Brez prisile
31.05.2016 13:08
O današnji vaji skoraj ne upam pisati. Bojim se, da bom zapadel v tak "new age” filozofski kič.
Na začetku vaje sem si priznal vse težave. Nisem jih obšel, ampak sem se jim posvetil. Zato je ogrevanje trajalo nenavadno dolgo in nisem se mogel znebiti občutka, da gre tokrat bolj za meditacijo. Namenil sem se uravnati telo, predvsem tehnično, pa je izpadlo, da sem uravnal tudi "duha". Lahko bi rekel, da je vse skupaj izpadlo skoraj religiozno, čeprav nisem veren in verjamem , da za svoja dejanja odgovarjamo sami in da za uravnavanje življenja potrebujemo predvsem razum in ne neke višje avtoritete. Pod prisilo so vsa dejanja bolj lažna in tako je tudi v plesu. Da se, vendar pa lastno telo nikoli ne laže...
... po vsem tem sem se počutil kot prerojen, čeprav je bilo jasno, da je v telesu vse še na svojem mestu, tudi težave. Vendar pa se tokrat nisem spopadal z njimi. Ukvarjal sem se, spopadal pa ne. Ne s silo, temveč z zavedanjem... Ja no, saj sem vedel, to pisanje je zašlo v čudne vode.
Vsekakor je bilo koristno, da sem si vzel ves čas in me ni preganjala storilnost. Kljub temu imam občutek, da sem kar nekaj naredil, čeprav tega v sklepih, vezeh, tetivah, predvsem pa v križu, ni čutiti…
Na začetku vaje sem si priznal vse težave. Nisem jih obšel, ampak sem se jim posvetil. Zato je ogrevanje trajalo nenavadno dolgo in nisem se mogel znebiti občutka, da gre tokrat bolj za meditacijo. Namenil sem se uravnati telo, predvsem tehnično, pa je izpadlo, da sem uravnal tudi "duha". Lahko bi rekel, da je vse skupaj izpadlo skoraj religiozno, čeprav nisem veren in verjamem , da za svoja dejanja odgovarjamo sami in da za uravnavanje življenja potrebujemo predvsem razum in ne neke višje avtoritete. Pod prisilo so vsa dejanja bolj lažna in tako je tudi v plesu. Da se, vendar pa lastno telo nikoli ne laže...
... po vsem tem sem se počutil kot prerojen, čeprav je bilo jasno, da je v telesu vse še na svojem mestu, tudi težave. Vendar pa se tokrat nisem spopadal z njimi. Ukvarjal sem se, spopadal pa ne. Ne s silo, temveč z zavedanjem... Ja no, saj sem vedel, to pisanje je zašlo v čudne vode.
Vsekakor je bilo koristno, da sem si vzel ves čas in me ni preganjala storilnost. Kljub temu imam občutek, da sem kar nekaj naredil, čeprav tega v sklepih, vezeh, tetivah, predvsem pa v križu, ni čutiti…
Z distance
30.05.2016 14:30
Od daleč se celotna slika bolje vidi. In tako se mi danes zdi, da predstavitev narejenega materiala le ni bila tako odlična, kot se mi je še v petek zdelo. V mislih so se ozavestili trenutki, ko je šlo za nohte in bilo jih je kar nekaj. Seveda je ta spomin zbledel v prvotni evforiji - predstavitev le ni bila tako "brez veze", kot sem se bal. Torej, ko je ta pozitivna afirmacija zbledela, je prišla v ospredje pepelnična realnost.
Zato sem danes stopil korak nazaj. Da vzpostavim bolj realen odnos do svojega dela, pa tudi zato, da bi lažje ustvarjal naprej. Včasih se vrata odpirajo navznoter, če jih hočemo odpreti se moramo malo odmakniti. Zato korak nazaj, da bi lažje napredoval...
Umiril sem svoje početje, ker se zdaj nikamor več ne mudi. Zdaj lahko gre samo na bolje, če bom delal na tem. Tako sem se lotil narejenega materiala in v največji zbranosti in miru izčistil fragmente, ki so ostali nedorečeni. Zaradi površne zasnove sem jih v petek površno izvedel, ker nisem točno vedel, kaj počnem... Nekaj fragmentov sem celo pozabil in se reševal iz "blackouta"- ko se ne moreš in ne moreš spomniti nečesa, kar dobro poznaš in počneš vsak dan..., kot da bi pozabil dobro znano besedo.
In za kratek čas sem pozabil, da sem nekaj pozabil. Z odmikom, pa sem se zavedel napak. Distanca je pomembna! Napake pa tudi, ampak le, če jih vidim(o).
Zato sem danes stopil korak nazaj. Da vzpostavim bolj realen odnos do svojega dela, pa tudi zato, da bi lažje ustvarjal naprej. Včasih se vrata odpirajo navznoter, če jih hočemo odpreti se moramo malo odmakniti. Zato korak nazaj, da bi lažje napredoval...
Umiril sem svoje početje, ker se zdaj nikamor več ne mudi. Zdaj lahko gre samo na bolje, če bom delal na tem. Tako sem se lotil narejenega materiala in v največji zbranosti in miru izčistil fragmente, ki so ostali nedorečeni. Zaradi površne zasnove sem jih v petek površno izvedel, ker nisem točno vedel, kaj počnem... Nekaj fragmentov sem celo pozabil in se reševal iz "blackouta"- ko se ne moreš in ne moreš spomniti nečesa, kar dobro poznaš in počneš vsak dan..., kot da bi pozabil dobro znano besedo.
In za kratek čas sem pozabil, da sem nekaj pozabil. Z odmikom, pa sem se zavedel napak. Distanca je pomembna! Napake pa tudi, ampak le, če jih vidim(o).
Soočenje z realnostjo
27.05.2016 17:23
Zelo sem bil živčen. Že od samega jutra. No, pa tudi ponoči sem se zbudil in premišljeval o današnji vaji in predstavitvi narejenega. Zdelo se mi je prezgodaj, da še ni nared. Nekakšen krčevit dvom se je oglašal, preden zapustim območje samo mojega plesa.
Z današnjo vajo je ta ples postal tudi del razmišljanja sodelavcev. Skrbel me je njihov odziv. Nenavadno, bil sem veliko bolj vznemirjen kot pred kakršnimkoli nastopom. Najbrž gre to vznemirjenost pripisati negotovosti, ki je posledica odločitve, da bo večji del improviziran. Zmeraj bolj se mi je zdelo, da je to premalo, oziroma da imam premalo strukturirano improvizacijo. Zato se mi zdi, da je vse preveč generično in podobno. Ples tja v tri dni. Najbrž pa gre za strah pred soočenjem ali res še zmorem ali pa gre pri vsem le za zablodelo idejo.
Pri ogrevanju sem bil čisto zmešan. Rešile so me najtežje in najbolj naporne vaje, ki zahtevajo, da se posvetiš samo vaji. Ob koncu ogrevanja sem se tako "napadel" z naporom, da je vsa ta histerija izpuhtela. Bil sem totalno moker... In pripravljen, da dramaturginji, kostumografinji in oblikovalcu projekcij pokažem, kaj sem "naštrikal".
Misil sem, da bo vse skupaj trajalo tam nekje, okoli petnajst minut.
Trajalo je dobre pol ure in bilo kar smiselno strukturirano. Zdelo se mi je, da je bilo res slabih mest zelo malo, skoraj nič. Še preveč dobro je teklo, saj se mi je med izvajanjem zazdelo, da gre za zaključeno celoto, kar pomeni, da morda nisem pustil dovolj prostora za intervencije sodelavcev... Ti so vse skupaj sprejeli zelo dobro in kaže, da le ni vse tako splošno, kot se mi je zdelo. Vidim pa, da sem naredil veliko več, kot sem upal pomisliti. To pa zato, ker ne gre za točno določene plesne sekvence. Še več, eno sekvenco sem celo zavestno zanemaril in jo med izvajanjem izločil. (Pa tako sem jo vadil, da je ne bi pozabil!) Ni se zdela več smiselna. Ker si nisem zadal naloge: pokaži, kar znaš. Solo naj bi imel določen fokus in bistvena je selekcija idej in početja.
Ampak tega, kar je smiselno, se najbolj zaveš šele, ko si v nastopu in te opazuje tuje oko. Takrat to čutiš. Brez dodatnih besed.
Z današnjo vajo je ta ples postal tudi del razmišljanja sodelavcev. Skrbel me je njihov odziv. Nenavadno, bil sem veliko bolj vznemirjen kot pred kakršnimkoli nastopom. Najbrž gre to vznemirjenost pripisati negotovosti, ki je posledica odločitve, da bo večji del improviziran. Zmeraj bolj se mi je zdelo, da je to premalo, oziroma da imam premalo strukturirano improvizacijo. Zato se mi zdi, da je vse preveč generično in podobno. Ples tja v tri dni. Najbrž pa gre za strah pred soočenjem ali res še zmorem ali pa gre pri vsem le za zablodelo idejo.
Pri ogrevanju sem bil čisto zmešan. Rešile so me najtežje in najbolj naporne vaje, ki zahtevajo, da se posvetiš samo vaji. Ob koncu ogrevanja sem se tako "napadel" z naporom, da je vsa ta histerija izpuhtela. Bil sem totalno moker... In pripravljen, da dramaturginji, kostumografinji in oblikovalcu projekcij pokažem, kaj sem "naštrikal".
Misil sem, da bo vse skupaj trajalo tam nekje, okoli petnajst minut.
Trajalo je dobre pol ure in bilo kar smiselno strukturirano. Zdelo se mi je, da je bilo res slabih mest zelo malo, skoraj nič. Še preveč dobro je teklo, saj se mi je med izvajanjem zazdelo, da gre za zaključeno celoto, kar pomeni, da morda nisem pustil dovolj prostora za intervencije sodelavcev... Ti so vse skupaj sprejeli zelo dobro in kaže, da le ni vse tako splošno, kot se mi je zdelo. Vidim pa, da sem naredil veliko več, kot sem upal pomisliti. To pa zato, ker ne gre za točno določene plesne sekvence. Še več, eno sekvenco sem celo zavestno zanemaril in jo med izvajanjem izločil. (Pa tako sem jo vadil, da je ne bi pozabil!) Ni se zdela več smiselna. Ker si nisem zadal naloge: pokaži, kar znaš. Solo naj bi imel določen fokus in bistvena je selekcija idej in početja.
Ampak tega, kar je smiselno, se najbolj zaveš šele, ko si v nastopu in te opazuje tuje oko. Takrat to čutiš. Brez dodatnih besed.
Obrat (na drugo stran)
26.05.2016 12:59
Priznam. Kar nekaj časa že vadim pred ogledalom. Zato, ker so zavese pač odgrnjene in, priznam, se mi jih sprva ni dalo zagrinjati. Začel sem pač uporabljati ogledalo… Ker pa sem se nenadoma odločil, da se prav jutri v proces vključijo drugi sodelavci, sem danes celo vajo obrnil v nasprotno smer. Razlika je očitna. Nekaj tega gre pripisati nenadnim poletnim temperaturam, ki godijo telesu, zato je ogrevanje izjemno lahko. Teče hitreje, zato porabim občutno manj časa. Poleg občutno višjih temperatur pa name vpliva tudi rdeča stena, ki zdaj označuje “spredaj”. Tudi zaradi rdeče mi je bolj vroče…
Kontroliranje početja ni več povezano z vidom - videnim v ogledalu in zato je v ospredju občutek v telesu. Zdi se mi, da je tak način veliko bolj natančen. Vsekakor je drugačen in zahteva popolno ozaveščenost…
Poskusil sem nastopati in na hitro sestavil potek “celote”, ki naj bi jo pokazal jutri svojim sodelavcem. Tako, kot sem predvideval. Če prehitro zasleduješ rezultat, se ospredje prerine želja po ugajanju. Jasno, da tako početje nima smisla. Ampak bolje, da sem to ugotovil danes. Jutri se bom res posvetil početju in komunikaciji s prisotnimi. tako sem se odločil…
Deli z odprto komunikacijo me ne skrbijo, ker vem, kaj je treba početi, s koncentracijo pa tudi naj ne bi bilo težav. Bolj me skrbi ples, saj veliko zastavljenega temelji na improvizaciji in kmalu se lahko zgodi, da bo vse skupaj “brez veze“.
No, pa saj je jutri samo vaja. Res pa je, da zdaj v moj svet vstopajo drugi in lagodnega položaja, ko sem bil v svojem svetu, je konec.
Kontroliranje početja ni več povezano z vidom - videnim v ogledalu in zato je v ospredju občutek v telesu. Zdi se mi, da je tak način veliko bolj natančen. Vsekakor je drugačen in zahteva popolno ozaveščenost…
Poskusil sem nastopati in na hitro sestavil potek “celote”, ki naj bi jo pokazal jutri svojim sodelavcem. Tako, kot sem predvideval. Če prehitro zasleduješ rezultat, se ospredje prerine želja po ugajanju. Jasno, da tako početje nima smisla. Ampak bolje, da sem to ugotovil danes. Jutri se bom res posvetil početju in komunikaciji s prisotnimi. tako sem se odločil…
Deli z odprto komunikacijo me ne skrbijo, ker vem, kaj je treba početi, s koncentracijo pa tudi naj ne bi bilo težav. Bolj me skrbi ples, saj veliko zastavljenega temelji na improvizaciji in kmalu se lahko zgodi, da bo vse skupaj “brez veze“.
No, pa saj je jutri samo vaja. Res pa je, da zdaj v moj svet vstopajo drugi in lagodnega položaja, ko sem bil v svojem svetu, je konec.
Jez in vrenje
25.05.2016 12:51
Ogrevanje na vaji postaja kvalitetna rutina. Posamezne vaje združujem v vedno večje sklope in tako prihranim več časa za ustvarjanje. Tudi uravnavanje početja med ogrevanjem je zmeraj bolj vešče in ozaveščeno, tako da lahko vsako vajo izkoristim za nadgradnjo zmožnosti, ki mi bo pomagale pri ustvarjanju.
…tu in tam se zatakne. Pojavi se bela lisa v spominu in to v trenutku. Ni nujno, da se to navzven vidi, saj se praviloma kmalu spet spomnim, kaj je treba narediti. Je pa to naporno, saj se prekine tok, pa čeprav samo za delček sekunde in zato po nepotrebnem izgubljam energijo. Občutek je tak, kot da bi naletel na jez in bi se energija naslednjih gibov, ki so dobro zasidrani v spominu, nabirala in pritiskala. Podoben občutek se zgodi v improvizaciji, ko skušaš na silo izvesti nekaj “zelo zanimivega”, brez da bi to prihajalo “od znotraj”…
… neverjetno, kako se zmeraj proti koncu vaje poglobim v početje. Ponavadi zmanjka časa in takrat imam največjo voljo, da bi ponovil to in ono ter preizkusil še kakšno domislico. Zato se mi zdi, da je vsak konec vaje pomemben. Lahko bi bil priprava na začetek naslednje. Mora biti! Moram si narediti nek sistem, po katerem bo kakšna ideja, iz vrenja ob koncu vaje, pripravljena za naslednji dan.
… ampak problem je, da se vsaka vaja začne iz ničle. Malo se mi ne da, to in ono mi gre na živce in kar je še takšnih drobnih izgovorov, ki jih moram odriniti.
Najbrž je ta ustvarjalnost ob koncu vaje povezana z zadovoljstvom, da je delo opravljeno. In to nemalokrat težaško delo. Priznati pa moram, da mi je bolj, ko je težaško, tudi bolj všeč. Prijeten je občutek popolnoma prekrvavljenega telesa in možganov (čeprav po moje tudi ti spadajo k telesu). O ogabno-prijetnem efektu preznojenega telesa, ki priča o opravljenem delu, pa ne bom preveč razglabljal.
…tu in tam se zatakne. Pojavi se bela lisa v spominu in to v trenutku. Ni nujno, da se to navzven vidi, saj se praviloma kmalu spet spomnim, kaj je treba narediti. Je pa to naporno, saj se prekine tok, pa čeprav samo za delček sekunde in zato po nepotrebnem izgubljam energijo. Občutek je tak, kot da bi naletel na jez in bi se energija naslednjih gibov, ki so dobro zasidrani v spominu, nabirala in pritiskala. Podoben občutek se zgodi v improvizaciji, ko skušaš na silo izvesti nekaj “zelo zanimivega”, brez da bi to prihajalo “od znotraj”…
… neverjetno, kako se zmeraj proti koncu vaje poglobim v početje. Ponavadi zmanjka časa in takrat imam največjo voljo, da bi ponovil to in ono ter preizkusil še kakšno domislico. Zato se mi zdi, da je vsak konec vaje pomemben. Lahko bi bil priprava na začetek naslednje. Mora biti! Moram si narediti nek sistem, po katerem bo kakšna ideja, iz vrenja ob koncu vaje, pripravljena za naslednji dan.
… ampak problem je, da se vsaka vaja začne iz ničle. Malo se mi ne da, to in ono mi gre na živce in kar je še takšnih drobnih izgovorov, ki jih moram odriniti.
Najbrž je ta ustvarjalnost ob koncu vaje povezana z zadovoljstvom, da je delo opravljeno. In to nemalokrat težaško delo. Priznati pa moram, da mi je bolj, ko je težaško, tudi bolj všeč. Prijeten je občutek popolnoma prekrvavljenega telesa in možganov (čeprav po moje tudi ti spadajo k telesu). O ogabno-prijetnem efektu preznojenega telesa, ki priča o opravljenem delu, pa ne bom preveč razglabljal.
Pozaba
24.05.2016 12:31
Dolgo se to ni zgodilo, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom kakšen del narejene sekvence pozabil. Pa taki “genialni“ gibi so bili. Ker se ne maram snemat, je ta problem treba pač požret…
Pri snemanju se zmeraj zgodi, da hočem preveč, ker gre za neke vrste nastop. Želel bi dobro opraviti, da bi si bil na zabeleženem posnetku “všeč”. Tako se zgodi, da se ukvarjam z izgledom, namesto z delovanjem. Zato se nerad snemam, ker se mi zdi vaja brez elektronskega očesa veliko bolj smiselna. je pa zato tudi bolj minljiva.
…preskočil sem jezo nad mojo pozabljivostjo in se lotil novih gibalnih kombinacij. V tem procesu se mi še ni zgodilo, da bi popolnoma pozabil, kar sem na prejšnji vaji ustvaril. Zmeraj so se vrnili najprej drobci, potem pa se je spomin nenadoma sestavil. Morda se je izmuznila kakšna podrobnost. Tokrat zeva praznina in spomin na veliko dela, ki je pač šlo v nič. Tako pač je. Čim prej pozabit!
Sicer pa je nadaljevati s sestavljanjem materiala zmeraj težje. Več ko ga je, težje se je spomniti kaj novega. Kreativni potencial je nenadoma zabasan. V želji za genialnimi idejami, se kmalu zgodi, da začnem komplicirati. Kompliciranje pa vodi v kič!
Pri snemanju se zmeraj zgodi, da hočem preveč, ker gre za neke vrste nastop. Želel bi dobro opraviti, da bi si bil na zabeleženem posnetku “všeč”. Tako se zgodi, da se ukvarjam z izgledom, namesto z delovanjem. Zato se nerad snemam, ker se mi zdi vaja brez elektronskega očesa veliko bolj smiselna. je pa zato tudi bolj minljiva.
…preskočil sem jezo nad mojo pozabljivostjo in se lotil novih gibalnih kombinacij. V tem procesu se mi še ni zgodilo, da bi popolnoma pozabil, kar sem na prejšnji vaji ustvaril. Zmeraj so se vrnili najprej drobci, potem pa se je spomin nenadoma sestavil. Morda se je izmuznila kakšna podrobnost. Tokrat zeva praznina in spomin na veliko dela, ki je pač šlo v nič. Tako pač je. Čim prej pozabit!
Sicer pa je nadaljevati s sestavljanjem materiala zmeraj težje. Več ko ga je, težje se je spomniti kaj novega. Kreativni potencial je nenadoma zabasan. V želji za genialnimi idejami, se kmalu zgodi, da začnem komplicirati. Kompliciranje pa vodi v kič!
Raznorazno
23.05.2016 21:39
Studio je bil zaseden, zato sem današnji dan porabil za tisoč in eno drobno opravilo. Nekatera med njimi sem prelagal iz tedna v teden. Opraviti je bilo treba nekatere podrobnosti v pripravah na letošnji festival Front@ in narediti dokončni razrez financ v Floti za letošnje leto, sedaj ko je dokončno jasno, kakšna bo podpora našemu programu.
Odlašana koordinacija podrobnosti za sodelovanje na TanzKongressu je, kooončnooo, spet “up to date“…
Sledilo je nekaj dopisovanja v zvezi z mojim režiserskim udejstvovanjem v institucionalnih gledališčih in proti koncu dneva sestanek z dramaturginjo projekta, katerega nastajanje opisujem na teh straneh. Med pogovorom me je zaneslo in pokazal sem ji posnetke z vaj. Je edina oseba do sedaj, ki je videla, kaj tokrat počnem. Zdaj ni več poti nazaj. Vrata so odprta… Treba bo povabit sodelavce na vajo.
Odlašana koordinacija podrobnosti za sodelovanje na TanzKongressu je, kooončnooo, spet “up to date“…
Sledilo je nekaj dopisovanja v zvezi z mojim režiserskim udejstvovanjem v institucionalnih gledališčih in proti koncu dneva sestanek z dramaturginjo projekta, katerega nastajanje opisujem na teh straneh. Med pogovorom me je zaneslo in pokazal sem ji posnetke z vaj. Je edina oseba do sedaj, ki je videla, kaj tokrat počnem. Zdaj ni več poti nazaj. Vrata so odprta… Treba bo povabit sodelavce na vajo.
Človeškost
20.05.2016 12:53
Telo samo, brez “duha“, ne more plesati. Ples ni samo premikanje temveč polnjenje oblik. Je premikanje “duha“ skupaj z dinamičnimi skulpturami, ki jih oblikuje telo. Slednje lahko tudi miruje, ko s premikanjem “duha“ ustvarimo občutek gibanja.
“Duh” lahko deluje tako navzven kot navznoter. Kako sicer razložiti, da je moč nekatere napore dodatno presegati s pomočjo koncentracije in s tem osvobajati telo lastnih omejitev.
Dva plesalca se lahko gibljeta na enak način, pa bo zmeraj možno opazovati razlike. Ker ne gre samo za oblike, temveč za ozaveščeno premikanje, ki je podkrepljeno s človeškostjo - posebno občutljivostjo, ki v zaznavanje zmore zaobjeti tudi gledalca. Zapisano se seveda nanaša predvsem na odrski ples. Se pa v občutku, da si v svoj ples vključil tudi ostale prisotne skriva en največjih nagrad za iskrenost. Iskrenost predvsem do sebe. Tako kot vsi ljudje, tudi plesalci največkrat lažemo prav sebi. Na koncu vaje me prešine misel, da mi je ples že večkrat rešil življenje…
“Duh” lahko deluje tako navzven kot navznoter. Kako sicer razložiti, da je moč nekatere napore dodatno presegati s pomočjo koncentracije in s tem osvobajati telo lastnih omejitev.
Dva plesalca se lahko gibljeta na enak način, pa bo zmeraj možno opazovati razlike. Ker ne gre samo za oblike, temveč za ozaveščeno premikanje, ki je podkrepljeno s človeškostjo - posebno občutljivostjo, ki v zaznavanje zmore zaobjeti tudi gledalca. Zapisano se seveda nanaša predvsem na odrski ples. Se pa v občutku, da si v svoj ples vključil tudi ostale prisotne skriva en največjih nagrad za iskrenost. Iskrenost predvsem do sebe. Tako kot vsi ljudje, tudi plesalci največkrat lažemo prav sebi. Na koncu vaje me prešine misel, da mi je ples že večkrat rešil življenje…
Disciplina
19.05.2016 12:25
Ukrotiti telo, ali ga osvoboditi?
Že spet vprašanje, ki ga je treba razvozlavati vsak dan znova. Že res, da disciplina omogoča tudi svobodo, preveč discipline pa vodi v omejenost.
V tem procesu je bilo treba naprej ukrotiti telo, da bi ga lahko osvobodil. Pa ne samo v tem… Zato, da ples zaživi. Ples je svoboda in popolna kontrola škodi - ukaluplja telo in duha. Veščina mora izginiti v delovanju, ampak da bi to dosegli, je seveda nujno “potovanje“ skozi dril. Tu, v navidezni odsotnosti veščine, je razlika med športom in umetnostjo. Ta je seveda pri vrhunskih športnikih in umetnikih bolj zabrisana, v osnovi pa drži, da je v športu bolj v ospredju razkazovanje veščine.
Sicer pa je osvobojenost lahko tudi en tak kalup in spet smo pri temah prejšnjih dni - krogih, vsebini razmišljanja, ki se vrti okoli istega jedra in razmerjih; z njihovim uravnavanjem je možno v ospredje priklicati to, kar je v danem trenutku najbolj pomembno. Z eno besedo ali dvema bi to lahko poimenovali tudi (aktivno) odzivanje. In zato je potrebna veščina… Vendar ne preveč… Ah, spet razglabljanja v krogu…
Že spet vprašanje, ki ga je treba razvozlavati vsak dan znova. Že res, da disciplina omogoča tudi svobodo, preveč discipline pa vodi v omejenost.
V tem procesu je bilo treba naprej ukrotiti telo, da bi ga lahko osvobodil. Pa ne samo v tem… Zato, da ples zaživi. Ples je svoboda in popolna kontrola škodi - ukaluplja telo in duha. Veščina mora izginiti v delovanju, ampak da bi to dosegli, je seveda nujno “potovanje“ skozi dril. Tu, v navidezni odsotnosti veščine, je razlika med športom in umetnostjo. Ta je seveda pri vrhunskih športnikih in umetnikih bolj zabrisana, v osnovi pa drži, da je v športu bolj v ospredju razkazovanje veščine.
Sicer pa je osvobojenost lahko tudi en tak kalup in spet smo pri temah prejšnjih dni - krogih, vsebini razmišljanja, ki se vrti okoli istega jedra in razmerjih; z njihovim uravnavanjem je možno v ospredje priklicati to, kar je v danem trenutku najbolj pomembno. Z eno besedo ali dvema bi to lahko poimenovali tudi (aktivno) odzivanje. In zato je potrebna veščina… Vendar ne preveč… Ah, spet razglabljanja v krogu…
Razmerja
18.05.2016 13:58
Zaradi poškodbe na vajah nisem počel nič takega, da bi moral popolnoma pokrčiti desno koleno. Zdelo se je, da poškodba zelo počasi izzveneva. Kaže pa, da koleno ni več tako poškodovano, kot se mi zdi, temveč je zatrdelo. Zaradi tega nastaja občutek čudnega pritiska.
Kako pomembna so razmerja. Pri okrevanju se ni dobro preveč paziti. Koliko previdnosti je dovolj, pa je tako na pamet, težko vedeti. Zmeraj znova do meje in z največjo možno previdnostjo…
Med najbolj zoprno in naporno vajo me preseneti misel: življenje je lepo. Od kod se je vzela, mi ni jasno. Sprva sem jo želel odriniti, ker se mi take napihnjene misli zdijo kičaste in pretirane. Vendar pa sem želel temu patetičnemu preblisku priti do dna. Poln frutracij, strahov in jeze kot sem, v svetu in dnevu, ki nikakor ne napeljuje na take misli, se nenadoma soočim s tako visokoletečo mislijo.
Če pogledam z distance pa se morda ta misel zdi logična. Soočam se sam s seboj, v varnem okolju studia in počnem to, za kar sem nekoč menil, da je edino, kar me in me bo zanimalo. Sprijaznjenje s samim seboj in pravo razmerje z željo, lahko bi rekel ambicijo, me osvobajata pritiska. Izkušnje in poznavanje napak pa mi dajejo samozavest. Tako me preverjanje roba lastnih zmožnosti tudi zabava, čeprav je skrajno naporno.
Zanimivo. Po najbolj napornih vajah, sem najbolj …, zadovoljen.
Ja, to bo. Razmerja.
Kako pomembna so razmerja. Pri okrevanju se ni dobro preveč paziti. Koliko previdnosti je dovolj, pa je tako na pamet, težko vedeti. Zmeraj znova do meje in z največjo možno previdnostjo…
Med najbolj zoprno in naporno vajo me preseneti misel: življenje je lepo. Od kod se je vzela, mi ni jasno. Sprva sem jo želel odriniti, ker se mi take napihnjene misli zdijo kičaste in pretirane. Vendar pa sem želel temu patetičnemu preblisku priti do dna. Poln frutracij, strahov in jeze kot sem, v svetu in dnevu, ki nikakor ne napeljuje na take misli, se nenadoma soočim s tako visokoletečo mislijo.
Če pogledam z distance pa se morda ta misel zdi logična. Soočam se sam s seboj, v varnem okolju studia in počnem to, za kar sem nekoč menil, da je edino, kar me in me bo zanimalo. Sprijaznjenje s samim seboj in pravo razmerje z željo, lahko bi rekel ambicijo, me osvobajata pritiska. Izkušnje in poznavanje napak pa mi dajejo samozavest. Tako me preverjanje roba lastnih zmožnosti tudi zabava, čeprav je skrajno naporno.
Zanimivo. Po najbolj napornih vajah, sem najbolj …, zadovoljen.
Ja, to bo. Razmerja.
Krogi
17.05.2016 12:45
Neverjetno, kaj vse razmišljam med vajami. Ko se premikaš, možgani delujejo “sto na uro”. Med ogrevanjem se v mislih sprožajo tudi neverjetne podrobnosti.
Lahko bi pisal o tisoč in eni misli, temi, dogodku na vaji. Kljub temu pa se zdi, da se vsa ta razmišljanja vrtijo okoli istega izvora. Širijo se v koncentričnih krogih. In moje pisanje tu se zdi, kot poplesavanje v krogih. Tudi misli se osredinjajo zmeraj okoli istega sprožilca, giba, ki praviloma nima nič skupnega s temo, ki se utrne v razmišljanju. Ampak, to se samo zdi. Ker se v gibu skriva toliko podrobnosti, ker pri premikanju sodeluje toliko impulzov v telesu, povezav, vezi, kosti, mišic in sklepov, se v plesu sprožajo vse skrivnosti, ki se skrivajo za “pametjo”. Tudi zato, ker se veliko izkušenj in misli skriva v celem telesu, ne samo v spominu, v glavi…
Telo in misel v plesu začneta resnično živeti in delujeta neposredno, brez zadržkov, premišljevanj, konvencij in samozatajevanj. Prav zato je ples tudi vtkan v različna obredja. Omogoča stik s samim seboj in z mnogimi resnicami. V krogih, ki nas zmeraj vračajo k bistvu: zavedati se.
Lahko bi pisal o tisoč in eni misli, temi, dogodku na vaji. Kljub temu pa se zdi, da se vsa ta razmišljanja vrtijo okoli istega izvora. Širijo se v koncentričnih krogih. In moje pisanje tu se zdi, kot poplesavanje v krogih. Tudi misli se osredinjajo zmeraj okoli istega sprožilca, giba, ki praviloma nima nič skupnega s temo, ki se utrne v razmišljanju. Ampak, to se samo zdi. Ker se v gibu skriva toliko podrobnosti, ker pri premikanju sodeluje toliko impulzov v telesu, povezav, vezi, kosti, mišic in sklepov, se v plesu sprožajo vse skrivnosti, ki se skrivajo za “pametjo”. Tudi zato, ker se veliko izkušenj in misli skriva v celem telesu, ne samo v spominu, v glavi…
Telo in misel v plesu začneta resnično živeti in delujeta neposredno, brez zadržkov, premišljevanj, konvencij in samozatajevanj. Prav zato je ples tudi vtkan v različna obredja. Omogoča stik s samim seboj in z mnogimi resnicami. V krogih, ki nas zmeraj vračajo k bistvu: zavedati se.
Nekdo drug
16.05.2016 12:57
Z “novim” občutkom v telesu, se zdi, da pleše nekdo drug.
Kot, da bi imel drugo telo. Med vikendom so mi nagajale močne tenzijske bolečine v hrbtu. Bolj ali manj so prisotne že kaka dva meseca. Ker zagotovo vem, da ne gre za poškodbe, sem se odločil, da je temu treba narediti konec. Na spletu sem pobrskal, kje so akupresurne točke za odpravo in lajšanje prav takih bolečin in seveda je, tako kot sem tudi predvideval, bolečina popustila. S ponavljanjem akupresure mi je do danes uspelo težave odpraviti tako, da se danes zdi, da imam drugačno telo. Nek občutek manjka. In zato se mi tudi gibanje zdi drugačno. Samo zdi! Predvsem je izginila tista tenzija, ki me je nenehno opozarjala, da imam tudi hrbet. Zlahka jo bom pogrešal!
Vsak gib se zdi lahkotnejši in predvsem manj naporen, če ne bi bil zadihan, bi mislil, da lenarim…
Kako enostavna je včasih rešitev problema, pa z njo odlašamo. Dokler tenzija v hrbtu ni postala neznosna in sem zaradi nje imel za sabo že pol neprespane noči, (da ne omenjam, koliko jih je že bilo že prej) in bil zaradi tega pošteno slabe volje, se ni spremenilo nič. Odlašal sem in prenašal bolečine. In čakal, da bo minilo samo od sebe, tako kot se je pojavilo… Pa ni.
Kot, da bi imel drugo telo. Med vikendom so mi nagajale močne tenzijske bolečine v hrbtu. Bolj ali manj so prisotne že kaka dva meseca. Ker zagotovo vem, da ne gre za poškodbe, sem se odločil, da je temu treba narediti konec. Na spletu sem pobrskal, kje so akupresurne točke za odpravo in lajšanje prav takih bolečin in seveda je, tako kot sem tudi predvideval, bolečina popustila. S ponavljanjem akupresure mi je do danes uspelo težave odpraviti tako, da se danes zdi, da imam drugačno telo. Nek občutek manjka. In zato se mi tudi gibanje zdi drugačno. Samo zdi! Predvsem je izginila tista tenzija, ki me je nenehno opozarjala, da imam tudi hrbet. Zlahka jo bom pogrešal!
Vsak gib se zdi lahkotnejši in predvsem manj naporen, če ne bi bil zadihan, bi mislil, da lenarim…
Kako enostavna je včasih rešitev problema, pa z njo odlašamo. Dokler tenzija v hrbtu ni postala neznosna in sem zaradi nje imel za sabo že pol neprespane noči, (da ne omenjam, koliko jih je že bilo že prej) in bil zaradi tega pošteno slabe volje, se ni spremenilo nič. Odlašal sem in prenašal bolečine. In čakal, da bo minilo samo od sebe, tako kot se je pojavilo… Pa ni.
Hlapi
13.05.2016 12:04
Zdi se mi, da bi vajo lahko odpovedal, saj me danes čaka še potovanje v sosednjo državo na festival in kar nekaj ogledov plesnih predstav. Notranji priganjavec mi ne da miru. Zdi se mi, da dan ne bo tak, kot bi moral biti, če ne opravim tega izziva. Želim speljati vse…
Ne morem se znebiti občutka, da pretiravam in da bo vaja samo izguba časa, saj so moje misli že na poti. Pa še smrdi v studiu. Nekdo je nekaj barval in v studiu se vztrajno širi vonj po nitro razredčilu. Vsaj zdi se mi, da je to…
Kljub odprtim oknom čutim “kemijo” v grlu, od hlapov najbrž. Lahko bi prenehal, pa nisem. Odprl sem vsa okna in zato je bilo v studiu bolj hladno…
Telo se mi je zdelo lahko, prelahko in tudi to je najbrž posledica hlapov… Vajo mi je uspelo speljati do konca ter posneti narejeno, da bom lahko analiziral čez vikend in se ne bom brezdelno prekladal iz lokala v lokal, ko bom čakal, da se začnejo festivalske predstave.
Dober je občutek, ko spelješ skoraj nemogoče, pa še na petek trinajstega.
Ne morem se znebiti občutka, da pretiravam in da bo vaja samo izguba časa, saj so moje misli že na poti. Pa še smrdi v studiu. Nekdo je nekaj barval in v studiu se vztrajno širi vonj po nitro razredčilu. Vsaj zdi se mi, da je to…
Kljub odprtim oknom čutim “kemijo” v grlu, od hlapov najbrž. Lahko bi prenehal, pa nisem. Odprl sem vsa okna in zato je bilo v studiu bolj hladno…
Telo se mi je zdelo lahko, prelahko in tudi to je najbrž posledica hlapov… Vajo mi je uspelo speljati do konca ter posneti narejeno, da bom lahko analiziral čez vikend in se ne bom brezdelno prekladal iz lokala v lokal, ko bom čakal, da se začnejo festivalske predstave.
Dober je občutek, ko spelješ skoraj nemogoče, pa še na petek trinajstega.
Več pameti
12.05.2016 13:17
Temno. Dežuje kot iz škafa. Po strehi studia ropota tako, da se glasbe sploh ne sliši. Zabavno! Uuuuu. Pa še bolj lije.
Iz minute v minuto, gre na bolje. Točno! Ni pravil. Pričakoval bi, da so takšne okoliščine nespodbudne. Pa gre. Umirjeno, natančno in zbrano. Še ena potrditev, da ne gre zaupati pričakovanjem, da šteje tisti trenutek, ko plešeš. Takrat je, ali pa ni. Vse ostalo je za čas izven studia.
Ugotavljam, da bo treba še več “pameti”. Na tej stopnji mi je že jasno, koliko in kaj zmorejo “mišice”, kako daleč se bo možno spustiti v čisti ples. Če sem v svojih solih največkrat zaupal prav čistemu plesu, pa je tokrat napočil čas za malo več vsebine, ki tvori dogajanje na temeljih konteksta. Soočanje…
Kmalu to ne bo več samo moj podvig. K sodelovanju sem povabil nekaj stalnih sodelavcev. In zdaj je moja pozornost usmerjena v predstavitev narejenega njim. Upam, da bom uspel ohraniti delovni pristop, ples v procesu in da me ne bo potegnilo v odrsko funkcijo. To se lahko zgodi, če prezgodaj predstavljaš svoj ples nekomu drugemu. Ljudje smo pač socialni in to, da se za zunanje oko še posebej potrudiš, spada k načinom komunikacije. Jasno, saj želiš biti artikuliran, da bi tvoje početje imelo smisel. Včasih temu pravimo, da bi te ”razumeli”. Ampak ta “razumeli” je tako v domeni šolskih interpretacij…. Kaj je pesnik želel povedati…?
V tej fazi ustvarjanja mora moje početje ostati odprto za nove prebliske, predvsem pa za prispevek “neplesnih“ sodelavcev. Ko je sestavljanka zložena, je skoraj nemogoče dodajati nove dele… Kmalu je lahko česa preveč.
Iz minute v minuto, gre na bolje. Točno! Ni pravil. Pričakoval bi, da so takšne okoliščine nespodbudne. Pa gre. Umirjeno, natančno in zbrano. Še ena potrditev, da ne gre zaupati pričakovanjem, da šteje tisti trenutek, ko plešeš. Takrat je, ali pa ni. Vse ostalo je za čas izven studia.
Ugotavljam, da bo treba še več “pameti”. Na tej stopnji mi je že jasno, koliko in kaj zmorejo “mišice”, kako daleč se bo možno spustiti v čisti ples. Če sem v svojih solih največkrat zaupal prav čistemu plesu, pa je tokrat napočil čas za malo več vsebine, ki tvori dogajanje na temeljih konteksta. Soočanje…
Kmalu to ne bo več samo moj podvig. K sodelovanju sem povabil nekaj stalnih sodelavcev. In zdaj je moja pozornost usmerjena v predstavitev narejenega njim. Upam, da bom uspel ohraniti delovni pristop, ples v procesu in da me ne bo potegnilo v odrsko funkcijo. To se lahko zgodi, če prezgodaj predstavljaš svoj ples nekomu drugemu. Ljudje smo pač socialni in to, da se za zunanje oko še posebej potrudiš, spada k načinom komunikacije. Jasno, saj želiš biti artikuliran, da bi tvoje početje imelo smisel. Včasih temu pravimo, da bi te ”razumeli”. Ampak ta “razumeli” je tako v domeni šolskih interpretacij…. Kaj je pesnik želel povedati…?
V tej fazi ustvarjanja mora moje početje ostati odprto za nove prebliske, predvsem pa za prispevek “neplesnih“ sodelavcev. Ko je sestavljanka zložena, je skoraj nemogoče dodajati nove dele… Kmalu je lahko česa preveč.
Organizem
11.05.2016 12:52
Čeprav so si dnevi lahko podobni, je vsak drugačen. Prav tako je s telesom. Isto telo lahko deluje podobno, nikoli pa enako. Takoj, ko se navadim nek način delovanja telesa, me to preseneti in spomni, da gre za organizem. Pravzaprav gre celo za več kot le to, če upoštevamo še vzročno-posledične povezave med “glavo“ in telesom, zavednimi in nezavednimi procese, ki se odvijajo v naši “notranjosti”.
Najbolj očitno se vse to kaže pri ponavljanju vaj ali plesnih sekvenc. Drži, da več vaje omogoča boljšo zmožnost, vendar pa to ne pomeni, da bo napor, ali pa občutek vsakič enak. Zanimivo, da se tega, kako bo telo čutiti, ne da predvideti. Zato je treba biti buden in zmeren hkrati, ob nenehnem lovljenju ravnotežja med močjo in sproščanjem, med odločnostjo in “plavanjem“ v toku.
Prav zato je glasba pri plesu tako pomembna. Lahko ga uniči, ali pa dvigne. Lahko neverjetno olajša izvedbo, ko sproža neke “notranje” procese, prav tako pa lahko postane kletka… Tako kot um…
Najbolj očitno se vse to kaže pri ponavljanju vaj ali plesnih sekvenc. Drži, da več vaje omogoča boljšo zmožnost, vendar pa to ne pomeni, da bo napor, ali pa občutek vsakič enak. Zanimivo, da se tega, kako bo telo čutiti, ne da predvideti. Zato je treba biti buden in zmeren hkrati, ob nenehnem lovljenju ravnotežja med močjo in sproščanjem, med odločnostjo in “plavanjem“ v toku.
Prav zato je glasba pri plesu tako pomembna. Lahko ga uniči, ali pa dvigne. Lahko neverjetno olajša izvedbo, ko sproža neke “notranje” procese, prav tako pa lahko postane kletka… Tako kot um…
Zagrizenost
10.05.2016 13:02
Pretiraval sem, ker drugače ni šlo. Dvakrat je nekdo preveril, če je studio prost. Potem je v garderobi nekdo bobnal. Odločil sem se, da bom delal na koncentraciji in bom vse te zvoke vzel v zakup. Potem se je taisti osebek odločil telefonirati tik pred vrati.
Živimo v času, ko je najbolj pomembno opravilo telefoniranje s prenosnim telefonom. Takrat ljudje ponavadi izklopijo smisel za okolico. Glasno žlobudranje ni in ni prenehalo. Lahko bi stopil ven in prosil za uvidevnost, pa nisem želel prekinjati toka vaje. Zvišal sem glasnost glasbe in se še bolj zagrizel v svoje početje. In sedaj ugotavljam, da je ta zagrizenost pravi izraz in niti ne gre toliko za metaforiko… Poleg tega, da sem se spravil na mejo zmogljivosti, sem spet začutil tisto čudno početje s čeljustjo, tako da bi lahko rekel, da sem bil dobesedno zagrizen v svoje početje. (Ja, te tenzije v čeljusti se bom znebil. Pa saj že delam na tem!)
Ta, zagrizeni del vaje je hitro minil. In prav takrat, ko sem končal, se je “telefonist” po slabi uri telefoniranja in sprehajanja tik pred vrati, usedel v avto in odpeljal. Vsaj tako sklepam po zvokih, ki so spremljali prenehanje njegovega, glasnega blebetanja. Zavladala je tišina, mojega termina pa je tudi bilo konec…
Zakaj nisem ukrepal in si zagotovil dovolj miru? Zato, ker sem želel preizkusiti svojo koncentracijo in plesanje v motečih okoliščinah. Danes tudi med predstavami ljudje počnejo marsikaj, od telefoniranja, glasnega govorjenja, šumenja s papirčki, odpiranja in zapiranja zadrg ter prekopavanja torbic in nahrbtnikov, pitja, prehranjevanja, pa vse do bronhialnih ekshibicij. Slednje je v bistvu tradicionalno, še najmanj moteče in najbolj naravno…
Na vse to se je pač treba pripraviti.
Živimo v času, ko je najbolj pomembno opravilo telefoniranje s prenosnim telefonom. Takrat ljudje ponavadi izklopijo smisel za okolico. Glasno žlobudranje ni in ni prenehalo. Lahko bi stopil ven in prosil za uvidevnost, pa nisem želel prekinjati toka vaje. Zvišal sem glasnost glasbe in se še bolj zagrizel v svoje početje. In sedaj ugotavljam, da je ta zagrizenost pravi izraz in niti ne gre toliko za metaforiko… Poleg tega, da sem se spravil na mejo zmogljivosti, sem spet začutil tisto čudno početje s čeljustjo, tako da bi lahko rekel, da sem bil dobesedno zagrizen v svoje početje. (Ja, te tenzije v čeljusti se bom znebil. Pa saj že delam na tem!)
Ta, zagrizeni del vaje je hitro minil. In prav takrat, ko sem končal, se je “telefonist” po slabi uri telefoniranja in sprehajanja tik pred vrati, usedel v avto in odpeljal. Vsaj tako sklepam po zvokih, ki so spremljali prenehanje njegovega, glasnega blebetanja. Zavladala je tišina, mojega termina pa je tudi bilo konec…
Zakaj nisem ukrepal in si zagotovil dovolj miru? Zato, ker sem želel preizkusiti svojo koncentracijo in plesanje v motečih okoliščinah. Danes tudi med predstavami ljudje počnejo marsikaj, od telefoniranja, glasnega govorjenja, šumenja s papirčki, odpiranja in zapiranja zadrg ter prekopavanja torbic in nahrbtnikov, pitja, prehranjevanja, pa vse do bronhialnih ekshibicij. Slednje je v bistvu tradicionalno, še najmanj moteče in najbolj naravno…
Na vse to se je pač treba pripraviti.
Pokanje
09.05.2016 12:43
Ni čudno, da je telo tako občutljivo…
Ne poka samo v mojih sklepih, poka tudi studio. In navadil sem se že, da so določeni poki ob določenih vajah. Opazil sem, da so tudi določene vaje skorajj istem času. Očitno sem zgradil ritem vaj, ki je več ali manj enak.
Najprej se začne z drobnim pokljanjem v kotu studia, kjer se stikata dve steni. Vsak dan enak ritem in trajanje…
Edini pok, ki me zmeraj preseneti, tudi prestraši, je je glasni “boooing”. Ko se studio ogreje na določeno temperaturo, se v enem izmed sodov, ki jih za inštrumente uporabljajo tolkalisti, ki vadijo v istih prostorih, material razširi tako, da se napetost sprosti. In to se zgodi z dokaj močnim zvokom. Kot, da bi nekdo s palico udaril po sodu.
Pokanje v sklepih je nekaj povsem drugega. Vsak dan druga pesem. Samo desno koleno redko preseneča. Danes je, … presenetilo namreč, dolgo ni oddajalo nobenih zvokov…
Ne poka samo v mojih sklepih, poka tudi studio. In navadil sem se že, da so določeni poki ob določenih vajah. Opazil sem, da so tudi določene vaje skorajj istem času. Očitno sem zgradil ritem vaj, ki je več ali manj enak.
Najprej se začne z drobnim pokljanjem v kotu studia, kjer se stikata dve steni. Vsak dan enak ritem in trajanje…
Edini pok, ki me zmeraj preseneti, tudi prestraši, je je glasni “boooing”. Ko se studio ogreje na določeno temperaturo, se v enem izmed sodov, ki jih za inštrumente uporabljajo tolkalisti, ki vadijo v istih prostorih, material razširi tako, da se napetost sprosti. In to se zgodi z dokaj močnim zvokom. Kot, da bi nekdo s palico udaril po sodu.
Pokanje v sklepih je nekaj povsem drugega. Vsak dan druga pesem. Samo desno koleno redko preseneča. Danes je, … presenetilo namreč, dolgo ni oddajalo nobenih zvokov…
Čeljust
06.05.2016 13:57
Osupnil sem. Da ne bi pozabil, kar sem naredil, sem se spontano odločil, da današnjo vajo snemam po delih. Seveda nisem zdržal, da ne bi takoj pogledal posnetkov.
Hudič, ko se snemaš, je takoj konec s tisto spontanostjo. Nekako se zavedaš beleženja početja in se še bolj potrudiš. Ampak to lahko na posnetku izgleda komično.
No, saj gibalno je vse skupaj še kar v redu. So pa tu nekatere telesne značilnosti, ki bi se jih lahko znebil. Ja, če bi le imel dovolj discipline! Odkar sem se spet plesno aktiviral, imam tudi občutek, da si lahko privoščim kakšno razvado, ko se mi zahoče, saj mi pripada... Aha, in potem telo raste v neželene koordinate...
Najbolj smešno na posnetku pa je pretirano prizadevanje. To se kaže v neki čudni tenziji v čeljusti. Naprej pomaknjena čeljust, aktivirana, kot da bom med plesom še koga pojedel. Tako spotoma za performance.
Še dobro, da sem snemal in se videl. Pa saj so me na to že opozorili kolegi, med pripravljanjem zadnje plesne predstave. Res ne vem, od kod se je pojavil ta ples čeljusti. Najbrž se hočem pregristi skozi težave... Kakorkoli, tega se moram znebiti...
Hudič, ko se snemaš, je takoj konec s tisto spontanostjo. Nekako se zavedaš beleženja početja in se še bolj potrudiš. Ampak to lahko na posnetku izgleda komično.
No, saj gibalno je vse skupaj še kar v redu. So pa tu nekatere telesne značilnosti, ki bi se jih lahko znebil. Ja, če bi le imel dovolj discipline! Odkar sem se spet plesno aktiviral, imam tudi občutek, da si lahko privoščim kakšno razvado, ko se mi zahoče, saj mi pripada... Aha, in potem telo raste v neželene koordinate...
Najbolj smešno na posnetku pa je pretirano prizadevanje. To se kaže v neki čudni tenziji v čeljusti. Naprej pomaknjena čeljust, aktivirana, kot da bom med plesom še koga pojedel. Tako spotoma za performance.
Še dobro, da sem snemal in se videl. Pa saj so me na to že opozorili kolegi, med pripravljanjem zadnje plesne predstave. Res ne vem, od kod se je pojavil ta ples čeljusti. Najbrž se hočem pregristi skozi težave... Kakorkoli, tega se moram znebiti...
Možgani v kolenu, pa še o glasbi
05.05.2016 12:57
Danes imam možgane v (poškodovanem) kolenu. Čutim, da gre počasi na bolje. Ampak, zelo počasi! Sem pa pomirjen, ker vem, da načrte lahko izpeljem tudi s poškodbo…
Zanimivo, kako glasba vpliva na gibanje. Pri težjih tehničnih vajah mi glasba zelo pomaga. Prav tako pri improvizaciji, saj s svojo dinamiko pomaga ustvarjati strukturo. To pomaga še posebej takrat, ko v zanosu “odbluzim”. Takšno početje se hitro izprazni v samozadovoljno ponavljanje enega in istega.
Nasprotno, pa mi je veliko lažje ustvarjati določene gibalne sekvence brez glasbe. Gib je takrat najbolj avtonomen in brez težav se ga da upočasnjevati, sestavljati, razstavljati, poenostavljati, ali preoblikovati. Če te priganja, ali pa “nosi” glasba, je veliko težje razčistiti z gibalnimi idejami. Da bi si sekvenco gibov lahko zapomnil, moram točno vedeti, kako potekajo. Najprej mora biti utrjena tehnična, formalna plat, tudi avtomatizem, da celotno sekvenco-gibe potem skupaj z glasbo ( ali pa brez ) v toku koreografije izvedem po navdihu. Takrat se ne ukvarjam več s posameznimi črkami in besedami, temveč uravnavam in interpretiram material kot stavke. Ples namenoma primerjam z govorom, saj gre prav tako za neke vrste jezik, ali pa vsaj podoben proces učenja in razvijanja zmožnosti rabe posameznih elementov. V obeh primerih se izražamo v toku in kar se da spontano. Še bolj zahtevna je improvizacija, to bi lahko primerjali s poezijo, ki nastaja v zamahu. Zato pa je za umetniško improvizacijo potrebno toliko znanja…
Zanimivo, kako glasba vpliva na gibanje. Pri težjih tehničnih vajah mi glasba zelo pomaga. Prav tako pri improvizaciji, saj s svojo dinamiko pomaga ustvarjati strukturo. To pomaga še posebej takrat, ko v zanosu “odbluzim”. Takšno početje se hitro izprazni v samozadovoljno ponavljanje enega in istega.
Nasprotno, pa mi je veliko lažje ustvarjati določene gibalne sekvence brez glasbe. Gib je takrat najbolj avtonomen in brez težav se ga da upočasnjevati, sestavljati, razstavljati, poenostavljati, ali preoblikovati. Če te priganja, ali pa “nosi” glasba, je veliko težje razčistiti z gibalnimi idejami. Da bi si sekvenco gibov lahko zapomnil, moram točno vedeti, kako potekajo. Najprej mora biti utrjena tehnična, formalna plat, tudi avtomatizem, da celotno sekvenco-gibe potem skupaj z glasbo ( ali pa brez ) v toku koreografije izvedem po navdihu. Takrat se ne ukvarjam več s posameznimi črkami in besedami, temveč uravnavam in interpretiram material kot stavke. Ples namenoma primerjam z govorom, saj gre prav tako za neke vrste jezik, ali pa vsaj podoben proces učenja in razvijanja zmožnosti rabe posameznih elementov. V obeh primerih se izražamo v toku in kar se da spontano. Še bolj zahtevna je improvizacija, to bi lahko primerjali s poezijo, ki nastaja v zamahu. Zato pa je za umetniško improvizacijo potrebno toliko znanja…
Banalno!
04.05.2016 19:08
No, pa se je zgodilo. Poškodba. Ne vem, kako hudo je?
Banalno. Včeraj zvečer mi je spodrsnilo v naravi, padel nisem, sem se pa neverjetno spretno ujel, pri tem pa se je v kolenu nekaj zgodilo. Nekaj malega sem v kolenu čutil že prej, zdaj pa zagotovo vem, da nekaj ni v redu.
Upal sem, da bo do jutra bolje, zjutraj je v kolenu malo zategovalo, opazil pa sem, da pri obremenjevanju ni problemov. Odločil sem se, da bom delal, kot da je vse v redu. Šlo je, tudi zahtevnejše vaje, dokler nisem začutil, da z globokimi počepi ne bo šlo. Tudi prav. Nadaljeval sem brez zadržkov in globokih počepov. Tema vaje je bila, kako bom plesal, če bodo nastopile težave? Šlo bo, s "pametjo", vendar malo drugače. Upam, da bo težava kmalu izzvenela. Po vaji se koleno počuti bolje. Torej?
Banalno. Včeraj zvečer mi je spodrsnilo v naravi, padel nisem, sem se pa neverjetno spretno ujel, pri tem pa se je v kolenu nekaj zgodilo. Nekaj malega sem v kolenu čutil že prej, zdaj pa zagotovo vem, da nekaj ni v redu.
Upal sem, da bo do jutra bolje, zjutraj je v kolenu malo zategovalo, opazil pa sem, da pri obremenjevanju ni problemov. Odločil sem se, da bom delal, kot da je vse v redu. Šlo je, tudi zahtevnejše vaje, dokler nisem začutil, da z globokimi počepi ne bo šlo. Tudi prav. Nadaljeval sem brez zadržkov in globokih počepov. Tema vaje je bila, kako bom plesal, če bodo nastopile težave? Šlo bo, s "pametjo", vendar malo drugače. Upam, da bo težava kmalu izzvenela. Po vaji se koleno počuti bolje. Torej?
Senzor
03.05.2016 12:47
Uaaaa! Trije prosti dnevi, vikend in en prazničen dan so mimo. Preveč prostih dni? Pred leti sem vadil tudi med prazniki in vikendi, če se mi je zdelo, da je prostih dni preveč. Sedaj menim, da je treba počivati in da so prosti dnevi prav tako del delovnega procesa, saj le tako lahko na svoje delo gledam s potrebno distanco in tako vidim napake in načine, ki bi jih bilo treba spremeniti. Ena taka moja domislica v zvezi s tem je, da je treba včasih stopiti korak nazaj, da bi lahko stopil skozi vrata, še posebej, če se vrata odpirajo proti tebi…
Pa saj nisem samo počival, v bistvu sem naredil celo spletno stran za festival, pa še… Vse kar sem odlašal že kakšen mesec.
Danes je naenkrat spet toplo, pa tudi v studiu je vključeno gretje. Vroče! Zanimivo pa je (tudi, če pogledam nazaj , kaj vse sem v tem blogu že zapisal), kako je z leti telo bolj občutljivo. Kaj vse vpliva na moj ples! Pred leti se zaradi takih malenkosti nisem “sekiral”. Večina teh okoliščin ni vplivala na moje telo in ples, vsaj ne da bi vedel. Niti opazil jih nisem. Sedaj se zdi, da je moje telo en sam senzor, ki pridno beleži vsakršne spremembe in na njih tudi reagira. Najbrž je v tem tudi kaj smiselnega. Če je telo bolj občutljivo, je najbrž zmožno tudi večjega gibalnega niansiranja, odzivanja in kar je še drugih kvalitet. Upam, da to drži in gre pri vsem tem za večjo budnost, pozornost in natančnost. Ali pa je to samo tolažba?
Pa saj nisem samo počival, v bistvu sem naredil celo spletno stran za festival, pa še… Vse kar sem odlašal že kakšen mesec.
Danes je naenkrat spet toplo, pa tudi v studiu je vključeno gretje. Vroče! Zanimivo pa je (tudi, če pogledam nazaj , kaj vse sem v tem blogu že zapisal), kako je z leti telo bolj občutljivo. Kaj vse vpliva na moj ples! Pred leti se zaradi takih malenkosti nisem “sekiral”. Večina teh okoliščin ni vplivala na moje telo in ples, vsaj ne da bi vedel. Niti opazil jih nisem. Sedaj se zdi, da je moje telo en sam senzor, ki pridno beleži vsakršne spremembe in na njih tudi reagira. Najbrž je v tem tudi kaj smiselnega. Če je telo bolj občutljivo, je najbrž zmožno tudi večjega gibalnega niansiranja, odzivanja in kar je še drugih kvalitet. Upam, da to drži in gre pri vsem tem za večjo budnost, pozornost in natančnost. Ali pa je to samo tolažba?