Nasvidenje (na odru)
16.09.2016 12:10
Preden zaključim, bi rad z vami delil delček ene prvih vaj. Ker ste bili tako vztrajni in obisk(ov)ali ta skriti blog.
Danes je bila zadnja vaja v studiu. V ponedeljek se proces nadaljuje na odru in takrat bo dokončno konec te prijetne osame. Konec te infuzije življenjskega smisla. Moje početje bo bližje obveznostim. Z drugimi prisotnimi vstopi še več odgovornosti…
Od ponedeljka pa do premiere, ki bo naslednjo soboto, bom obkrožen s sodelavci. Ukvarjali se bomo s celoto, s predstavo.
Najbrž se bo sprva zdelo, da vse razpada, ker se bomo morali ukvarjati z mnogimi, tudi banalnimi, podrobnostmi. Vendar pa se tega dela procesa prav tako veselim. Radoveden sem, kako bo vse skupaj delovalo na odru. O publiki še ne razmišljam. Vse ob svojem času.
S tem prispevkom zaključujem pisanje tega bloga. V ponedeljek se začne sklepna faza in vem, da bom nemalokrat tako čustven, da ne bom zmožen smiselnega pisanja. Hkrati pa moram ohraniti zbranost. Tako kot je to pisanje zabavno, je hkrati tudi obveznost in ob množici nepredvidenih zapletov, ki me čakajo, je bolje, da se poslovim, sicer bi se na teh straneh lahko znašle zelo zanimive izjave.
Lep pozdrav!
Danes je bila zadnja vaja v studiu. V ponedeljek se proces nadaljuje na odru in takrat bo dokončno konec te prijetne osame. Konec te infuzije življenjskega smisla. Moje početje bo bližje obveznostim. Z drugimi prisotnimi vstopi še več odgovornosti…
Od ponedeljka pa do premiere, ki bo naslednjo soboto, bom obkrožen s sodelavci. Ukvarjali se bomo s celoto, s predstavo.
Najbrž se bo sprva zdelo, da vse razpada, ker se bomo morali ukvarjati z mnogimi, tudi banalnimi, podrobnostmi. Vendar pa se tega dela procesa prav tako veselim. Radoveden sem, kako bo vse skupaj delovalo na odru. O publiki še ne razmišljam. Vse ob svojem času.
S tem prispevkom zaključujem pisanje tega bloga. V ponedeljek se začne sklepna faza in vem, da bom nemalokrat tako čustven, da ne bom zmožen smiselnega pisanja. Hkrati pa moram ohraniti zbranost. Tako kot je to pisanje zabavno, je hkrati tudi obveznost in ob množici nepredvidenih zapletov, ki me čakajo, je bolje, da se poslovim, sicer bi se na teh straneh lahko znašle zelo zanimive izjave.
Lep pozdrav!
Strah in pogum
15.09.2016 14:51
Veselil sem se vaje na kateri bom spet sam s svojim plesom. Načrtoval sem se v miru posvetiti fragmentom, ki se mi zdijo zlagani in površni. Brez ihte, z občutkom in scela.
Pa se je tik pred koncem izkazalo, da je prišlo do manjšega nesporazuma s termini. Problem smo rešili tako, da sva si delila prostor s kolegico, dolgoletno (bivšo) sodelavko. Vsak je delal svoje. Ona se je ogrevala, jaz sem se plesal. Čeprav me njena prisotnost načeloma ni motila, pa je zmotila mojo zbranost. Nehote sem začel nastopati. Na srečo sem se kmalu sprostil in nadaljeval, vendar pa sem nenehno čutil njeno prisotnost. Moja pozornost je bila ves čas vsaj delno usmerjena k njej…
Na koncu moje vaje sva spregovorila nekaj besed. Očitno je tudi ona opazovala moje početje. Potrdila je moje sume o neustreznosti dela glasbene podlage in tako sem se odločil, da se še malo poglobim v izbor glasbe. To bo sicer povzročilo težave pri usklajevanju projekcij, ki so v fazi nastajanja, ampak časa za spremembe je še dovolj. bistveno je, da je osnovna struktura trdna in da obstajajo možnosti za spremembe na bolje.
Kadar neko delo stoji na trdnih temeljih, ni problem, če se podrobnosti spreminjajo. Vztrajanje pri neustreznih rešitvah pa je tako ali tako nesmiselno. Od konca marca pa do danes sem že velikokrat razčistil, kaj točno počnem v tem delu. Res je, da me tu pa tam zanese, res je tudi, da se čez nekaj ur, po vaji, zazdi, da nimam pojma, da je toliko podrobnosti, da ne bom zmogel. Ampak, ko se naslednji dan v studiu umirim in naredim prvi korak, vem…
Pa se je tik pred koncem izkazalo, da je prišlo do manjšega nesporazuma s termini. Problem smo rešili tako, da sva si delila prostor s kolegico, dolgoletno (bivšo) sodelavko. Vsak je delal svoje. Ona se je ogrevala, jaz sem se plesal. Čeprav me njena prisotnost načeloma ni motila, pa je zmotila mojo zbranost. Nehote sem začel nastopati. Na srečo sem se kmalu sprostil in nadaljeval, vendar pa sem nenehno čutil njeno prisotnost. Moja pozornost je bila ves čas vsaj delno usmerjena k njej…
Na koncu moje vaje sva spregovorila nekaj besed. Očitno je tudi ona opazovala moje početje. Potrdila je moje sume o neustreznosti dela glasbene podlage in tako sem se odločil, da se še malo poglobim v izbor glasbe. To bo sicer povzročilo težave pri usklajevanju projekcij, ki so v fazi nastajanja, ampak časa za spremembe je še dovolj. bistveno je, da je osnovna struktura trdna in da obstajajo možnosti za spremembe na bolje.
Kadar neko delo stoji na trdnih temeljih, ni problem, če se podrobnosti spreminjajo. Vztrajanje pri neustreznih rešitvah pa je tako ali tako nesmiselno. Od konca marca pa do danes sem že velikokrat razčistil, kaj točno počnem v tem delu. Res je, da me tu pa tam zanese, res je tudi, da se čez nekaj ur, po vaji, zazdi, da nimam pojma, da je toliko podrobnosti, da ne bom zmogel. Ampak, ko se naslednji dan v studiu umirim in naredim prvi korak, vem…
V vrtincu
14.09.2016 14:52
Res se počutim kot v vrtincu. Vsi elementi predstave, ki niso ples, se izdelujejo s polno paro. Pred vajo in po vaji prihajajo sodelavci, njihovi asistenti, s svojimi koraki od enega opravka do drugega spletam mrežo poti po mestu in vse to se kaže v nepravi koncentraciji.
Danes sem vadil posamezne dele, ki se mi zdijo preveč nedodelani, površno izvedeni. Gre predvsem za naučene plesne sekvence. In seveda, rezultata ni bilo, vsaj ne pričakovanega. Zato, ker sem k problemu pristopil zgolj telovadno. Res je, da sem od intenzivnih vaj že utrujen, pa to ni tak problem, saj gre za naravno stanje večine plesalcev. Zmanjkovalo me je predvsem, ker sem smisel poskušal nadomestiti z močjo. Delno bi to lahko pripisal tudi umanjkanju loka, saj sem se že navadil, da aktivnost gradim skozi celo predstavo, navdih pa črpam iz enega dela v drugega…
Vrtinec bo postal še močnejši, ko bomo v ponedeljek vstopili v prostor za nastop, saj se bodo mnogim podrobnostim priključile se tehnično-električne in prostorske. Izvedbo je treba organsko povezati z vso odrsko mašinerijo. Organsko in smiselno. Tako, kot sem iskal smisel v svojem početju, ga moram poiskati tudi v tehničnih pomagalih.
Premik v nov prostor, iz vadbenega v gledališki prostor, je predvsem kot presajanje rastlin. Če rastlino presadimo previdno in tako, kot je treba, bo uspevala tudi po premestitvi. Prav tako je s plesom.
Danes sem vadil posamezne dele, ki se mi zdijo preveč nedodelani, površno izvedeni. Gre predvsem za naučene plesne sekvence. In seveda, rezultata ni bilo, vsaj ne pričakovanega. Zato, ker sem k problemu pristopil zgolj telovadno. Res je, da sem od intenzivnih vaj že utrujen, pa to ni tak problem, saj gre za naravno stanje večine plesalcev. Zmanjkovalo me je predvsem, ker sem smisel poskušal nadomestiti z močjo. Delno bi to lahko pripisal tudi umanjkanju loka, saj sem se že navadil, da aktivnost gradim skozi celo predstavo, navdih pa črpam iz enega dela v drugega…
Vrtinec bo postal še močnejši, ko bomo v ponedeljek vstopili v prostor za nastop, saj se bodo mnogim podrobnostim priključile se tehnično-električne in prostorske. Izvedbo je treba organsko povezati z vso odrsko mašinerijo. Organsko in smiselno. Tako, kot sem iskal smisel v svojem početju, ga moram poiskati tudi v tehničnih pomagalih.
Premik v nov prostor, iz vadbenega v gledališki prostor, je predvsem kot presajanje rastlin. Če rastlino presadimo previdno in tako, kot je treba, bo uspevala tudi po premestitvi. Prav tako je s plesom.
Skoraj
13.09.2016 13:26
Z dramaturginjo sva se dogovorila, da danes preveriva vse, od začetka do konca.
To pomeni, da gre že za predstavo. No, skoraj. Med izvajanjem je treba z lastnim občutkom početje povezati v celoto. Tega se ne da samo misliti in domisliti, temveč je treba povezovalne podrobnosti izvesti v toku dogajanja. Brez tega predstava ne more zaživeti kot celota, ker ostane samo niz prizorov, ki ne tvorijo loka.
Vsaka taka vaja je v bistvu borba z lastnim egom. To sem spet spoznal na najbolj neposreden način. Hotel sem preveč, ker se mi je zdelo, da sem super in v naslednjem trenutku je moje početje postala borba z lastnim telesom. Zazdelo se mi je, da sem ostal brez moči. Krizo sem spremenil v nalogo in spet spoznal, da iskrenost vodi v novo kvaliteto. Nisem skrival, temveč počasi gradil iz nemoči. Uporabil sem jo za navdih. Jasno pa je, da brez ustrezne predpriprave to ne deluje. Telo je pri plesu pač treba obvladovati. Da bi to zmogel moram poznati mejne situacije. Zato so take vaje še posebej koristne, ker lahko preizkusim, kako se pobrati iz krizne situacije…
Na zunaj se to ni videlo, meni pa je pobralo precej energije. Po vaji celo telo “brni“, hkrati pa me pomirja iskren pogovor z dramaturginjo. Dobro je, da obstaja zunanje oko, ker me na odru ne sme skrbeti pogled od zunaj. S tem je treba razčistiti preden stopiš pred gledalce. Moja naloga je delovati od znotraj in navzven.
To pomeni, da gre že za predstavo. No, skoraj. Med izvajanjem je treba z lastnim občutkom početje povezati v celoto. Tega se ne da samo misliti in domisliti, temveč je treba povezovalne podrobnosti izvesti v toku dogajanja. Brez tega predstava ne more zaživeti kot celota, ker ostane samo niz prizorov, ki ne tvorijo loka.
Vsaka taka vaja je v bistvu borba z lastnim egom. To sem spet spoznal na najbolj neposreden način. Hotel sem preveč, ker se mi je zdelo, da sem super in v naslednjem trenutku je moje početje postala borba z lastnim telesom. Zazdelo se mi je, da sem ostal brez moči. Krizo sem spremenil v nalogo in spet spoznal, da iskrenost vodi v novo kvaliteto. Nisem skrival, temveč počasi gradil iz nemoči. Uporabil sem jo za navdih. Jasno pa je, da brez ustrezne predpriprave to ne deluje. Telo je pri plesu pač treba obvladovati. Da bi to zmogel moram poznati mejne situacije. Zato so take vaje še posebej koristne, ker lahko preizkusim, kako se pobrati iz krizne situacije…
Na zunaj se to ni videlo, meni pa je pobralo precej energije. Po vaji celo telo “brni“, hkrati pa me pomirja iskren pogovor z dramaturginjo. Dobro je, da obstaja zunanje oko, ker me na odru ne sme skrbeti pogled od zunaj. S tem je treba razčistiti preden stopiš pred gledalce. Moja naloga je delovati od znotraj in navzven.
“Tujka“
12.09.2016 12:37
Čeprav sem že usmerjen v konkretno in je predstava že dodobra izoblikovana, pa me kljub temu preseneti želja dramaturginje, da si ogleda narejeno. Še ena budnica. Še en korak iz varnega zavetja laboratorija.
Čeprav se mi dozdeva, da bi njen prihod na vajo lahko odložil, pa me zabava izziv, ki ga predstavlja nastopanje, pa čeprav v studiu in pred sodelavko. Prav je, da narejeno čim prej iztrgam iz svoje “intime” in ta ples začnem poganjati v svet. Nenazadnje sem se lotil ustvarjanja predstave, zato moj namen ni bil neskončno preigravanje in preverjanje v zasebni sferi.
Seveda se je zgodilo to, kar sem vedel, da se bo. Še bolj se trudim in zato sem po vaji že malo čez rob svojih zmogljivosti. Pomirja pa me obvladovanje samega sebe, kljub nastopanju, me ne zanese v nastopaštvo. V trenutkih, ko izgubim smisel, se zmorem umiriti, zato mi uspe hitro najti smisel v enostavnosti, ki mi omogoči razvijanje hkratnega toka giba in misli.
… in banalnosti…
Po vaji mi neznansko paše oranžada. Voda ni dovolj. To poznam že iz prejšnjih solo projektov. Telo pač potrebuje “drogo“ - sladkor.
Čeprav se mi dozdeva, da bi njen prihod na vajo lahko odložil, pa me zabava izziv, ki ga predstavlja nastopanje, pa čeprav v studiu in pred sodelavko. Prav je, da narejeno čim prej iztrgam iz svoje “intime” in ta ples začnem poganjati v svet. Nenazadnje sem se lotil ustvarjanja predstave, zato moj namen ni bil neskončno preigravanje in preverjanje v zasebni sferi.
Seveda se je zgodilo to, kar sem vedel, da se bo. Še bolj se trudim in zato sem po vaji že malo čez rob svojih zmogljivosti. Pomirja pa me obvladovanje samega sebe, kljub nastopanju, me ne zanese v nastopaštvo. V trenutkih, ko izgubim smisel, se zmorem umiriti, zato mi uspe hitro najti smisel v enostavnosti, ki mi omogoči razvijanje hkratnega toka giba in misli.
… in banalnosti…
Po vaji mi neznansko paše oranžada. Voda ni dovolj. To poznam že iz prejšnjih solo projektov. Telo pač potrebuje “drogo“ - sladkor.
Lonec (in pravljice je konec)
09.09.2016 17:20
Za predstavo sem si omislil velik cvetlični lonec… Več ne napišem, ker bi preveč izdal.
Od ideje pa do trenutka, ko ga je prijazni znanec in tehnik pritovoril v studio, je minilo malo časa. No, vsaj manj kot sem pričakoval. Zdaj je ta stvor tu, pred mano, v studiu. In pričakuje, da kaj zanimivega naredim…
Ko sem slišal, da me čaka v studiu, sem se zavedel, da zdaj gre zares. Poti nazaj ni in vse je usmerjeno v nastop pred gledalci. Odločitve je treba sprejeti in določiti podrobnosti. Vaje niso nič več samo moje in ne gre več samo za moje zadovoljstvo. Vstopila je tudi obveznost.
Vendar pa so se skrbi kmalu izgubile v izzivu konkretnih nalog.
Še dobro, da sem začel vaditi že v marcu. Vsaka sekunda vaje se mi, ob ukvarjanju s smislom ideje o stvoru - loncu in mojem početju, povrne. Miren in zbran zaključujem vajo in delovni teden.
Od ideje pa do trenutka, ko ga je prijazni znanec in tehnik pritovoril v studio, je minilo malo časa. No, vsaj manj kot sem pričakoval. Zdaj je ta stvor tu, pred mano, v studiu. In pričakuje, da kaj zanimivega naredim…
Ko sem slišal, da me čaka v studiu, sem se zavedel, da zdaj gre zares. Poti nazaj ni in vse je usmerjeno v nastop pred gledalci. Odločitve je treba sprejeti in določiti podrobnosti. Vaje niso nič več samo moje in ne gre več samo za moje zadovoljstvo. Vstopila je tudi obveznost.
Vendar pa so se skrbi kmalu izgubile v izzivu konkretnih nalog.
Še dobro, da sem začel vaditi že v marcu. Vsaka sekunda vaje se mi, ob ukvarjanju s smislom ideje o stvoru - loncu in mojem početju, povrne. Miren in zbran zaključujem vajo in delovni teden.
Pretental sem se. Super!
08.09.2016 12:13
Med ogrevanjem je padla odločitev. Odplesal bom vse, od začetka do konca, brez prekinitve. Kar veselil sem se izziva, čeprav sem vedel, da mi morda ne bo uspelo. Premalo časa je preteklo od prvih vaj po prekinitvi, me je pa res zanimalo, kaj se bo zgodilo.
Fizično je bilo naporno samo takrat, ko sem z glavo želel narekovati telesu, da naredi kaj zanimivega. Zato sem se kaj kmalu lotil predvsem gibalnih izzivov in ti mi niso dali časa misliti brez telesa - samo z glavo. Treba je bilo pač nenehno delovati.
Najboljše so take avanturistične odločitve. Če predolgo nekaj vnaprej načrtujem, se utrudim že od spoštovanja zahtevne naloge. Tako pa se pač odločiš, greš in odplešeš. Narediš to, kar je tako ali tako treba narediti. Brez odlašanja, kompliciranja in treme.
Je že res, da sem se na koncu počutil, kot da se bom stopil. Težko sem lovil sapo, ampak nič pretiranega. Z mene je lilo, ampak občutek je bil neverjeten. Premagal sem nekaj, česar se sploh (še) nisem ustrašil. Pretental sem samega sebe. Super!
Fizično je bilo naporno samo takrat, ko sem z glavo želel narekovati telesu, da naredi kaj zanimivega. Zato sem se kaj kmalu lotil predvsem gibalnih izzivov in ti mi niso dali časa misliti brez telesa - samo z glavo. Treba je bilo pač nenehno delovati.
Najboljše so take avanturistične odločitve. Če predolgo nekaj vnaprej načrtujem, se utrudim že od spoštovanja zahtevne naloge. Tako pa se pač odločiš, greš in odplešeš. Narediš to, kar je tako ali tako treba narediti. Brez odlašanja, kompliciranja in treme.
Je že res, da sem se na koncu počutil, kot da se bom stopil. Težko sem lovil sapo, ampak nič pretiranega. Z mene je lilo, ampak občutek je bil neverjeten. Premagal sem nekaj, česar se sploh (še) nisem ustrašil. Pretental sem samega sebe. Super!
Fokus
07.09.2016 11:46
Veliko lažje je ustvarjati, ko se usmeriš v konkreten cilj. Čeprav moram priznati, da je svoboda odlašanja in odprtih možnosti rodila sadove.
Zdi se mi, da sem se uspel izkopati iz svojih klišejev. No vsaj na trenutke se mi zdi, da odkrivam nove svetove v svojem gibanju. Nekateri so mi že znani, pa sem jih podcenjeval, ker sem bi preobremenjen z načini, ki so bili v ospredju v času moje plesalske kariere. K novim odkritjem dobro poznanih načinov, so mi pomagali predvsem mlajši kolegi s plesom, ki ni obremenjen s šolami, koncepti ali všečnostjo (lahko bi rekli tudi egom), temveč se gibljejo tako kot iskreno čutijo v tistem trenutku. S slogom se ne obremenjujejo in prav zato je njihov ples iskren. Uživajo v plesu in ko plešejo, lahko vidiš, da gre za resnično potrebo, tako kot pri dihanju. Zanimivo, nekoč sem imel za vzornike starejše kolege, danes me navdaja veliko spoštovanje, ko gledam brezkompromisno predanost in tenkočutnost mlajših.
Začel sem pisati o fokusu. Ker se bliža čas premiere, se je treba odločiti, izbrati, poimenovati. odločitve so dolgo zorele. Kakor, da bi čakal na prave okoliščine za “trgatev”. Kazalo je že, da bo težko in zdelo se mi je, da je to odlašanje samo pomanjkanje konkretnih idej.
Ko je padla prva odločitev, se je vse premaknilo naprej, cel proces je sedaj namenjen fokusiranju.
Zdi se mi, da sem se uspel izkopati iz svojih klišejev. No vsaj na trenutke se mi zdi, da odkrivam nove svetove v svojem gibanju. Nekateri so mi že znani, pa sem jih podcenjeval, ker sem bi preobremenjen z načini, ki so bili v ospredju v času moje plesalske kariere. K novim odkritjem dobro poznanih načinov, so mi pomagali predvsem mlajši kolegi s plesom, ki ni obremenjen s šolami, koncepti ali všečnostjo (lahko bi rekli tudi egom), temveč se gibljejo tako kot iskreno čutijo v tistem trenutku. S slogom se ne obremenjujejo in prav zato je njihov ples iskren. Uživajo v plesu in ko plešejo, lahko vidiš, da gre za resnično potrebo, tako kot pri dihanju. Zanimivo, nekoč sem imel za vzornike starejše kolege, danes me navdaja veliko spoštovanje, ko gledam brezkompromisno predanost in tenkočutnost mlajših.
Začel sem pisati o fokusu. Ker se bliža čas premiere, se je treba odločiti, izbrati, poimenovati. odločitve so dolgo zorele. Kakor, da bi čakal na prave okoliščine za “trgatev”. Kazalo je že, da bo težko in zdelo se mi je, da je to odlašanje samo pomanjkanje konkretnih idej.
Ko je padla prva odločitev, se je vse premaknilo naprej, cel proces je sedaj namenjen fokusiranju.
Spet začetek
06.09.2016 11:14
Priznam, vmes sem vadil. Ne veliko. Poletje pač. Vendar pa me je vse skupaj nenehno spremljalo tudi v prostem času. Ko sem ponovno začel, pred kakšnimi desetimi dnevi, je še kar šlo, potem vse težje. Pa saj sem imel glavo čisto drugje. Brez popolnega fokusa se ne da ustvarjati. Res je tudi, da bolj zgodaj telo še ni tako poslušno in pripravljeno na fizične napore. Zato sem veliko časa porabil za pripravo, pa priznam, kakšnega velikega učinka ni bilo. Napora veliko, učinka pa skoraj nič.
Festival je minil. Del skrbi je odpadel, zato je sedaj veliko lažje. In ker sem osredotočen, se mi zdi čisto drugače kot pred tednom. Vsak napor da rezultat. Najbrž tudi zato, ker sem se v preteklih tednih potrudil kljub navidezni nesmiselnosti (pre)zgodnjih vaj in prihajajočega festivala, ki je zahteval popolno pozornost. Hkrati se mi zdi, da so me izjemni plesalci in predstave, ki smo jih gostili, močno inspirirali in vame vsadili dodatno željo po plesu in neko novo senzibilnost.
Festival je minil. Del skrbi je odpadel, zato je sedaj veliko lažje. In ker sem osredotočen, se mi zdi čisto drugače kot pred tednom. Vsak napor da rezultat. Najbrž tudi zato, ker sem se v preteklih tednih potrudil kljub navidezni nesmiselnosti (pre)zgodnjih vaj in prihajajočega festivala, ki je zahteval popolno pozornost. Hkrati se mi zdi, da so me izjemni plesalci in predstave, ki smo jih gostili, močno inspirirali in vame vsadili dodatno željo po plesu in neko novo senzibilnost.