Potrpežljivost
01.07.2016 12:41
Vaje za solo so postale kot obsedenost. Mislim, da potrebujem večjo distanco.
Skoraj vsa pozornost je usmerjena v nastajanje tega sola. Zato pa druge obveznosti vdirajo na vajo. Res je, da se mi med gibanjem utrne več idej, kot ob premišljevanju v mirovanju. Vendar pa vedno bolj vdira tudi razmišljanje o drugih projektih in organizacijskih obveznostih.
Zdi se, da sem v ponavljanju začel izgubljati smisel. Medtem, ko se moje zmožnosti povečujejo, pa se izgublja bistvo. Telo zmore vedno več, duh pa je izpraznjen. Najbolj se to kaže v improvizaciji. Zadovoljen sem z izvajanjem gibov, to, kar ustvarim, pa se mi zdi zmeraj bolj splošno, brezosebno in uniformirano. To nima smisla. Nujen je daljši premor!
Tik pred koncem, tako kot na vsaki vaji, še enkrat vstopim v improvizacijo, čeprav ni treba, čeprav sem v bistvu že končal. Tokrat končno začutim, smisel vseh teh preteklih vaj. Odprejo se možnosti in zmožnosti, vame pa se naseli potrpežljivost, ki omogoči, da ne hlastam za gibi, temveč dovolim, da se ti odvijejo, prelijejo, ustavijo in zares začnejo. Zadovoljen končam. Naj ostane pri tem. Nekaj časa ne bom vadil… V tem trenutku zazvoni telefon, ki sem ga pozabil izklopiti… Sestanek je…
Res je čas, da počistim svojo ”to do” listo.
Se beremo čez nekaj časa…
Skoraj vsa pozornost je usmerjena v nastajanje tega sola. Zato pa druge obveznosti vdirajo na vajo. Res je, da se mi med gibanjem utrne več idej, kot ob premišljevanju v mirovanju. Vendar pa vedno bolj vdira tudi razmišljanje o drugih projektih in organizacijskih obveznostih.
Zdi se, da sem v ponavljanju začel izgubljati smisel. Medtem, ko se moje zmožnosti povečujejo, pa se izgublja bistvo. Telo zmore vedno več, duh pa je izpraznjen. Najbolj se to kaže v improvizaciji. Zadovoljen sem z izvajanjem gibov, to, kar ustvarim, pa se mi zdi zmeraj bolj splošno, brezosebno in uniformirano. To nima smisla. Nujen je daljši premor!
Tik pred koncem, tako kot na vsaki vaji, še enkrat vstopim v improvizacijo, čeprav ni treba, čeprav sem v bistvu že končal. Tokrat končno začutim, smisel vseh teh preteklih vaj. Odprejo se možnosti in zmožnosti, vame pa se naseli potrpežljivost, ki omogoči, da ne hlastam za gibi, temveč dovolim, da se ti odvijejo, prelijejo, ustavijo in zares začnejo. Zadovoljen končam. Naj ostane pri tem. Nekaj časa ne bom vadil… V tem trenutku zazvoni telefon, ki sem ga pozabil izklopiti… Sestanek je…
Res je čas, da počistim svojo ”to do” listo.
Se beremo čez nekaj časa…