Kot bi vozil kolo
31.03.2016 14:40
Spet plesati je tako kot, da bi vozil kolo. Tega očitno ne pozabiš. Moje telo zdaj sicer rabi več časa, da se spet razgiba, občutek pa je shranjen v telesni spomin. Vse oblike, premiki, napetosti… In to je tudi problem. Da bi obvladal telo, moram uporabiti vse izkušnje in znanje, da bi bi bil ustvarjalen, pa se moram “odšolati”. Izprazniti pomnilnik in telo osvoboditi konvencije. Tega sem se lotil s pomočjo improvizacije. To je dolgotrajen proces, ker se telo zmeraj znova vrača na osvojeno, poznano in varno gibanje. Glava ve in telo ve. Ne zmoreta pa zmeraj delovati v isti smeri. Zato mora glava z mislimi postati del telesa. Da bi to dosegel, sta poleg volje potrebna prostor in čas.
Kakšno razkošje je imeti urejen in dovolj velik prostor, plesna tla…
Občudujem posameznike, ki so zmogli toliko poguma, da so se podali v upravljanje vadbenih prostorov za ples in s tem omogočili bolj redno delovanje kopici ustvarjalcev.
Spomnim se ustvarjanja svojih prvih predstav, ko smo se nemalokrat vtihotapili v vadbeni prostor. Plesnih studiev takrat skoraj ni bilo, zato je prišel prav vsak dovolj velik prostor. Bili smo kot plesna gverila. Naprej smo poslali izvidnico, če je prostor bil prost, pa smo se eden po eden vtihotapili v stavbo. Tu pa tam so nas odkrili in nas vrgli ven. Če nas niso, smo vadili, dokler je šlo.
Kakšno razkošje je imeti urejen in dovolj velik prostor, plesna tla…
Občudujem posameznike, ki so zmogli toliko poguma, da so se podali v upravljanje vadbenih prostorov za ples in s tem omogočili bolj redno delovanje kopici ustvarjalcev.
Spomnim se ustvarjanja svojih prvih predstav, ko smo se nemalokrat vtihotapili v vadbeni prostor. Plesnih studiev takrat skoraj ni bilo, zato je prišel prav vsak dovolj velik prostor. Bili smo kot plesna gverila. Naprej smo poslali izvidnico, če je prostor bil prost, pa smo se eden po eden vtihotapili v stavbo. Tu pa tam so nas odkrili in nas vrgli ven. Če nas niso, smo vadili, dokler je šlo.
Vsi plesalci smo nekako v sorodu
30.03.2016 16:25
Marsikaj mi roji po glavi, ko vadim. Kot da bi imel v glavi najmanj pet možganov. Zmeraj znova pa se presenečam s “sodobnim plesom“. Ta je take vrste, ki ga lahko vidimo v vsaki drugi predstavi. Ples zaradi plesa, generično početje, standardizirano in pravilno. Noga v zrak tu, obrat tam, pa skok, pa še malo na tla in pavza z mega samozavedanjem. Uf! Zavem se, da ima to zelo malo skupnega z mojimi nameni. Želel bi, da ima moje premikanje tokrat drug, bolj konkreten razlog od tega, da se v plesu pač pleše.
Že med ogrevanjem, med vajami na tleh sem opazil dolge lase, pa drobce prahu. Mašin studio je za plesne razmere precej čist, pa kljub temu vsak kdaj tam pusti svojo sled. Nehote. No, med raztegovanjem, na koncu vaje pa sem dojel, da smo si vsi plesalci nekako v sorodu. Vsi nosimo sledi DNK drug drugega. Delček epitelija, las, pa še kaj bi se našlo, ki ga poberemo med veščim premikanjem na tleh, nas s kolegi in kolegicami zbliža bolj kot bi hoteli. Da o znoju, ki škropi po vseh prisotnih ne govorim… Ampak tokrat sem sam. S sledmi…
Že med ogrevanjem, med vajami na tleh sem opazil dolge lase, pa drobce prahu. Mašin studio je za plesne razmere precej čist, pa kljub temu vsak kdaj tam pusti svojo sled. Nehote. No, med raztegovanjem, na koncu vaje pa sem dojel, da smo si vsi plesalci nekako v sorodu. Vsi nosimo sledi DNK drug drugega. Delček epitelija, las, pa še kaj bi se našlo, ki ga poberemo med veščim premikanjem na tleh, nas s kolegi in kolegicami zbliža bolj kot bi hoteli. Da o znoju, ki škropi po vseh prisotnih ne govorim… Ampak tokrat sem sam. S sledmi…
51, 30, začetek ...
29.03.2016 14:07
Na enainpetdeseti rojstni dan sem si podaril prvo vajo za nov plesni solo. Če bo res nastal, zdaj še ne vem.
Ker letos praznujem tridesetletnico delovanja, sem menil, da bi bilo dobro spet tvegati. Sicer ne vem natančno ali je letos enaintrideseta obletnica ali okrogla, trideseta. Recimo, da je okrogla. Leta 1986 sem prejel prvo nagrado v tujini in to štejem za nekakšno potrdilo od zunaj, da res spadam v ta plesni svet. Plešem pa tako ali tako že celo življenje. No, zmeraj manj. Ker sem uradno že nehal. Že “stokrat”!
Torej, danes sem se odločil, da vstopim v prazen prostor in se spopadem s seboj. Spet. Kakšno razkošje! Sam v prazni dvorani, na prvi vaji, brez pritiska… Bogatejši za vrsto let in zato z več omejitvami.
Ne vem, kaj se bo iz tega izcimilo…. Nekaj tem sem že zastavil… In blog o tem početju.
Ker letos praznujem tridesetletnico delovanja, sem menil, da bi bilo dobro spet tvegati. Sicer ne vem natančno ali je letos enaintrideseta obletnica ali okrogla, trideseta. Recimo, da je okrogla. Leta 1986 sem prejel prvo nagrado v tujini in to štejem za nekakšno potrdilo od zunaj, da res spadam v ta plesni svet. Plešem pa tako ali tako že celo življenje. No, zmeraj manj. Ker sem uradno že nehal. Že “stokrat”!
Torej, danes sem se odločil, da vstopim v prazen prostor in se spopadem s seboj. Spet. Kakšno razkošje! Sam v prazni dvorani, na prvi vaji, brez pritiska… Bogatejši za vrsto let in zato z več omejitvami.
Ne vem, kaj se bo iz tega izcimilo…. Nekaj tem sem že zastavil… In blog o tem početju.