvišjih vrhovih. Pa ne tekmovalnih temveč ustvarjalnih. Spet je bilo očitno, da je za plesalca poznavanje plesnega “undergrounda” zelo pomembno, tako za obvladovanje telesa, kot za senzibilnost. Pa saj je sodobni ples nekoč bil umetniški ”uderground”, tukaj pa mislim predvsem na prakse, ki se širijo iz popularne kulture.
Tisti, ki je dovolj senzibilen, je mojster, ki bo znal uporabiti znanje, ne glede na to od kod prihaja.
Plesne miniature se mi zdijo smiselna forma za mlade, ki šele razvijajo svoje potenciale, da bi se lahko spoprijeli s celovečernim
izzivom. ( Za tekmovanje nisem čisto prepričan, če je to primerna oblika prezentacije umetniških stvaritev, je pa spet zelo priljubljena. Predvsem med mladimi. Kakorkoli…) Medtem, ko se pri mlajši skupini močno kaže, kakšna je širina njihovih mentorjev, pa se pri starejši zazna, kdo je samo zelo “priden“ - šolski in kdo se zmore izražati na svoj način.
Tri, štiri, ali pet minut, kolikor je predpisani čas, je za nekatere je prekratek, za večino predolg. Videl sem veliko izjemnih talentov. Videl sem še več izjemnih idej, ki pa so se največkrat do konca miniature izpraznile v splošnih mašilih in zato zbledele do nerazpoznavnosti. Nekaj je bilo tipično športno tekmovalnih pristopov, v katerih že vnaprej veš, kateri gib sledi, kot da bi šlo za obvezni program. Ampak nič hudega, vsi ti ustvarjalci so mladi in če so količkaj gledali okoli sebe - druge tekmovalce in njihove pristope, imajo še veliko možnosti in časa za razvoj lastnih in mnogokrat izjemnih potencialov.
Me je pa pretresla interpretativna moč in zmožnost samosvojega izraza ter zrelost nekaterih plesalcev-avtorjev v starejši skupini. Splošni nivo je bil precej visok. Videl sem tudi ples, ki me je prepričal do bolečine, mlade ljudi, ki so v svojem gibalnem izrazu tako iskreni in poglobljeni, da lahko z malo sreče posežejo po najvišjih vrhovih. Pa ne tekmovalnih temveč ustvarjalnih. Spet je bilo očitno, da je za plesalca poznavanje plesnega “undergrounda” zelo pomembno, tako za obvladovanje telesa, kot za senzibilnost. Pa saj je sodobni ples nekoč bil umetniški ”uderground”, tukaj pa mislim predvsem na prakse, ki se širijo iz popularne kulture.
Tisti, ki je dovolj senzibilen, je mojster, ki bo znal uporabiti znanje, ne glede na to od kod prihaja.