(Samo)vžig
30.06.2016 14:16
Telo se je vžgalo. Vsaj tak je bil občutek. Ta je bil prijeten. Zanimivo, kot da bi telo želelo zažgati vse strahove, pričakovanja, neučakanosti. Vse česar ne potrebuje, tudi odvečne misli. Zato, da bi lahko vsak gib začelo znova na čistini, brez balasta in zgodovine.
Potem me je divje oblil znoj. Skozi pore je prav brizgal in zdelo se je, kot da želi telo ustvariti morje iz katerega smo v evoluciji zlezli pred mnogimi milijoni let.
Potem se je zdelo, da gre za gašenje vžiga, tistega z začetka vaje. Čutil sem, kako telo uravnava hlajenje in spomnil sem se, da je poletno vročino veliko lažje prenašati v gibanju…
Lok je bil sklenjen, zato sem končal vajo.
Potem me je divje oblil znoj. Skozi pore je prav brizgal in zdelo se je, kot da želi telo ustvariti morje iz katerega smo v evoluciji zlezli pred mnogimi milijoni let.
Potem se je zdelo, da gre za gašenje vžiga, tistega z začetka vaje. Čutil sem, kako telo uravnava hlajenje in spomnil sem se, da je poletno vročino veliko lažje prenašati v gibanju…
Lok je bil sklenjen, zato sem končal vajo.
Ples in demokracija?
29.06.2016 23:22
Nisem šel vadit sola. Nisem mogel navsezgodaj...
Po sestanku s tehničnim vodjem in organizatorkama festivala, ki ga umetniško vodim, premišljujem predvsem o včerajšnjem intervjuju. Bil sem povabljen, da povem nekaj o Tanzkongressu, ki sem se ga udeležil. Na tem kongresu smo se pogovarjali tudi o demokraciji in sodobnem plesu. Mnenja sem (bil), da je sodobni ples zelo podoben sodobni demokraciji.
Sodobni ples začne nastajati na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Telo želi osvoboditi forme, ki kraljuje v prevladujoči obliki odrskega plesa tistega časa - baletu. Balet je nastal v fevdalni družbi in povzel je vso hierarhičnost družbe, v kateri je nastal. Sodobni ples, ki ni oblika temveč predvsem široko polje načina plesnega ustvarjanja, pa je povzel vse utopične ideje sodobne demokracije. Čeprav jih zmeraj znova negira, pa se zastavlja resno vprašanje - zagata v procesu ustvarjanja. Kdo odloča? Ali je to koreograf ali pa se odločajo vsi udeleženi v procesu skupaj? Vprašanje konsenza torej. Ampak, čigava vizija se tako uresničuje? In, ali smo v konsenzu res lahko ustvarjalno najbolj učinkoviti?
Prepričan sem, da se dajo ta vprašanja prenesti v razmišljanje o pomanjkljivostih sodobne demokracije. To po mojem pomeni, da tako kot ni enostavnega odgovora, ni enostavnih rešitev za demokracijo. Tako kot sodobni ples nikoli ne more biti dovolj sodoben in zvest svojim idealom, tudi demokracija ostaja samo ideal, ki največkrat podaja brezbarvne, povprečne rešitve. Ampak v obeh primerih, tako v plesu, kot v demokraciji, druge alternative svobodi ni. V obeh primerih smo ujeti v procesu, ki zasleduje utopične ideale. Ampak, edino tako je prav!
Po sestanku s tehničnim vodjem in organizatorkama festivala, ki ga umetniško vodim, premišljujem predvsem o včerajšnjem intervjuju. Bil sem povabljen, da povem nekaj o Tanzkongressu, ki sem se ga udeležil. Na tem kongresu smo se pogovarjali tudi o demokraciji in sodobnem plesu. Mnenja sem (bil), da je sodobni ples zelo podoben sodobni demokraciji.
Sodobni ples začne nastajati na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Telo želi osvoboditi forme, ki kraljuje v prevladujoči obliki odrskega plesa tistega časa - baletu. Balet je nastal v fevdalni družbi in povzel je vso hierarhičnost družbe, v kateri je nastal. Sodobni ples, ki ni oblika temveč predvsem široko polje načina plesnega ustvarjanja, pa je povzel vse utopične ideje sodobne demokracije. Čeprav jih zmeraj znova negira, pa se zastavlja resno vprašanje - zagata v procesu ustvarjanja. Kdo odloča? Ali je to koreograf ali pa se odločajo vsi udeleženi v procesu skupaj? Vprašanje konsenza torej. Ampak, čigava vizija se tako uresničuje? In, ali smo v konsenzu res lahko ustvarjalno najbolj učinkoviti?
Prepričan sem, da se dajo ta vprašanja prenesti v razmišljanje o pomanjkljivostih sodobne demokracije. To po mojem pomeni, da tako kot ni enostavnega odgovora, ni enostavnih rešitev za demokracijo. Tako kot sodobni ples nikoli ne more biti dovolj sodoben in zvest svojim idealom, tudi demokracija ostaja samo ideal, ki največkrat podaja brezbarvne, povprečne rešitve. Ampak v obeh primerih, tako v plesu, kot v demokraciji, druge alternative svobodi ni. V obeh primerih smo ujeti v procesu, ki zasleduje utopične ideale. Ampak, edino tako je prav!
Prav ogabno
28.06.2016 21:40
Zmeraj sem najbolj vnet za delo ob koncu vaje. Najbrž je to povezano s sproščenostjo. Ko veš, da je vsak nadaljnji gib samo še presežek načrta.
Je pa bilo zares težko. Nek čuden odpor in omotičnost sta me prežemala od začetka. Mislil sem, da bo z ogrevanjem kaj bolje, vendar se občutek vleče kot sluz. Prav ogabno. Rahla slabost, nič pretiranega, pa vendar dovolj, da delam brez prave koncentracije. Samo izpeljujem, ne uravnavam in namenjen sem samo proti koncu; posameznega sklopa ogrevanja, dela koreografije, improvizacije, vaje. Nič ustvarjalnega. Počutim se kot nek zagrenjen birokrat, ki komaj čaka, da bo konec dela, hkrati pa je dovolj sužnja, da sam sebe goni brez motivacije.
Na koncu ne morem odnehati, ker se le stežka sprijaznim s potekom vaje. Nek fragment, ki se mi je malo zalomil, obsedeno ponavljam, dokler mi popolnoma ne poide moč.
Dobro, da včeraj nisem vadil. Stopalo je brez problema ostalo zaprto. Zato pa so se odprle druge "rane". Proti koncu v hipu začutim rahel glavobol. Ta se do večera razbohoti kot vihar. Ne pomaga raztegovanje, ne pomagajo zdravila, tudi akupresurne točke ne reagirajo, kot da je telo mrtvo. Do večera je že resna kriza in takrat ugotovim, da pomaga ledeno mrzla steklenica na vratu. Potem se spomnim še nasveta sosede, zdravnice, ko sva pred dnevi, s kramljanjem razbijala zadrego v (pre)ozkem dvigalu.
Vato namočim v alkohol in si jo potisnem v ušesa do sluhovoda. V trenutku je bolje...
Placebo?
Je pa bilo zares težko. Nek čuden odpor in omotičnost sta me prežemala od začetka. Mislil sem, da bo z ogrevanjem kaj bolje, vendar se občutek vleče kot sluz. Prav ogabno. Rahla slabost, nič pretiranega, pa vendar dovolj, da delam brez prave koncentracije. Samo izpeljujem, ne uravnavam in namenjen sem samo proti koncu; posameznega sklopa ogrevanja, dela koreografije, improvizacije, vaje. Nič ustvarjalnega. Počutim se kot nek zagrenjen birokrat, ki komaj čaka, da bo konec dela, hkrati pa je dovolj sužnja, da sam sebe goni brez motivacije.
Na koncu ne morem odnehati, ker se le stežka sprijaznim s potekom vaje. Nek fragment, ki se mi je malo zalomil, obsedeno ponavljam, dokler mi popolnoma ne poide moč.
Dobro, da včeraj nisem vadil. Stopalo je brez problema ostalo zaprto. Zato pa so se odprle druge "rane". Proti koncu v hipu začutim rahel glavobol. Ta se do večera razbohoti kot vihar. Ne pomaga raztegovanje, ne pomagajo zdravila, tudi akupresurne točke ne reagirajo, kot da je telo mrtvo. Do večera je že resna kriza in takrat ugotovim, da pomaga ledeno mrzla steklenica na vratu. Potem se spomnim še nasveta sosede, zdravnice, ko sva pred dnevi, s kramljanjem razbijala zadrego v (pre)ozkem dvigalu.
Vato namočim v alkohol in si jo potisnem v ušesa do sluhovoda. V trenutku je bolje...
Placebo?
Lupina
27.06.2016 17:19
Razpoka v telesu, na podplatu. Svet je pokukal v telo. Res, da skozi stopalo, kar ni ravno dovolj ugledno in dramatično. Pa saj je tudi Ahil imel probleme nekje tam. In če se ne motim, celo usodne.
Zanimivo, kako neka razpoka v lupini, na neuglednem mestu...
Rana je v skladu s temo, ki jo raziskujem v solu. Kljub temu pa sem se odločil, da danes ne bom vadil. Pametneje je preskočiti kakšno vajo, kot tvegati, da se rana še bolj odpre. Zato se name zgrne cel plaz sestankov. Ti me na koncu tako izčrpajo, da sem popolnoma brez energije. Kot prazna vreča. Samo lupina, pa še ta preluknjana.
Zanimivo, kako neka razpoka v lupini, na neuglednem mestu...
Rana je v skladu s temo, ki jo raziskujem v solu. Kljub temu pa sem se odločil, da danes ne bom vadil. Pametneje je preskočiti kakšno vajo, kot tvegati, da se rana še bolj odpre. Zato se name zgrne cel plaz sestankov. Ti me na koncu tako izčrpajo, da sem popolnoma brez energije. Kot prazna vreča. Samo lupina, pa še ta preluknjana.
Razpoka
24.06.2016 20:51
Ker nisem še navajen vročine in poletne obutve, imam stopala ožuljena in odrgnjena z vseh strani. In kot da to ni dovolj...
Ko smo v osemdesetih zmeraj plesali bosi na vajah, sem imel velikokrat kakšno razpoko na podplatih. Tudi po več hkrati, tako, da sem zjutraj moral najprej hoditi zelo previdno. Potem je šlo. Kljub temu, da so se stopala kmalu utrdila, so bile take poškodbe stalnica in nekaj, kar pač je in zato ta problem za nas plesalce ni obstajal, čeprav je skelel in bolel.
…,ker je morje blizu, pa tudi časa do postavljanja scenografije in luči je več kot dovolj, se podam na kopanje in med plavanjem zadenem ob preplitko dno. Kmalu ugotovim, da mi je počila koža od prstov do sredine stopala. Ne vem, če to pomeni katastrofo, ali pa samo kratkotrajno sitnost. Ostanek dneva se počutim, kot v osemdesetih letih.
Zvečer v gledališču preverim prehode pod odrom. S tehniki ugotovimo, da bo projekcija, ki je pomemben del predstave, skoraj premajhna, ker so razdalje prekratke. To odpre vprašanja o drugih podrobnostih postavitve scene in luči. Treba se je odločati. Hitro in premišljeno. Skušam odmisliti kljuvanje v podplatu in upam, da jutri odločitev ne bom obžaloval. Sicer pa bo takrat tako ali tako prepozno…
Šele, ko obsedim, me prešine, da morda nekaj časa ne bom mogel vaditi sola. Upam, da se do ponedeljka problemi zacelijo in misli usmerim na tukajšnje obveznosti…
Ko smo v osemdesetih zmeraj plesali bosi na vajah, sem imel velikokrat kakšno razpoko na podplatih. Tudi po več hkrati, tako, da sem zjutraj moral najprej hoditi zelo previdno. Potem je šlo. Kljub temu, da so se stopala kmalu utrdila, so bile take poškodbe stalnica in nekaj, kar pač je in zato ta problem za nas plesalce ni obstajal, čeprav je skelel in bolel.
…,ker je morje blizu, pa tudi časa do postavljanja scenografije in luči je več kot dovolj, se podam na kopanje in med plavanjem zadenem ob preplitko dno. Kmalu ugotovim, da mi je počila koža od prstov do sredine stopala. Ne vem, če to pomeni katastrofo, ali pa samo kratkotrajno sitnost. Ostanek dneva se počutim, kot v osemdesetih letih.
Zvečer v gledališču preverim prehode pod odrom. S tehniki ugotovimo, da bo projekcija, ki je pomemben del predstave, skoraj premajhna, ker so razdalje prekratke. To odpre vprašanja o drugih podrobnostih postavitve scene in luči. Treba se je odločati. Hitro in premišljeno. Skušam odmisliti kljuvanje v podplatu in upam, da jutri odločitev ne bom obžaloval. Sicer pa bo takrat tako ali tako prepozno…
Šele, ko obsedim, me prešine, da morda nekaj časa ne bom mogel vaditi sola. Upam, da se do ponedeljka problemi zacelijo in misli usmerim na tukajšnje obveznosti…
Pot
23.06.2016 10:47
Dan se začne bolj zgodaj, potem pa sledi pot proti jugu. Na festival otroških gledališč. Seveda, to pomeni "dan brez sola".
Naša predstava je na sporedu šele čez dva dni, zato si ogledam nekaj predstav. Zanimajo me tudi prostorske podrobnosti v eni najstarejših gledaliških stavb na hrvaškem, v kateri se bo odvila tudi naša predstava.
Interier ne deluje kot arhitektura, temveč kot scenografija. Kot, da je nekdo tudi avditorij vključil v "operno dogajanje".
Gostujoča lutkovna predstava iz Kitajske me v hipu navduši, hkrati pa okoli sebe opazujem publiko. Predvidevam, da so se tako odzivali gledalci v renesansi. Ljudje glasno klepetajo med seboj in po potrebi hodijo sem ter tja. Med odraslimi prevladujejo matere ( s pametnimi telefoni, teh v renesansi seveda niso poznali ), ki veselo brskajo po spletu, delajo selfije in divje bliskajo, ko fotografirajo dogajanje na odru. Otroci se medtem posvečajo drug drugemu, pa tudi dogajanju na odru. Očitno pa ta publika ne ignorira dogajanja na odru, saj brez zadržkov začne ploskati v ritmu, ko se pojavi neka vesela viža, ki je podlaga prepletanju dveh kitajskih zmajev.
Ko odhajam iz gledališča, butne vame vročina razgretega kamna. Na ulicah je živahno in vroče. Razmišljam o izjemnem občutku za gib, ki so ga izkazali kitajski lutkarji in o kulturnih razlikah. Najbolj pa me zaposli premišljevanje o publiki, ki ni pustila življenja na ulici, temveč ga je vzela s seboj v gledališče. Takšno odzivanje bi bilo za mnoge moteče, jaz pa se veselim naše predstave, saj je namenjena prav takšni publiki. Ta je eden izmed pomembnih akterjev in če so otroci pridni in je med predstavo kot v cerkvi, manjka pomemben del atmosfere.
Najbolj pa me razveseli dovolj širok prehod ob robu parterja, ki omogoča dogajanje vsenaookrog. Tako, kot to naša predstava zahteva. V center dogajanja postavlja avditorij namesto običajnega, to je odra.
Naša predstava je na sporedu šele čez dva dni, zato si ogledam nekaj predstav. Zanimajo me tudi prostorske podrobnosti v eni najstarejših gledaliških stavb na hrvaškem, v kateri se bo odvila tudi naša predstava.
Interier ne deluje kot arhitektura, temveč kot scenografija. Kot, da je nekdo tudi avditorij vključil v "operno dogajanje".
Gostujoča lutkovna predstava iz Kitajske me v hipu navduši, hkrati pa okoli sebe opazujem publiko. Predvidevam, da so se tako odzivali gledalci v renesansi. Ljudje glasno klepetajo med seboj in po potrebi hodijo sem ter tja. Med odraslimi prevladujejo matere ( s pametnimi telefoni, teh v renesansi seveda niso poznali ), ki veselo brskajo po spletu, delajo selfije in divje bliskajo, ko fotografirajo dogajanje na odru. Otroci se medtem posvečajo drug drugemu, pa tudi dogajanju na odru. Očitno pa ta publika ne ignorira dogajanja na odru, saj brez zadržkov začne ploskati v ritmu, ko se pojavi neka vesela viža, ki je podlaga prepletanju dveh kitajskih zmajev.
Ko odhajam iz gledališča, butne vame vročina razgretega kamna. Na ulicah je živahno in vroče. Razmišljam o izjemnem občutku za gib, ki so ga izkazali kitajski lutkarji in o kulturnih razlikah. Najbolj pa me zaposli premišljevanje o publiki, ki ni pustila življenja na ulici, temveč ga je vzela s seboj v gledališče. Takšno odzivanje bi bilo za mnoge moteče, jaz pa se veselim naše predstave, saj je namenjena prav takšni publiki. Ta je eden izmed pomembnih akterjev in če so otroci pridni in je med predstavo kot v cerkvi, manjka pomemben del atmosfere.
Najbolj pa me razveseli dovolj širok prehod ob robu parterja, ki omogoča dogajanje vsenaookrog. Tako, kot to naša predstava zahteva. V center dogajanja postavlja avditorij namesto običajnega, to je odra.
Nenavaden občutek
22.06.2016 19:43
Ker moram nadoknaditi veliko stvari, ki jih zaradi sola odlašam že dolgo, se odločim za vajo zgodaj zjutraj. Nihče ne vadi tako zgodaj, ker pa je poletje, menim da bo šlo. Dan potrebujem za druge opravke, vaji pa se nočem odpovedati. Zgodnjo uro vzamem kot pustolovščino in preverjanje samega sebe. Zanima me, če bo šlo...
Vse teče po načrtu. Res pa je, da ta ni bil pretirano - ambiciozno zastavljen.
Po končani vaji je še cel dan pred mano in še zmeraj je jutro. Čeprav je to "fajn", me bega. Občutek je nadvse nenavaden. Sem v posebni ostrini zavesti in dojemanja, kot da bi…
Vse teče po načrtu. Res pa je, da ta ni bil pretirano - ambiciozno zastavljen.
Po končani vaji je še cel dan pred mano in še zmeraj je jutro. Čeprav je to "fajn", me bega. Občutek je nadvse nenavaden. Sem v posebni ostrini zavesti in dojemanja, kot da bi…
Telo je pametnejše
21.06.2016 18:38
Končno spet nemotena vaja. Spet v svojem svetu preizkušanja samega sebe. Vroče je in to telesu godi. Kljub prekinitvi ni težav, vse gre gladko, hitro, ničesar nisem pozabil, čeprav me vsake toliko, v dnevih, ko ne vadim, prešine, da je morda vse šlo v pozabo, se izgubilo…
Ustrašim se, da po nekajdnevni prekinitvi ne bom več zmogel. Bojim se, da sem pozabil plesati... Bolje kot gre, več kot zmorem, bolj se bojim, da bi kaj izgubil...
Ker vaja teče izjemno dobro, se kmalu spozabim. Začnem pretiravati in zmanjka mi sape... Telo je pametnejše od mene in to mi dopove na najbolj neposreden način. Vzame mi sapo in me tako ustavi. Vse se vrti, vem pa, da ne smem leči na tla. Hodim v nekontroliranih krogih, umirjam dih in skušam zadržati zavest... Mravljičenje po telesu in nenavadna lahkotnost, slika se izostruje, pulziranje krvožilnega sistema se umirja.
Sedem in sem zadovoljen. Hkrati se zavedam nevarnosti. Počutim se ukročenega, sem miren, ker zdaj poznam skrajno mejo, do kod smem v naporu.
... in že razmišljam o sestanku z dramaturginjo in oblikovalcem projekcij. Precej je novih podrobnosti o katerih bi se rad z njima posvetoval...
Po sestanku začutim močno utrujenost...
Ustrašim se, da po nekajdnevni prekinitvi ne bom več zmogel. Bojim se, da sem pozabil plesati... Bolje kot gre, več kot zmorem, bolj se bojim, da bi kaj izgubil...
Ker vaja teče izjemno dobro, se kmalu spozabim. Začnem pretiravati in zmanjka mi sape... Telo je pametnejše od mene in to mi dopove na najbolj neposreden način. Vzame mi sapo in me tako ustavi. Vse se vrti, vem pa, da ne smem leči na tla. Hodim v nekontroliranih krogih, umirjam dih in skušam zadržati zavest... Mravljičenje po telesu in nenavadna lahkotnost, slika se izostruje, pulziranje krvožilnega sistema se umirja.
Sedem in sem zadovoljen. Hkrati se zavedam nevarnosti. Počutim se ukročenega, sem miren, ker zdaj poznam skrajno mejo, do kod smem v naporu.
... in že razmišljam o sestanku z dramaturginjo in oblikovalcem projekcij. Precej je novih podrobnosti o katerih bi se rad z njima posvetoval...
Po sestanku začutim močno utrujenost...
Občutek, da nič ne delam
20.06.2016 18:44
Kljub delovnemu koncu tedna in najbolj delovni, pa še potovalni nedelji, sem vztrajal, da danes speljemo vajo s plesalci. Pomembno se mi je zdelo, da se pred poletjem dobimo, pa čeprav samo na eni vaji. Jeseni imamo premiero predstave, ki smo jo predstavili že v delovni verziji. Zaradi organizacijskih zapletov, se je premiera prestavila na jesen…
Osnovna tema predstave, sinestezija, je ista kot v mojem solu, s katerim se ukvarjam na vajah in v tem blogu.
Sicer pa se prebijam skozi goščavo obveznosti, načrtov in želja. Preden se zgodi poletna prekinitev, bi se želel čim bolje pripraviti na jesen. V zraku je že vonj po poletju in bolj sproščenem delovanju, hkrati pa smo na vrhuncu festivalske sezone. Delo se nenehno prekinja, ali odvija skozi neenakomerne napore. V tem obdobju so vikendi večinoma delovni, pa tudi tok vaj za ta solo je prekinjan. V bistvu je to najbolj moteče. Tako sem se nameril proti cilju, da vsako drugo delo ne šteje. Če ne vadim sola, imam občutek, da nič ne delam...
Ko sem hodil v osnovno šolo, je bilo to obdobje konca šolskega leta, tik pred tem pa je bilo treba v razmeroma kratkem času opraviti veliko preverjanj znanja. Prav zato tega obdobja leta nisem preveč maral. Mislil sem, da bo drugače, ko bom odrasel. Pa ni. Zmeraj bolj se zdi, da se tudi zdaj temu predpoletnemu stresu ne da ubežati, ker je pogojen s “kulturo počitnic in dopustov”.
Osnovna tema predstave, sinestezija, je ista kot v mojem solu, s katerim se ukvarjam na vajah in v tem blogu.
Sicer pa se prebijam skozi goščavo obveznosti, načrtov in želja. Preden se zgodi poletna prekinitev, bi se želel čim bolje pripraviti na jesen. V zraku je že vonj po poletju in bolj sproščenem delovanju, hkrati pa smo na vrhuncu festivalske sezone. Delo se nenehno prekinja, ali odvija skozi neenakomerne napore. V tem obdobju so vikendi večinoma delovni, pa tudi tok vaj za ta solo je prekinjan. V bistvu je to najbolj moteče. Tako sem se nameril proti cilju, da vsako drugo delo ne šteje. Če ne vadim sola, imam občutek, da nič ne delam...
Ko sem hodil v osnovno šolo, je bilo to obdobje konca šolskega leta, tik pred tem pa je bilo treba v razmeroma kratkem času opraviti veliko preverjanj znanja. Prav zato tega obdobja leta nisem preveč maral. Mislil sem, da bo drugače, ko bom odrasel. Pa ni. Zmeraj bolj se zdi, da se tudi zdaj temu predpoletnemu stresu ne da ubežati, ker je pogojen s “kulturo počitnic in dopustov”.
Meje
17.06.2016 23:42
Veliko govora o plesu, o mejah, o smislu poimenovanja ”sodobni ples“, mi kodra možgane. Pravzaprav se večina prispevkov na Tanzkongressu vrti okoli že znanih zagat. Otvoritveni nagovori, morda so bili mišljeni kot predavanja, pa so potrdili, kar sem opazoval že med nedavnim študijem režije. Sodobne teorija na področju sodobnega plesa (pa tudi gledališča) se z zapletenimi besednimi zvezami velikokrat loteva dokaj preprostih tem, … menim, da se odgovori ponujajo v prepletanju teorije in prakse. Ne v posameznem, temveč v bistvenem in pri tem je ozko časovno okno bolj ovira, kot prednost…
Ples je konkretno dejanje…
… Izobraževanje v (“sodobnem plesu”, to poimenovanje naj bi bilo po mnenju mnogih že preseženo, čeprav se po več kot stotih letih še zmeraj ni povsod dodobra uveljavilo), torej, izobraževanje v (sodobnem) plesu je postalo v nemškem govornem področju velika industrija (pa tudi drugje). Zdi se, da so ustvarjalci nek popolnoma ”drug svet” in da je več teh, ki razpravljajo… Večina kolegov, ki jih srečujem so (sedaj) profesorji, veliko je doktorskih in magistrskih nazivov. Potem je tu in v plesnem svetu še množica študirajočih, ki ciljajo na te nazive. Skratka, v plesnem svetu je ogromno raziskav, znanosti, znanja in izobraževanja, polje sodobnega plesa, pa je kot praksa še zmeraj na robu, pa čeprav je zavzela že najpomembnejše kulturne centre in evropske metropole. Precej paradoksalna situacija, ki bi zahtevala podrobnejšo analizo.
V pogovoru z nemškimi kolegi se ne morem znebiti občutka, da vsi ciljajo na akademske kariere in da je to edino, kar jim lahko zagotovi neko stabilnost…
Med uvodnim predavanjem/ nagovorom se v dvorani hannovrske opere zasliši zvok govornega vmesnika pametnega telefona, morda tablice: “Sorry. I didn ' t get that”. Naključje, ki sproži nekaj prikritih nasmehov…
Ko se v velikih centrih razpravlja o mejah in odrinjenih območjih, zvemo veliko več o indijskih in afriških primerih in zato se zdijo evropska obrobja veliko bolj eksotična. Kaj bi, na primer, lahko vedeli o dogajanju in praksah v (sodobnem) plesu ob mejah evropskih držav? Zanimivo je opazovati, reakcije, ko omenim, da “ja, v živim v Ljubljani", ampak, moj prispevek na kongresu je povezan s prizadevanji v Murski Soboti, pa tudi kolegica bo izhajala iz razmer v Celovcu. Pogledi sogovornikov povedo o situaciji več, kot bi si mislil… S kolegoma se šalimo, da smo najbolj eksotična ekipa, z udeleženci bomo raziskovali osrednje teme kongresa - meje in razumevanje poimenovanja sodobni ples na teh območjih. Na območjih, ki jih imamo pred nosom, pa smo v evropskih, združevalnih procesih pozabili, da (še) zmeraj (bolj) obstajajo.
Večerni ogled predstave v Oranžeriji me, od mletja misli in besed, vrne k bistvu in sprehod po večkilometrskem drevoredu iz Herrenhausna proti centru mesta sproži pogovor, v katerem s kolegico načneva temo o tukajšnjih, plemiških izvorih britanske kraljeve rodbine.
Na nogometnem prvenstvo očitno igra reprezentanca Turčije…
Ples je konkretno dejanje…
… Izobraževanje v (“sodobnem plesu”, to poimenovanje naj bi bilo po mnenju mnogih že preseženo, čeprav se po več kot stotih letih še zmeraj ni povsod dodobra uveljavilo), torej, izobraževanje v (sodobnem) plesu je postalo v nemškem govornem področju velika industrija (pa tudi drugje). Zdi se, da so ustvarjalci nek popolnoma ”drug svet” in da je več teh, ki razpravljajo… Večina kolegov, ki jih srečujem so (sedaj) profesorji, veliko je doktorskih in magistrskih nazivov. Potem je tu in v plesnem svetu še množica študirajočih, ki ciljajo na te nazive. Skratka, v plesnem svetu je ogromno raziskav, znanosti, znanja in izobraževanja, polje sodobnega plesa, pa je kot praksa še zmeraj na robu, pa čeprav je zavzela že najpomembnejše kulturne centre in evropske metropole. Precej paradoksalna situacija, ki bi zahtevala podrobnejšo analizo.
V pogovoru z nemškimi kolegi se ne morem znebiti občutka, da vsi ciljajo na akademske kariere in da je to edino, kar jim lahko zagotovi neko stabilnost…
Med uvodnim predavanjem/ nagovorom se v dvorani hannovrske opere zasliši zvok govornega vmesnika pametnega telefona, morda tablice: “Sorry. I didn ' t get that”. Naključje, ki sproži nekaj prikritih nasmehov…
Ko se v velikih centrih razpravlja o mejah in odrinjenih območjih, zvemo veliko več o indijskih in afriških primerih in zato se zdijo evropska obrobja veliko bolj eksotična. Kaj bi, na primer, lahko vedeli o dogajanju in praksah v (sodobnem) plesu ob mejah evropskih držav? Zanimivo je opazovati, reakcije, ko omenim, da “ja, v živim v Ljubljani", ampak, moj prispevek na kongresu je povezan s prizadevanji v Murski Soboti, pa tudi kolegica bo izhajala iz razmer v Celovcu. Pogledi sogovornikov povedo o situaciji več, kot bi si mislil… S kolegoma se šalimo, da smo najbolj eksotična ekipa, z udeleženci bomo raziskovali osrednje teme kongresa - meje in razumevanje poimenovanja sodobni ples na teh območjih. Na območjih, ki jih imamo pred nosom, pa smo v evropskih, združevalnih procesih pozabili, da (še) zmeraj (bolj) obstajajo.
Večerni ogled predstave v Oranžeriji me, od mletja misli in besed, vrne k bistvu in sprehod po večkilometrskem drevoredu iz Herrenhausna proti centru mesta sproži pogovor, v katerem s kolegico načneva temo o tukajšnjih, plemiških izvorih britanske kraljeve rodbine.
Na nogometnem prvenstvo očitno igra reprezentanca Turčije…
Potovanje
16.06.2016 23:33
Kot bi sanjal. Odhod, ko se dani. Triurni ”brezčas” med letoma, ko nisem ne delal, ne počival v ”neprostoru”- letališču, prostoru brez identitete, ko nisi še povsem odšel, prišel pa tudi še nisi-nekakšen "brezcilj”. S tem se že intenzivno ukvarjal v predstavi Terminal…
Ob prispetju vse teče gladko, zato skoraj ni prehoda in privajanja. Tudi zato se zdi vse nekako nenavadno, kot v čudni sanjah.
Hotel, preučevanje zajetnega programa in naključno srečanje s kopico slovenskih kolegov. Časa na pretek, čeprav ta prehitro mineva.
Zvečer kolebam med točnostjo in polzamudo na sproščeni, uvodni dogodek na ploščadi pred operno hišo. Anonimnost v tej množici plesalcev, koreografov, organizatorjev, kuratorjev, profesorjev in kulturnih politikov, je kar blagodejna. Pa ne za dolgo, ker vsi krožijo, jaz pa mirujem…
Srečam kolega s katerim bomo vodili delavnico. Predstavi me ljudem, ki jih pozna on, jaz ga predstavim mojim znancem, precej je skupnih. Medtem, ko se odločam v katerem jeziku bom komuniciral (lahko tvegam, lahko pa tudi ostanem ”mednarodni gost”), premišljujem o kroženju. Če v nekem prostoru vsi krožijo, je v to v kroženje vključen tudi mirujoči…
Operna hiša je bila med vojno očitno porušena, historična lupina skriva v notranjosti labirint stopnic mostov in nenavadno prostore novejšega, modernega izgleda. Vse prostore naseljujejo plesalci, ki plešejo nekakšen plesni muzej. Sproščeno, zanimivo, fragmentarno, tri ure, neobvezno, utrujajoče, še najbolj za nastopajoče. Vmes srečam znanca iz osemdesetih, ki zdaj vodi magistrski program v Berlinu in pogovor naju premakne v Budimpešto, Maribor in Ljubljano. Nastop plesalcev se končuje, ljudje glasno govorijo… Pred začetkom zadnjega dogodka zapustim prizorišče in se skozi zvoke nogometa (igra nemška reprezentanca) po praznih ulicah Hannovra odločim zaključiti dan brez vaje. Očitno nekaj ni bilo v redu s tekmo, saj se je “dan” vrnil, ko me prebudilo nočno odzivanje navijačev.
Ob prispetju vse teče gladko, zato skoraj ni prehoda in privajanja. Tudi zato se zdi vse nekako nenavadno, kot v čudni sanjah.
Hotel, preučevanje zajetnega programa in naključno srečanje s kopico slovenskih kolegov. Časa na pretek, čeprav ta prehitro mineva.
Zvečer kolebam med točnostjo in polzamudo na sproščeni, uvodni dogodek na ploščadi pred operno hišo. Anonimnost v tej množici plesalcev, koreografov, organizatorjev, kuratorjev, profesorjev in kulturnih politikov, je kar blagodejna. Pa ne za dolgo, ker vsi krožijo, jaz pa mirujem…
Srečam kolega s katerim bomo vodili delavnico. Predstavi me ljudem, ki jih pozna on, jaz ga predstavim mojim znancem, precej je skupnih. Medtem, ko se odločam v katerem jeziku bom komuniciral (lahko tvegam, lahko pa tudi ostanem ”mednarodni gost”), premišljujem o kroženju. Če v nekem prostoru vsi krožijo, je v to v kroženje vključen tudi mirujoči…
Operna hiša je bila med vojno očitno porušena, historična lupina skriva v notranjosti labirint stopnic mostov in nenavadno prostore novejšega, modernega izgleda. Vse prostore naseljujejo plesalci, ki plešejo nekakšen plesni muzej. Sproščeno, zanimivo, fragmentarno, tri ure, neobvezno, utrujajoče, še najbolj za nastopajoče. Vmes srečam znanca iz osemdesetih, ki zdaj vodi magistrski program v Berlinu in pogovor naju premakne v Budimpešto, Maribor in Ljubljano. Nastop plesalcev se končuje, ljudje glasno govorijo… Pred začetkom zadnjega dogodka zapustim prizorišče in se skozi zvoke nogometa (igra nemška reprezentanca) po praznih ulicah Hannovra odločim zaključiti dan brez vaje. Očitno nekaj ni bilo v redu s tekmo, saj se je “dan” vrnil, ko me prebudilo nočno odzivanje navijačev.
Komplikacije
15.06.2016 18:31
Da ne potujem toliko kot nekoč, ko sem, kar nekajkrat, pobral zapoznelo prtljago naslednje jutro na odhodu, se kaže v pretiranem kompliciranju s pripravami. Je pa tudi res, da je bilo letenje takrat bolj "nobel". Pa poznal sem nekaj stevardes, ki so me zato malo bolj razvajale... Danes je potovanje z letalom največkrat podobno standardu primestnega prometa, da ne omenjam vseh omejitev in postopkov zaradi varnosti...
Vsake toliko, na zapiskih, ponovno preverjam dogovorjene sklope našega prispevka na plesnem kongresu. Ko gledam zapisano, je vse jasno, čez nekaj časa nisem več prepričan. Potem spet preverjam lokacijo hotela, pa možnosti prevoza z letališča, pa spet program kongresa in se ne morem odločiti, kateri dogodki me dovolj zanimajo.
Pred leti sem kar šel, pa je bilo vse v redu, zdaj hočem vse preveriti, celo večkrat. Hočem vedeti za vse podrobnosti. Je pa res, da so informacije z razvojem spleta vse bolj dostopne in kompliciram, ker lahko. Ko še ni bilo prenosnih telefonov, računalnikov in množice informacij na spletu, sem kupil vozovnico in se odpravil. Ob prispetju na cilj, sem se že nekako znašel. Danes bi rekel, da je to potovanje v neznano... Vse moram načrtovati in vedeti vnaprej. Skratka - kompliciranje.
Vmes je še nekaj drugih opravil v zvezi s festivalom, pa s ponedeljkovo vajo za skoraj dokončano predstavo s plesalci, pa podrobnosti s solom ter reševanje producentskih zagat z deli mlajših kolegov, ki ustvarjajo v okviru naše organizacije. Moram se opravičiti sodelavcem, ker me je povozil čas in jim nisem pravočasno odgovoril na elektronsko pošto. Zato se bomo morali dobiti naslednji teden, ki pa prav tako ne bo ves na voljo, ker grem na gostovanje...
To preskakovanje iz vloge v vlogo zmeraj težje obvladam. (Gre za različne vzorce razmišljanja in kmalu se lahko primeri, da se znajdeš v podobni zagati, kot ob zamenjavi družbe, ko poskušaš “štos”, ki je vezan na kontekst iz ene družbe prenesti v drugo, pa to ne deluje. “Totalno“ prepričan poveš “totalno“ dobro zgodbo, ki pa v drugi družbi nima več “totalnega“ učinka, saj ta - druga družba ni tako “totalna“, kot prejšnja. Hmnja, rečejo… Tvoj pogled pa “totalno“ pričakuje “totalno“ reakcijo… In tako v “totalno” napačnem trenutku pošiljaš svoje vzhičenje v “totalen“ prepad razuma…)
Komaj čakam, da bo ta mesec minil in se bom spet lahko posvetil samo solu. Vsaj upam, da bo tako. Najbrž se motim. Ustvarjanje "v miru" je v našem času postalo privilegij.
Vsake toliko, na zapiskih, ponovno preverjam dogovorjene sklope našega prispevka na plesnem kongresu. Ko gledam zapisano, je vse jasno, čez nekaj časa nisem več prepričan. Potem spet preverjam lokacijo hotela, pa možnosti prevoza z letališča, pa spet program kongresa in se ne morem odločiti, kateri dogodki me dovolj zanimajo.
Pred leti sem kar šel, pa je bilo vse v redu, zdaj hočem vse preveriti, celo večkrat. Hočem vedeti za vse podrobnosti. Je pa res, da so informacije z razvojem spleta vse bolj dostopne in kompliciram, ker lahko. Ko še ni bilo prenosnih telefonov, računalnikov in množice informacij na spletu, sem kupil vozovnico in se odpravil. Ob prispetju na cilj, sem se že nekako znašel. Danes bi rekel, da je to potovanje v neznano... Vse moram načrtovati in vedeti vnaprej. Skratka - kompliciranje.
Vmes je še nekaj drugih opravil v zvezi s festivalom, pa s ponedeljkovo vajo za skoraj dokončano predstavo s plesalci, pa podrobnosti s solom ter reševanje producentskih zagat z deli mlajših kolegov, ki ustvarjajo v okviru naše organizacije. Moram se opravičiti sodelavcem, ker me je povozil čas in jim nisem pravočasno odgovoril na elektronsko pošto. Zato se bomo morali dobiti naslednji teden, ki pa prav tako ne bo ves na voljo, ker grem na gostovanje...
To preskakovanje iz vloge v vlogo zmeraj težje obvladam. (Gre za različne vzorce razmišljanja in kmalu se lahko primeri, da se znajdeš v podobni zagati, kot ob zamenjavi družbe, ko poskušaš “štos”, ki je vezan na kontekst iz ene družbe prenesti v drugo, pa to ne deluje. “Totalno“ prepričan poveš “totalno“ dobro zgodbo, ki pa v drugi družbi nima več “totalnega“ učinka, saj ta - druga družba ni tako “totalna“, kot prejšnja. Hmnja, rečejo… Tvoj pogled pa “totalno“ pričakuje “totalno“ reakcijo… In tako v “totalno” napačnem trenutku pošiljaš svoje vzhičenje v “totalen“ prepad razuma…)
Komaj čakam, da bo ta mesec minil in se bom spet lahko posvetil samo solu. Vsaj upam, da bo tako. Najbrž se motim. Ustvarjanje "v miru" je v našem času postalo privilegij.
Načrtovanje
14.06.2016 17:36
Sestanek za delo čez dve leti pol v eni večjih institucij. Treba je izkoristiti dneve, ko je studio zaseden. Občutek je čuden. Zdi se, da ne delam nič, čeprav so take organizacijske zadeve pomembne. Načrtovanje za nekaj let vnaprej ti v svobodnem poklicu omogoča neko stabilnost. Veš, da boš s svojim delom lahko preživel. Lahko se v miru pripraviš na ustvarjanje, prav tako pa tudi na naporna obdobja, ko se dela na različnih koncih prekrivajo. Včasih brez tega res ne gre...
Brez napora, ki v telesu pusti odmev opravljenega dela, pa je, prav tako kakor za sestanke, potrebno razmisliti o tem, kaj je narejeno. Po vsaki vaji za solo, ki je osnovna rdeča nit teh zapisov, pa o tem ni treba preveč razmišljati. To se čuti samo po sebi in sproža neko izpolnjenost...
Po sestanku še kratek ogled vaje ansambla na odru. Takoj me prevzamejo spomini na leta šolanja in uživam, ko od strani spoznavam plesalce in med njimi stare znance. Skoraj sem že na vaji, ki bo šele čez nekaj let. Potrpi..., si rečem in že razmišljam o vsem, kar je treba postoriti še danes in jutri, dan pred odhodom v Hannover.
Brez napora, ki v telesu pusti odmev opravljenega dela, pa je, prav tako kakor za sestanke, potrebno razmisliti o tem, kaj je narejeno. Po vsaki vaji za solo, ki je osnovna rdeča nit teh zapisov, pa o tem ni treba preveč razmišljati. To se čuti samo po sebi in sproža neko izpolnjenost...
Po sestanku še kratek ogled vaje ansambla na odru. Takoj me prevzamejo spomini na leta šolanja in uživam, ko od strani spoznavam plesalce in med njimi stare znance. Skoraj sem že na vaji, ki bo šele čez nekaj let. Potrpi..., si rečem in že razmišljam o vsem, kar je treba postoriti še danes in jutri, dan pred odhodom v Hannover.
Pri(ho)dnost
13.06.2016 13:17
V soboto sem si ogledal tekmovanje mladih plesalcev in koreografov. Studio je zaseden, zato danes urejam programske in organizacijske podrobnosti za predstavitev šestih, ki sem jih izbral v program festivala, ki ga umetniško vodim.
Plesne miniature se mi zdijo smiselna forma za mlade, ki šele razvijajo svoje potenciale, da bi se lahko spoprijeli s celovečernim
izzivom. ( Za tekmovanje nisem čisto prepričan, če je to primerna oblika prezentacije umetniških stvaritev, je pa spet zelo priljubljena. Predvsem med mladimi. Kakorkoli…) Medtem, ko se pri mlajši skupini močno kaže, kakšna je širina njihovih mentorjev, pa se pri starejši zazna, kdo je samo zelo “priden“ - šolski in kdo se zmore izražati na svoj način.
Tri, štiri, ali pet minut, kolikor je predpisani čas, je za nekatere je prekratek, za večino predolg. Videl sem veliko izjemnih talentov. Videl sem še več izjemnih idej, ki pa so se največkrat do konca miniature izpraznile v splošnih mašilih in zato zbledele do nerazpoznavnosti. Nekaj je bilo tipično športno tekmovalnih pristopov, v katerih že vnaprej veš, kateri gib sledi, kot da bi šlo za obvezni program. Ampak nič hudega, vsi ti ustvarjalci so mladi in če so količkaj gledali okoli sebe - druge tekmovalce in njihove pristope, imajo še veliko možnosti in časa za razvoj lastnih in mnogokrat izjemnih potencialov.
Me je pa pretresla interpretativna moč in zmožnost samosvojega izraza ter zrelost nekaterih plesalcev-avtorjev v starejši skupini. Splošni nivo je bil precej visok. Videl sem tudi ples, ki me je prepričal do bolečine, mlade ljudi, ki so v svojem gibalnem izrazu tako iskreni in poglobljeni, da lahko z malo sreče posežejo po najvišjih vrhovih. Pa ne tekmovalnih temveč ustvarjalnih. Spet je bilo očitno, da je za plesalca poznavanje plesnega “undergrounda” zelo pomembno, tako za obvladovanje telesa, kot za senzibilnost. Pa saj je sodobni ples nekoč bil umetniški ”uderground”, tukaj pa mislim predvsem na prakse, ki se širijo iz popularne kulture.
Tisti, ki je dovolj senzibilen, je mojster, ki bo znal uporabiti znanje, ne glede na to od kod prihaja.
Plesne miniature se mi zdijo smiselna forma za mlade, ki šele razvijajo svoje potenciale, da bi se lahko spoprijeli s celovečernim
izzivom. ( Za tekmovanje nisem čisto prepričan, če je to primerna oblika prezentacije umetniških stvaritev, je pa spet zelo priljubljena. Predvsem med mladimi. Kakorkoli…) Medtem, ko se pri mlajši skupini močno kaže, kakšna je širina njihovih mentorjev, pa se pri starejši zazna, kdo je samo zelo “priden“ - šolski in kdo se zmore izražati na svoj način.
Tri, štiri, ali pet minut, kolikor je predpisani čas, je za nekatere je prekratek, za večino predolg. Videl sem veliko izjemnih talentov. Videl sem še več izjemnih idej, ki pa so se največkrat do konca miniature izpraznile v splošnih mašilih in zato zbledele do nerazpoznavnosti. Nekaj je bilo tipično športno tekmovalnih pristopov, v katerih že vnaprej veš, kateri gib sledi, kot da bi šlo za obvezni program. Ampak nič hudega, vsi ti ustvarjalci so mladi in če so količkaj gledali okoli sebe - druge tekmovalce in njihove pristope, imajo še veliko možnosti in časa za razvoj lastnih in mnogokrat izjemnih potencialov.
Me je pa pretresla interpretativna moč in zmožnost samosvojega izraza ter zrelost nekaterih plesalcev-avtorjev v starejši skupini. Splošni nivo je bil precej visok. Videl sem tudi ples, ki me je prepričal do bolečine, mlade ljudi, ki so v svojem gibalnem izrazu tako iskreni in poglobljeni, da lahko z malo sreče posežejo po najvišjih vrhovih. Pa ne tekmovalnih temveč ustvarjalnih. Spet je bilo očitno, da je za plesalca poznavanje plesnega “undergrounda” zelo pomembno, tako za obvladovanje telesa, kot za senzibilnost. Pa saj je sodobni ples nekoč bil umetniški ”uderground”, tukaj pa mislim predvsem na prakse, ki se širijo iz popularne kulture.
Tisti, ki je dovolj senzibilen, je mojster, ki bo znal uporabiti znanje, ne glede na to od kod prihaja.
Lutke
10.06.2016 12:47
Namesto plesne vaje, obnovitvena vaja v lutkovnem gledališču. Ker se predstava, ki sem jo režiral, odpravlja na gostovanja, je treba prilagoditi lutke in s tem kar precejšen del predstave. Lutke, ki so bile prej na vrvicah-marionete, so sedaj na dolgih ročajih. To pa zato, ker gledališča nimajo možnosti, sredstev, ali pa volje, da bi jih (montažno) zgradila samo za gostovanje ene predstave.
Vsak način premikanja lutke ima svoje prednosti in slabosti, ker popolne kontrole objekta - lutke ni mogoče doseči. Upoštevati je treba, kako lutka “živi”, delovanje vzvoda, mehkobo ali trdoto materiala, gravitacijo, vztrajnostne momente, obnašanja viseče teže - na nitkah… Skratka, načinov je veliko in vsak sistem animiranja ima neke fizikalne zakonitosti, ki jih enostavno moraš upoštevati, sicer se kaj kmalu znajdeš v borbi s “s trmo in voljo lutke”. Tako kot pri svojem telesu, moraš tudi pri lutki upoštevati konstitucijo in omejitve ”telesa”. Pravzaprav dveh teles- svojega in lutkinega.
V bistvu gre pri animiranju lutke za razumevanje giba(nja). Kot pri plesu, samo da je človekova dejavnost usmerjena v objekt, ki ga premikanje oživi. Če lutkar nima občutka za gib, ga ne bo zmogel prenesti na lutko. Poznam mladega igralca, ki je v svetu “žajfnic” in dramskih predstav že prava zvezda. Pred vstopom v svet gledališča se je ukvarjal s plesom, s standardnimi in latinskoameriškimi tekmovalnimi plesi, če se ne motim. Občasno sodeluje tudi z lutkovnim gledališčem. In seveda je tudi odličen “lutkar”. Žal ne sodeluje v tej predstavi, zato pa se je naši ekipi pridružil drug izkušeni animator in igralec…
Dvomi, ki so se mi porajali pred vajo, so bili odveč. Se je pa pokazalo, da ima vsak način animiranja lutke svoje prednosti in slabosti. Nekatere podrobnosti so delovale bolje prej, druge pa zdaj. “Win some-loose some…”
Vsak način premikanja lutke ima svoje prednosti in slabosti, ker popolne kontrole objekta - lutke ni mogoče doseči. Upoštevati je treba, kako lutka “živi”, delovanje vzvoda, mehkobo ali trdoto materiala, gravitacijo, vztrajnostne momente, obnašanja viseče teže - na nitkah… Skratka, načinov je veliko in vsak sistem animiranja ima neke fizikalne zakonitosti, ki jih enostavno moraš upoštevati, sicer se kaj kmalu znajdeš v borbi s “s trmo in voljo lutke”. Tako kot pri svojem telesu, moraš tudi pri lutki upoštevati konstitucijo in omejitve ”telesa”. Pravzaprav dveh teles- svojega in lutkinega.
V bistvu gre pri animiranju lutke za razumevanje giba(nja). Kot pri plesu, samo da je človekova dejavnost usmerjena v objekt, ki ga premikanje oživi. Če lutkar nima občutka za gib, ga ne bo zmogel prenesti na lutko. Poznam mladega igralca, ki je v svetu “žajfnic” in dramskih predstav že prava zvezda. Pred vstopom v svet gledališča se je ukvarjal s plesom, s standardnimi in latinskoameriškimi tekmovalnimi plesi, če se ne motim. Občasno sodeluje tudi z lutkovnim gledališčem. In seveda je tudi odličen “lutkar”. Žal ne sodeluje v tej predstavi, zato pa se je naši ekipi pridružil drug izkušeni animator in igralec…
Dvomi, ki so se mi porajali pred vajo, so bili odveč. Se je pa pokazalo, da ima vsak način animiranja lutke svoje prednosti in slabosti. Nekatere podrobnosti so delovale bolje prej, druge pa zdaj. “Win some-loose some…”
Odpor
09.06.2016 12:36
Vsak atom telesa se upira in kriči: ne, ne, ne! Misli se vrtijo okoli ene in toliko bolj zoprne teme: ne bo šlo! Slabo mi je, glava me boli. Vse skupaj poslabšuje še vpliv slabega vremena. Ampak na vreme se ne da vplivati. Je! Zmeraj! Zato se o njem ne splača zgubljati besed.
Najraje bi negibno obležal na tleh. Za nekaj ur, kaj ur, do novega dne. Nimam ne volje, ne želje, ne navdiha. Ampak, prostor pa je. Samo zame. Tega ne morem kar tako zapravljati…
Začnem delati in zdi se, da bom v naslednjem trenutku odnehal. Potem se ne zdi več. V mislih se mi vrti vse mogoče-dogodki iz različnih obdobij življenja, nepovezani in nanizani brez smisla. Nato se spustim v vse, kar je treba ponoviti. Brez predaha, da ne bi slučajno odnehal. Misli ne morejo več drugam. So tu, ker tako zahteva obilica gibanja. Telo jih je uspelo ugrabiti.
Med najhujšim naporom mi neha biti slabo in glavobol popusti. Od mene se cedi in kaplja kot že dolgo ne, najbrž tudi zaradi vlage v zraku. Zunaj je temno in še bolj dežuje. Znotraj sije neon.
Na koncu opazim na tleh moker odtis svojega telesa. Kot da bi se na tleh znojil ogromen pajek. V naslednjem trenutku se slabost in glavobol vrneta.
Ampak, vajo sem pa le speljal.
Najraje bi negibno obležal na tleh. Za nekaj ur, kaj ur, do novega dne. Nimam ne volje, ne želje, ne navdiha. Ampak, prostor pa je. Samo zame. Tega ne morem kar tako zapravljati…
Začnem delati in zdi se, da bom v naslednjem trenutku odnehal. Potem se ne zdi več. V mislih se mi vrti vse mogoče-dogodki iz različnih obdobij življenja, nepovezani in nanizani brez smisla. Nato se spustim v vse, kar je treba ponoviti. Brez predaha, da ne bi slučajno odnehal. Misli ne morejo več drugam. So tu, ker tako zahteva obilica gibanja. Telo jih je uspelo ugrabiti.
Med najhujšim naporom mi neha biti slabo in glavobol popusti. Od mene se cedi in kaplja kot že dolgo ne, najbrž tudi zaradi vlage v zraku. Zunaj je temno in še bolj dežuje. Znotraj sije neon.
Na koncu opazim na tleh moker odtis svojega telesa. Kot da bi se na tleh znojil ogromen pajek. V naslednjem trenutku se slabost in glavobol vrneta.
Ampak, vajo sem pa le speljal.
Enostavno(sti)
08.06.2016 13:56
Včerajšnja negibnost idej in dejanj le ni bila zaman. Včasih je potrebno, da se za jezom nabere dovolj, da se potem sprosti v konkretno, voljo in dejanje.
Fragmenti idej, ki so plavali v mislih, so bili dolgo odrivani, prezirani in spregledani v želji za hitrim učinkom. Hlastanje za "genialnimi" idejami, dela krivico razmisleku in poglabljanju. Mnoge dobre ideje se na površini kažejo kot povsem običajne domislice, vredne zavračanja. Vendar, pa je treba najprej razpreti površino, da bi se lahko spustili globlje. To pa je daljši proces, ki zahteva upoštevanje možnosti, ki jih ponujajo enostavni nastavki. Tu se skriva največ presenečenj, ki podžgejo ustvarjalnost. Zato, ker početje postane obvladljivo in ga je možno nadgrajevati, za razliko od preslabo definiranih kompleksnosti, ki povzročajo nemoč, frustracijo in pretiran dvom v lastno početje.
Včasih si je le potrebno zaupati, pa četudi se zdi, da kar na slepo.
Fragmenti idej, ki so plavali v mislih, so bili dolgo odrivani, prezirani in spregledani v želji za hitrim učinkom. Hlastanje za "genialnimi" idejami, dela krivico razmisleku in poglabljanju. Mnoge dobre ideje se na površini kažejo kot povsem običajne domislice, vredne zavračanja. Vendar, pa je treba najprej razpreti površino, da bi se lahko spustili globlje. To pa je daljši proces, ki zahteva upoštevanje možnosti, ki jih ponujajo enostavni nastavki. Tu se skriva največ presenečenj, ki podžgejo ustvarjalnost. Zato, ker početje postane obvladljivo in ga je možno nadgrajevati, za razliko od preslabo definiranih kompleksnosti, ki povzročajo nemoč, frustracijo in pretiran dvom v lastno početje.
Včasih si je le potrebno zaupati, pa četudi se zdi, da kar na slepo.
Prosti delci
07.06.2016 18:28
Megla prostih delcev nedodelanih idej se mi podi po glavi. Nikakor se noče zgostiti v konkretno. Nič oprijemljivega, sama energija in občutek, da me bo zdaj prešinilo nekaj pomembnega. Megla je rdeča. Najbrž zato, ker je to tema predstave. Nobene druge razlage ne vidim, pa tudi vsebinske povezave ne. Pritisk brez učinka.
To se je izcimilo iz dneva. Studio je zaseden. Jaz sem brez vaje, ampak zato zaposlen z drugimi opravki. Dopoldan tehnično preverjanje lutk pred petkovo adaptacijo predstave v Lutkovnem gledališču. Predstavo je treba prilagoditi za gostovanja…
Prebiranje besedil in izhodišč za moj solo, v glavi ne proizvede nič konkretnega. Zato čutim močno potrebo po pogovoru, prepir, kritiko zastavljenega materiala. Nekaj, da se zgane misel v glavi, ki brez prestanka napoveduje, da se bo pravkar zgodila.
Potem me je prešinilo. A sem res spet tako zasvojen z gibanjem, s plesom?
To se je izcimilo iz dneva. Studio je zaseden. Jaz sem brez vaje, ampak zato zaposlen z drugimi opravki. Dopoldan tehnično preverjanje lutk pred petkovo adaptacijo predstave v Lutkovnem gledališču. Predstavo je treba prilagoditi za gostovanja…
Prebiranje besedil in izhodišč za moj solo, v glavi ne proizvede nič konkretnega. Zato čutim močno potrebo po pogovoru, prepir, kritiko zastavljenega materiala. Nekaj, da se zgane misel v glavi, ki brez prestanka napoveduje, da se bo pravkar zgodila.
Potem me je prešinilo. A sem res spet tako zasvojen z gibanjem, s plesom?
Izredne razmere
06.06.2016 14:36
Na vajo sem krepko zamujal. Zato sem prilagodil načrt in se odločil za hitro ogrevanje. Na moje začudenje, mi je uspelo izvesti vse vaje in ponoviti ves narejeni material. Vse je teklo kot namazano in bilo takorekoč izvedeno v enem dihu. Z vajo sem celo končal predčasno. Popolnoma preznojen, moker kot cunja, v globokem zajemanju zraka in čudnem občutku notranjega izgorevanja… Nekdo mi je nekoč rekel, da je to znak, da so se v telesu začele “kurit” maščobe… Ja fino, a ne?
Neverjetno, kako zunanji svet in izredne razmere lahko vplivajo na človeka… Na ples…
Tudi to noč dogajanje v kompleksu čez cesto, kjer stanujem, ni razočaralo. Rog je bil tovarna koles, zdaj pa je prostor, ki ga je mestna občina začasno odstopila različnim uporabnikom. Mestna oblast se je odločila za prenovo kompleksa in takoj so se začele napovedovati težave…
Ob pol štirih zjutraj je predolgo brnelo in rohnelo na “naši“ ulici. Zbudil sem se. Spet. Ob pogledu skozi okno sem opazil velik bager, ki je zapeljal v kompleks Rog. Prisotnih je bilo tudi veliko varnostnikov. Slabe pol ure zatem so se začeli protesti uporabnikov prostorov. Najbrž mi ni treba poudarjati, da nisem zatisnil očesa. Bilo je preglasno, poleg tega pa se mi je takorekoč pred nosom odvijala prava drama…, pod oknom. Potek dogodkov je vseboval vse metode in prizore, ki pritičejo protestom, od policistov, prerivanja, skandiranja, ropotanja, zvijačnih prijemov, prevračanja smetnjakov, barikad… Predvsem pa je še v nočnem delu bilo zanimivo opazovati zmeraj hitrejše premikanje svetlobnih točk - ekranov prenosnih telefonov, ki so zmeraj hitreje švigali sem ter tja.
Ob odhodu na vajo je vse skupaj doseglo vrhunec…, ob prihodu na ulico sem se znašel sredi izrednih razmer…, med potjo sem hitro prilagodil načrt in med ogrevanjem ugotovil, da ne izvajam ogrevalnih vaj, temveč jih plešem v povišanem tempu.
Izredne razmere zahtevajo izredno angažiranost. Vaja je bila napovprečno uspešna.
Neverjetno, kako zunanji svet in izredne razmere lahko vplivajo na človeka… Na ples…
Tudi to noč dogajanje v kompleksu čez cesto, kjer stanujem, ni razočaralo. Rog je bil tovarna koles, zdaj pa je prostor, ki ga je mestna občina začasno odstopila različnim uporabnikom. Mestna oblast se je odločila za prenovo kompleksa in takoj so se začele napovedovati težave…
Ob pol štirih zjutraj je predolgo brnelo in rohnelo na “naši“ ulici. Zbudil sem se. Spet. Ob pogledu skozi okno sem opazil velik bager, ki je zapeljal v kompleks Rog. Prisotnih je bilo tudi veliko varnostnikov. Slabe pol ure zatem so se začeli protesti uporabnikov prostorov. Najbrž mi ni treba poudarjati, da nisem zatisnil očesa. Bilo je preglasno, poleg tega pa se mi je takorekoč pred nosom odvijala prava drama…, pod oknom. Potek dogodkov je vseboval vse metode in prizore, ki pritičejo protestom, od policistov, prerivanja, skandiranja, ropotanja, zvijačnih prijemov, prevračanja smetnjakov, barikad… Predvsem pa je še v nočnem delu bilo zanimivo opazovati zmeraj hitrejše premikanje svetlobnih točk - ekranov prenosnih telefonov, ki so zmeraj hitreje švigali sem ter tja.
Ob odhodu na vajo je vse skupaj doseglo vrhunec…, ob prihodu na ulico sem se znašel sredi izrednih razmer…, med potjo sem hitro prilagodil načrt in med ogrevanjem ugotovil, da ne izvajam ogrevalnih vaj, temveč jih plešem v povišanem tempu.
Izredne razmere zahtevajo izredno angažiranost. Vaja je bila napovprečno uspešna.
Izrazni ples
03.06.2016 12:23
Najraje bi preskočil ogrevanje in se podal v zastavljeno idejo. Včeraj sem nehal, ko se mi je porodila ideja in zato sem neučakan. Želel bi se čim prej podati v zanimiv del vaje.
Ogrevanje je postala že skoraj mojstrska rutina. Res je, da sem danes, v petek tudi že precej zasičen z gibanjem. Tu in tam se nabirajo drobne preobčutljivosti sklepov, vezi in vsega ostalega. Preobčutljivosti so posledica utrujenosti. Kljub temu je v telesu čutiti ogromen napredek. Veliko manj napora je potrebno in obvladovanje telesa omogoča zmeraj večjo natančnost… Ampak to samo po sebi ni cilj. To je samo nastavek za pot do cilja.
Najbolj spektakularni del sem sicer pozabil, me pa to ne žalosti, saj je od vsega še najmanj “poseben”. Akrobacija pač. Se je pa zato iz drugih nastavkov razvilo nekaj zelo ekspresivnega. Ekspresivno-izrazno, hmmm. Lahko bi temu rekel “izrazni ples”, sem razmišljal po odhodu z vaje. ( Če ne bi to poimenovanje pri nas imelo tako čudnega pomena. Pa saj s poimenovanjem “sodobni ples” ni dosti drugače. Veliko ljudi se česa takega na daleč izogne.)
Ogrevanje je postala že skoraj mojstrska rutina. Res je, da sem danes, v petek tudi že precej zasičen z gibanjem. Tu in tam se nabirajo drobne preobčutljivosti sklepov, vezi in vsega ostalega. Preobčutljivosti so posledica utrujenosti. Kljub temu je v telesu čutiti ogromen napredek. Veliko manj napora je potrebno in obvladovanje telesa omogoča zmeraj večjo natančnost… Ampak to samo po sebi ni cilj. To je samo nastavek za pot do cilja.
Najbolj spektakularni del sem sicer pozabil, me pa to ne žalosti, saj je od vsega še najmanj “poseben”. Akrobacija pač. Se je pa zato iz drugih nastavkov razvilo nekaj zelo ekspresivnega. Ekspresivno-izrazno, hmmm. Lahko bi temu rekel “izrazni ples”, sem razmišljal po odhodu z vaje. ( Če ne bi to poimenovanje pri nas imelo tako čudnega pomena. Pa saj s poimenovanjem “sodobni ples” ni dosti drugače. Veliko ljudi se česa takega na daleč izogne.)
Tekma s časom
02.06.2016 14:02
Tu in tam se zgodi, da na kakšni vaji nenehno gledam na uro. Morda se v tem kaže lenoba, ko bi želel, da čas mine brez veliko naprezanja. Zanimivo pa je, da bolj, ko se bliža konec vaje, večja delovna vnema me prevzema.
Vajo imam razdeljeno na več sklopov in zadnji sklop je namenjen raztegovanju in relaksaciji. Brez tega so posledice gibalne domišljije ponoči mnogokrat neznosne. Ko se telo umiri in ohladi, se čuti vsaka malomarnost in vsako pretiravanje.
… samo še enkrat. Ne, bom preskočil relaksacijo, ker me prav sedaj žene, da razčistim z določeno gibalno povezavo, ki jo zmeraj pozabim. Aaaaargh, že spet ista napaka. Še enkrat!. U dobra ideja! Zdaj pa preizkusim to v celoti! No ja, lahko bi bilo bolje. Koliko je ura? Če preskočim še raztegovanje, bom uspel še enkrat ponoviti. Daj, takoj zdaj. Koliko je ura? Naj bo, še enkrat bom vse skupaj ponovil…
In tako je mnogokrat. Na teh vajah se mi še nikoli ni zgodilo, da bi pravočasno končal. Zjutraj začnem, ko sem nared, to pomeni, da termin v studiu izkoristim popolnoma, saj ponavadi začnem vsak dan malo prej. Zaradi tega imam tak, hm, dober občutek…
Ampak ta vnema na koncu je pa zanimiva. Vmes pa čas odšteva preostanek plačanega parkiranja. Na srečo redarjev še ni bilo mimo…
Vajo imam razdeljeno na več sklopov in zadnji sklop je namenjen raztegovanju in relaksaciji. Brez tega so posledice gibalne domišljije ponoči mnogokrat neznosne. Ko se telo umiri in ohladi, se čuti vsaka malomarnost in vsako pretiravanje.
… samo še enkrat. Ne, bom preskočil relaksacijo, ker me prav sedaj žene, da razčistim z določeno gibalno povezavo, ki jo zmeraj pozabim. Aaaaargh, že spet ista napaka. Še enkrat!. U dobra ideja! Zdaj pa preizkusim to v celoti! No ja, lahko bi bilo bolje. Koliko je ura? Če preskočim še raztegovanje, bom uspel še enkrat ponoviti. Daj, takoj zdaj. Koliko je ura? Naj bo, še enkrat bom vse skupaj ponovil…
In tako je mnogokrat. Na teh vajah se mi še nikoli ni zgodilo, da bi pravočasno končal. Zjutraj začnem, ko sem nared, to pomeni, da termin v studiu izkoristim popolnoma, saj ponavadi začnem vsak dan malo prej. Zaradi tega imam tak, hm, dober občutek…
Ampak ta vnema na koncu je pa zanimiva. Vmes pa čas odšteva preostanek plačanega parkiranja. Na srečo redarjev še ni bilo mimo…
Resnična resničnost
01.06.2016 14:27
Bolj zares ne more biti. Vse kar počneš se čuti. Ni nobenih novih življenj, resetiranj in ponovnih zagonov. Delaš s tem, kar je in zato se veliko bolj zavedaš minljivosti in pasti.
Ples vključuje vse čute in vsako pretiravanje v telesu odzvanja še dolgo. Nobene navidezne resničnosti. Vse je v 3D, "True Sorround" zvoku in hkrati v najvišji ločljivosti. Neskončno število pikslov, če hočete. Največja možna gostota zaznav. Znoj. Tudi vonj.
In ko plešeš, je tu še nek drug občutek, ki ga ne zmore vzbuditi nobena, tudi najsodobnejša tehnologija.
Prav zato je tako početje dragoceno. Krhko in neulovljivo. Nikoli povsem ponovljivo. Predvsem minljivo! In z vidika utilitarnosti nerazumljivo početje.
Ples vključuje vse čute in vsako pretiravanje v telesu odzvanja še dolgo. Nobene navidezne resničnosti. Vse je v 3D, "True Sorround" zvoku in hkrati v najvišji ločljivosti. Neskončno število pikslov, če hočete. Največja možna gostota zaznav. Znoj. Tudi vonj.
In ko plešeš, je tu še nek drug občutek, ki ga ne zmore vzbuditi nobena, tudi najsodobnejša tehnologija.
Prav zato je tako početje dragoceno. Krhko in neulovljivo. Nikoli povsem ponovljivo. Predvsem minljivo! In z vidika utilitarnosti nerazumljivo početje.