Telovadba
29.04.2016 12:10
Še zmeraj je vsenaookoli medpraznično vzdušje. Zato je tudi studio cel dan neobljuden in neogrevan. Ker je zunaj zadnji, pa zato toliko bolj prepozni ter krepki izdihljaj zime, je tudi v studiu hladno. Zato preskočim pripravljalne vaje na tleh, ki so hladna kot hladilnik. Spet se spomnim na začetke pred štiridesetimi leti (uh, kje je že to!), ko ni bilo niti pravih plesnih studiev...
Ogrevanje stoje gre hitreje kot ponavadi. Čuti pa se, da ni vse tako, kot mora biti. Čutim neko površnost, površinskost. Nikakor ne zmorem zares vstopiti v svoje početje. Ker ne gre z "duhom", tudi s telesom ne gre. Kot, da niso vsi procesi v telesu povezani. Vse deluje le na videz. Vsak proces poteka ločeno, zase. Vse se usmerja v isto nalogo, kljub temu pa "to ni to". Enak napor kot na drugih vajah, pa vendar...
Uvodne vaje na tleh, ki sem jih preskočil, so lahke. V bistvu so bolj meditacija. To manjka danes. Telo ni povezano, ni povezave z mislijo in misli niso umerjene. Vse je preveč prizadevno - misli in premiki. Delujem še zmeraj tako kot na ulici. In zato se danes počutim bolj kot telovadec. Hotel sem zapisati športnik, pa sem se spomnil, da danes športniki tudi ne trenirajo več samo mišic.
Ogrevanje stoje gre hitreje kot ponavadi. Čuti pa se, da ni vse tako, kot mora biti. Čutim neko površnost, površinskost. Nikakor ne zmorem zares vstopiti v svoje početje. Ker ne gre z "duhom", tudi s telesom ne gre. Kot, da niso vsi procesi v telesu povezani. Vse deluje le na videz. Vsak proces poteka ločeno, zase. Vse se usmerja v isto nalogo, kljub temu pa "to ni to". Enak napor kot na drugih vajah, pa vendar...
Uvodne vaje na tleh, ki sem jih preskočil, so lahke. V bistvu so bolj meditacija. To manjka danes. Telo ni povezano, ni povezave z mislijo in misli niso umerjene. Vse je preveč prizadevno - misli in premiki. Delujem še zmeraj tako kot na ulici. In zato se danes počutim bolj kot telovadec. Hotel sem zapisati športnik, pa sem se spomnil, da danes športniki tudi ne trenirajo več samo mišic.
Lenoba in sneg
28.04.2016 12:26
Ko sem nazadnje zapuščal studio je bila še pomlad. Včeraj je bil praznik in začelo je snežiti. Čeprav nenavadno, pa se klub temu zgodi, da zima udari, ko se je pomlad že razbohotila… Čeprav včeraj nisem vadil, pa me vse boli. Kot, da bi vadil deset ur skupaj. Psiha se poigrava z mano. Vem, da so to sami triki, da gre za lenobo. Počutim se kot, da bi bil bolan. To je najbrž tudi posledica vremena - snega in temperatur malo nad ničlo,… ko pa smo že hodili v kratkih rokavih.
Danes je na pol praznik. Slovenska posebnost. Ko je med praznikom in vikendom samo kakšen dan ali dva, ljudje, ki imajo malo bolj zagarintirane službe kot mi prekerci, vzamejo dopust. Mesto je občutno bolj prazno. Zato je odhod na vajo pravi praznik. Brez posebnih motenj. V studiu se tudi čuti medpraznično obdobje. Ko vstopim, so rolete spuščene, črne zavese zagrnjene in ogrevanje ne dela. Fino, kot na začetku kariere! Sem že navajen! Mrzlo in temno, zato dvignem rolete, priklopim električne grelnike, ki so tam za izhod v sili. Tudi v prostoru je še čutiti včeraj, energijo, prisotnost tistih, ki so si tako prilagodili studio. Da bi lahko normalno delal, moram prostor naseliti.
Kljub temu, da skozi okna prihaja dovolj svetlobe, pa je v prostoru, zaradi črnih zaves čez ogledala, občutek mrakobnosti. Hecno, svetlobe je dovolj, počutim pa se, kot da bi imel nenehno zaprte oči. Tako začnem razmišljati o ozaveščanju gibanja. …. od znotraj navzven. Ne gleda na pristop, bo danes tako.
Danes je očitno tak introvertni dan… Pa kljub temu uspem izboljšati marsikaj in začrtati nove nastavke.
Po vaji me nič ne boli. Torej, bil je le nek odpor do dela, ki se je s pomočjo nezavednega poigraval z mojim telesom. Poznam to. In ne nasedam. Več.
Danes je na pol praznik. Slovenska posebnost. Ko je med praznikom in vikendom samo kakšen dan ali dva, ljudje, ki imajo malo bolj zagarintirane službe kot mi prekerci, vzamejo dopust. Mesto je občutno bolj prazno. Zato je odhod na vajo pravi praznik. Brez posebnih motenj. V studiu se tudi čuti medpraznično obdobje. Ko vstopim, so rolete spuščene, črne zavese zagrnjene in ogrevanje ne dela. Fino, kot na začetku kariere! Sem že navajen! Mrzlo in temno, zato dvignem rolete, priklopim električne grelnike, ki so tam za izhod v sili. Tudi v prostoru je še čutiti včeraj, energijo, prisotnost tistih, ki so si tako prilagodili studio. Da bi lahko normalno delal, moram prostor naseliti.
Kljub temu, da skozi okna prihaja dovolj svetlobe, pa je v prostoru, zaradi črnih zaves čez ogledala, občutek mrakobnosti. Hecno, svetlobe je dovolj, počutim pa se, kot da bi imel nenehno zaprte oči. Tako začnem razmišljati o ozaveščanju gibanja. …. od znotraj navzven. Ne gleda na pristop, bo danes tako.
Danes je očitno tak introvertni dan… Pa kljub temu uspem izboljšati marsikaj in začrtati nove nastavke.
Po vaji me nič ne boli. Torej, bil je le nek odpor do dela, ki se je s pomočjo nezavednega poigraval z mojim telesom. Poznam to. In ne nasedam. Več.
Sinhronost
26.04.2016 12:33
Prekrili so se različni ritmi. Nekje zunaj se je sprožil alarm, ki je trajal in trajal. Glasba, je narekovala svoj ritem. Železnica v bližini je vsake toliko sprožila ritmični mimovoz vlakovnih kompozicij. Na bližnjem gradbišču prevladujejo zvoki zabijanja. Jaz imam svoj ritem priprave. In vsake toliko so se ti ritmi sinhronizirali. Občutiti je bilo moč, ki jo daje sinhronost.
Umerjenost zunanjega in notranjega ritma, valovanja je pomembna. Od tega je velikokrat odvisno ali se bo treba boriti z danimi okoliščinami ali pa samo uravnavati procese. Sinhronost omogoča lažje delovanje.
Je pa razpad sinhronosti velikokrat zelo inspirativen. Nenehno nas sooča z novimi okoliščinami in terja odziv. Zato se včasih namerno “vržem iz tira“, da bi bi videl, kako se “bom pobiral” in se premikal na meni nov način…
Zato me kakofonija zvokov danes ne moti. lahko bi priletel še kakšen helikopter.Saj res, včeraj je krožil…
Umerjenost zunanjega in notranjega ritma, valovanja je pomembna. Od tega je velikokrat odvisno ali se bo treba boriti z danimi okoliščinami ali pa samo uravnavati procese. Sinhronost omogoča lažje delovanje.
Je pa razpad sinhronosti velikokrat zelo inspirativen. Nenehno nas sooča z novimi okoliščinami in terja odziv. Zato se včasih namerno “vržem iz tira“, da bi bi videl, kako se “bom pobiral” in se premikal na meni nov način…
Zato me kakofonija zvokov danes ne moti. lahko bi priletel še kakšen helikopter.Saj res, včeraj je krožil…
Neumnost
25.04.2016 13:00
Kakšna neumnost storjena čez vikend se hitro pokaže na vaji. Čudno telo sem imel danes. Kot da je otopelo. Takoj mi je bilo jasno, da je to pač posledica preveč vesele sobotne noči. In ker sem na zmernost takrat pozabil, sem o tem veliko več premišljeval na današnji vaji. Jasno, pozoren moram biti tudi na početje izven studia. Če že toliko razmišljam in analiziram delovanje svojega telesa na vaji, bi bilo dobro, da se nekaterih stvari zavedam tudi v ostalem času. In dovolj bo že zmernost…
Ampak, popuščal pa nisem. In ko sem se spravil ustvarjat, je čas zdrvel mimo. Zmanjkalo mi ga je. Zmeraj je tako. Več, ko je zastavljenega, daljši čas je potreben za vaje. Predvsem pa čas hitro mine v odkrivanju novega materiala… Takšnega, s katerim bi bil zadovoljen tudi jutri…, da je storjen še en korak proti cilju, pa čeprav samo majhen.
Ampak, popuščal pa nisem. In ko sem se spravil ustvarjat, je čas zdrvel mimo. Zmanjkalo mi ga je. Zmeraj je tako. Več, ko je zastavljenega, daljši čas je potreben za vaje. Predvsem pa čas hitro mine v odkrivanju novega materiala… Takšnega, s katerim bi bil zadovoljen tudi jutri…, da je storjen še en korak proti cilju, pa čeprav samo majhen.
Sprosti (se)
22.04.2016 12:39
Telo je laže razumeti po izkušnjah s težavami. Ko razmišljam o poškodbah, ki so se mi pripetile skozi ples, se kažejo obdobja, ko sem se o delovanju in “upravljanju“ s telesom naučil zelo veliko. Ko se poškoduješ, se plesalcu velikokrat zdi, da je konec sveta. Občutek imaš, da boš veliko zamudil, hkrati pa je prisoten strah zaradi negotove prihodnosti. Še posebej, če gre za bolj zapleteno poškodbo. V bistvu pa je to trenutek, ko se plesalci šele zares začnemo ukvarjati s svojim telesom in razmišljati o njegovem delovanju ter o povezavah z lastno psiho.
Izkušnje, ki sem si jih pridobil skozi okrevanja, mi pomagajo, da tudi po več kot tridesetih letih plesanja zmorem nadaljevati. Na začetku plesne poti sem prepreke reševal na energičen način - še več vaje, še več napora; sedaj vem, da je včasih nujno popustiti, da se napetost sprosti in se tako odprejo nove možnosti. To ne pomeni, da moje početje ni več fizično naporno. Predvsem gre za večjo pestrost kombiniranja in uravnavanja načinov, ki omogočijo dosego cilja. To se velikokrat odvija tudi v zelo kratkih časovnih intervalih, kratkih sekundo, tudi manj. Zato je nujno, da sem pri plesu “pri sebi“ in maksimalno buden…
O tem sem na današnji vaji precej razmišljal… Pa tudi potem…
Izkušnje, ki sem si jih pridobil skozi okrevanja, mi pomagajo, da tudi po več kot tridesetih letih plesanja zmorem nadaljevati. Na začetku plesne poti sem prepreke reševal na energičen način - še več vaje, še več napora; sedaj vem, da je včasih nujno popustiti, da se napetost sprosti in se tako odprejo nove možnosti. To ne pomeni, da moje početje ni več fizično naporno. Predvsem gre za večjo pestrost kombiniranja in uravnavanja načinov, ki omogočijo dosego cilja. To se velikokrat odvija tudi v zelo kratkih časovnih intervalih, kratkih sekundo, tudi manj. Zato je nujno, da sem pri plesu “pri sebi“ in maksimalno buden…
O tem sem na današnji vaji precej razmišljal… Pa tudi potem…
Spet razno
21.04.2016 11:30
Spet eden tistih dni, ko je studio zaseden. Bom pač izkoristil čas za organizacijske naloge. Ker sem, med drugim, tudi umetniški vodja festival Front@ ni dolgčas. Organizacija festivala zahteva tisoč in en opravek. Vsak gostujoči umetnik, vsaka gostujoča skupina ima kakšno posebno zahtevo. Potem je tu še kopica nesporazumov, ki to v bistvu niso. Ko smo že na tem, da objavimo program festivala, pride kakšna elektronska pošta , ki nas spravi v dvom, da je že vse opravljeno. Velikokrat se je že pripetilo, da je bilo že vse zapečateno, pa je obstajala še kakšna višja sila, ki nam preprečila izvedbo imenitnih dogodkov. Ker sestavljam program festivala kot neke vrste predstavo, ima ta svoj režijski, morda tudi dramaturški, lok. Če umanjka en del, ostane škrbina, ki je mogoče drugi ne opazijo, nam, ki festival ustvarjamo, pa je jasno, da vrhunec festivala nima take moči, kot je bilo sprva načrtovano.
Pravkar je prispela pogodba z ministrstva za dvoletni projekt, katerega (neuradni) del je tudi to pisanje. Sedaj se bom prelevil v popolnega birokrata in podrobno prebral vse člene…
Pravkar je prispela pogodba z ministrstva za dvoletni projekt, katerega (neuradni) del je tudi to pisanje. Sedaj se bom prelevil v popolnega birokrata in podrobno prebral vse člene…
Zapleteno
20.04.2016 14:38
Koliko podrobnosti je v telesu. Čeprav je večina vaj za pripravo enakih, se to, kar se medtem dogaja v telesu, vsak dan čuti drugače. Vsak dan so omejitve in zmožnosti drugačne. Prav tako je v ustvarjalnem delu. Telo ni samo biološki stroj, je prav tako zapletena zadeva kot naša psiha, notranjost, duša, … , kakorkoli pač imenujemo ta naš neoprijemljivi in velikokrat zelo kompleksen del. Kombinacij zmožnosti in omejitev je, verjamem, v telesu nešteto. Če k temu prištejemo še nedeljivi del, recimo temu duša, in medsebojni vpliv telesa in duše, dobimo zanimivo nedoumljiv vozel, ki je pravšnji nastavek in neusahljvi vir za umetniško ustvarjanje. Lahko pa je tudi nepremagljiva prepreka.
ustvarjalni del sem začel s sestavljanjem in piljenjem točno določenega zaporedja gibov. Sprva se mi je zdelo, da to ne bo pripeljalo daleč. Plesna sekvenca je postajala bolj in bolj artikulirana hkrati pa sem se izogibal splošnemu plesnemu gibanju. No, kolikor se je pač dalo. Čas je hitro minil in pred koncem vaje sem na vsak način želel speljati še kratek improvizacijski del. Zanimivo. Skrbno ukvarjanje s formo v prvem delu vaje se je obrestovalo. Zlahka sem se izogibal splošnemu. Odprl se je nek nov register. Spet sem spoznal, da je v plesu veliko poti do istega cilja! Čeprav nekateri “prodajajo” samo eno kot edino pravo…
ustvarjalni del sem začel s sestavljanjem in piljenjem točno določenega zaporedja gibov. Sprva se mi je zdelo, da to ne bo pripeljalo daleč. Plesna sekvenca je postajala bolj in bolj artikulirana hkrati pa sem se izogibal splošnemu plesnemu gibanju. No, kolikor se je pač dalo. Čas je hitro minil in pred koncem vaje sem na vsak način želel speljati še kratek improvizacijski del. Zanimivo. Skrbno ukvarjanje s formo v prvem delu vaje se je obrestovalo. Zlahka sem se izogibal splošnemu. Odprl se je nek nov register. Spet sem spoznal, da je v plesu veliko poti do istega cilja! Čeprav nekateri “prodajajo” samo eno kot edino pravo…
Privilegij in svoboda
19.04.2016 17:28
Neka druga skupina je imela danes prednost, zato sem vadil šele popoldan. Najprej sem mislil današnji dan izkoristiti za producentsko-dramaturško-režijsko-koreografsko-scenografsko-kostumografske zadeve. Pa mi je včeraj bilo tako všeč na vaji, čuti se tudi napredek, da si ne bi odpustil, če današnje vaje ne bi bilo. Grizlo bi me do večera in bil bi v peklenskih dvomih, če sem ravnal narobe.
Za vsak slučaj sem zjutraj v torbo k računalniku zbasal tudi plesalske “cunje”. Ob deseti uri je padla odločitev. Vzamem tudi popoldanski termin!
Ker je telo popoldan bolj zbujeno, je vaja šla z lahkoto. Manjkala je le tista zbranost, ki jo omogoča bolj neobremenjena glava na začetku dneva. Proti koncu vaje pa sem že močno čutil posledice napačne odločitve, da nikoli ne malicam. S praznim želodcem je sicer lažje plesati, pomanjkanje energije pa se mi je tu in tam prikazalo v zmanjšani prištevnosti. Da ne bo pomote. Menim, da bi z lahkoto zdržal brez hrane tudi več dni, saj se je v neplesnih letih rezerve kar precej nabralo. Šalo na stran, zmernost je bistvena pri vsakršnem upravljanju s telesom, pa naj gre za ples, počitek (tudi lenarjenje), hranjenje, diete, premalo ali preveč obleke…
In tako sem ob želji, da bi spet plesal, na vaji tudi začutil, kako se moje telo, ( z dušo vred - saj to je nedeljiva celota, če hočeš biti plesalec, pa še kaj drugega…), s plesom čisti vseh nakopičenih plasti in teže preteklosti. Občutek imam, da se s plesom otresem nešteto malenkostnih ovir in da po vaji lažje zakorakam po ulici. Ker korak in premikanje spet začutim kot poseben privilegij in svobodo.
Za vsak slučaj sem zjutraj v torbo k računalniku zbasal tudi plesalske “cunje”. Ob deseti uri je padla odločitev. Vzamem tudi popoldanski termin!
Ker je telo popoldan bolj zbujeno, je vaja šla z lahkoto. Manjkala je le tista zbranost, ki jo omogoča bolj neobremenjena glava na začetku dneva. Proti koncu vaje pa sem že močno čutil posledice napačne odločitve, da nikoli ne malicam. S praznim želodcem je sicer lažje plesati, pomanjkanje energije pa se mi je tu in tam prikazalo v zmanjšani prištevnosti. Da ne bo pomote. Menim, da bi z lahkoto zdržal brez hrane tudi več dni, saj se je v neplesnih letih rezerve kar precej nabralo. Šalo na stran, zmernost je bistvena pri vsakršnem upravljanju s telesom, pa naj gre za ples, počitek (tudi lenarjenje), hranjenje, diete, premalo ali preveč obleke…
In tako sem ob želji, da bi spet plesal, na vaji tudi začutil, kako se moje telo, ( z dušo vred - saj to je nedeljiva celota, če hočeš biti plesalec, pa še kaj drugega…), s plesom čisti vseh nakopičenih plasti in teže preteklosti. Občutek imam, da se s plesom otresem nešteto malenkostnih ovir in da po vaji lažje zakorakam po ulici. Ker korak in premikanje spet začutim kot poseben privilegij in svobodo.
Kolo
18.04.2016 13:05
Zjutraj nisem bil prav motiviran. Med vožnjo do studia pa sem, med čakanjem v križišču, z enim očesom opazoval, kako je prodajalec kolesa opisoval in kazal prednosti kolesa, ki je zanimalo starejšo gospo. Ne vem, če je gospa kolo kupila. Prizor pa je bil nadvse zanimiv. Prodajalec je z gibom pokazal vse. Nemi prizor na drugi strani ceste ob glasbi v mojem avtomobilu in vešče izvajana koreografija….
Žal sem moral naprej, ker se je prižgala zelena, parkrat pa sem le pogledal v ogledalo in zaznal, da prizor s kolesom še traja.
Ja to. Ideja! To bom moram preizkusiti…
Začnem vajo. “Whoaaa!”. Spet se počutim kot plesalec. Napredek je očiten. Telo zmore. Nisem si mislil, da bom po tako dolgi ločitvi od aktivnega plesanja, to kdaj še zmogel. Napredovanje, ki ga je bilo občutiti že v petek, še traja.
Med ogrevanjem se mi utrne ideja, pa še druga, ki vodi do tretje. Slednja sproži povezovanje drobcev, ki so že zastavljeni. Po končanem ogrevanju hitro zapišem vse, kar se mi zdi smiselno. Dolgo in vešče uravnavam kompozicijo v improvizaciji in napor… Danes sem naredil veliko. Najbolj vesel pa sem smisla vsega, kar se je danes rodilo. Morda bodo današnje ideje sčasoma postale “brezvezne“. Morda bom kaj od tega vrgel vstran, če se mi bo časoma zadelo, da ideja ni prava. Ampak, vrata v pravo smer so pa na široko odprta. Čaka me naslednji korak… Z veseljem…
Žal sem moral naprej, ker se je prižgala zelena, parkrat pa sem le pogledal v ogledalo in zaznal, da prizor s kolesom še traja.
Ja to. Ideja! To bom moram preizkusiti…
Začnem vajo. “Whoaaa!”. Spet se počutim kot plesalec. Napredek je očiten. Telo zmore. Nisem si mislil, da bom po tako dolgi ločitvi od aktivnega plesanja, to kdaj še zmogel. Napredovanje, ki ga je bilo občutiti že v petek, še traja.
Med ogrevanjem se mi utrne ideja, pa še druga, ki vodi do tretje. Slednja sproži povezovanje drobcev, ki so že zastavljeni. Po končanem ogrevanju hitro zapišem vse, kar se mi zdi smiselno. Dolgo in vešče uravnavam kompozicijo v improvizaciji in napor… Danes sem naredil veliko. Najbolj vesel pa sem smisla vsega, kar se je danes rodilo. Morda bodo današnje ideje sčasoma postale “brezvezne“. Morda bom kaj od tega vrgel vstran, če se mi bo časoma zadelo, da ideja ni prava. Ampak, vrata v pravo smer so pa na široko odprta. Čaka me naslednji korak… Z veseljem…
V petek bi moral imeti plesa čez glavo
15.04.2016 14:39
Zadnji dan vaj v tednu je praviloma najtežji. Ampak, utrujenosti ne čutim. Dobro, zjutraj se mi ne da vstat. Ne da se mi začet z vajo. Nič posebnega.
Ko začnem, pa vaja kar teče. Ha!
Zmeraj manj počivanja med težkimi elementi. Zmeraj manj samoprisile. Pa tudi manj čudenja, kako čas včasih počasi teče, ko vsake toliko pogledam na uro.
Začuda se kaže izboljšanje. Tako v koncentraciji kot v obvladovanju telesa. Tudi ogrevanje ni tako ”matranje”. In to v petek ( ko bi telo moralo imeti plesa že čez glavo)! Očitno sem si sestavil smiselno kombinacijo vaj za pripravo. Izkušnje pač. Še dobro, da jih tu pa tam znam uporabiti. Slonijo na mnogih napakah in škoda bi bilo, če…
Tudi v kreativnem delu se dobro znajdem. takoj začutim, ko je nekaj “brez veze” in dokaj hitro preklopim na bolj kreativne pristope. V zastavljenem materialu se že znajdem. Znam definirati korekcije in popravke od znotraj. Tudi med premikanjem. Panika me ne lovi več, ko ugotovim, da je kakšno početje zanič. Sicer pa že vem, da sestavljanje in piljenje plesnih sekvenc zahteva veliko časa in predvsem potrpljenja.
Ampak, do predstave je še daleč. Če predstava sploh bo… Petek je in dobro je šlo na vaji. “Kaj češ boljšga?” Upam samo, da v ponedeljek ne popolnega preobrata.
Ko začnem, pa vaja kar teče. Ha!
Zmeraj manj počivanja med težkimi elementi. Zmeraj manj samoprisile. Pa tudi manj čudenja, kako čas včasih počasi teče, ko vsake toliko pogledam na uro.
Začuda se kaže izboljšanje. Tako v koncentraciji kot v obvladovanju telesa. Tudi ogrevanje ni tako ”matranje”. In to v petek ( ko bi telo moralo imeti plesa že čez glavo)! Očitno sem si sestavil smiselno kombinacijo vaj za pripravo. Izkušnje pač. Še dobro, da jih tu pa tam znam uporabiti. Slonijo na mnogih napakah in škoda bi bilo, če…
Tudi v kreativnem delu se dobro znajdem. takoj začutim, ko je nekaj “brez veze” in dokaj hitro preklopim na bolj kreativne pristope. V zastavljenem materialu se že znajdem. Znam definirati korekcije in popravke od znotraj. Tudi med premikanjem. Panika me ne lovi več, ko ugotovim, da je kakšno početje zanič. Sicer pa že vem, da sestavljanje in piljenje plesnih sekvenc zahteva veliko časa in predvsem potrpljenja.
Ampak, do predstave je še daleč. Če predstava sploh bo… Petek je in dobro je šlo na vaji. “Kaj češ boljšga?” Upam samo, da v ponedeljek ne popolnega preobrata.
Stopnice
14.04.2016 17:24
Težko je bilo začeti. Kot bi se prenapolnil pomnilnik. Že zjutraj sem se odločil, da bom pač delal, dokler bo šlo. Cilj bo vsak delček posebej in ne cela vaja. Kot po stopnicah. Ena po ena in morda le pridem do cilja-speljati vajo in biti zadovoljen z napredkom. Zunaj lije kot iz škafa in “vse“ je napoti volji do dela. Hkrati so misli nenehno pri sestavljanju in razstavljanju problema, ki nima nobene zveze s plesom ter kombinirajo urnik s “sto“ opravki, ki se morajo zgoditi po vaji v zelo kratkem času. Jasno je, da tako ne bo šlo. Zato se osredotočim na najbolj enostavne naloge in najkrajše možne faze pri ogrevanju. Iz elementa v element brez predaha, da ne bi za vajo nepomembno tuhtanje spet smuknilo v ospredje. Zadam si nalogo, da koordiniram napor v telesu tako, da pri najnapornejših vajah porabljam samo toliko energije, kolikor je nujno potrebno, hkrati pa skrbim, da v vsaki podrobnosti grem na rob zmožnosti. Tako se ustvari nenehno in kar se da najbolj natančno uravnavanje gibanja. To deluje zelo dobro in uspe mi z lahkoto dokončati tudi improvizacijski del. Tudi v narejeni sekvenci vse poteka drugače. Manjka ostrina! Drugačen pristop je vplival tudi na način gibanja. Tu se kaže nova naloga za jutri…
Peta
13.04.2016 16:17
Med ogrevanjem sem bil pozoren na desno peto. Ugotovil sem, da je ne obremenjujem dovolj. Mislim, da je to posledica težav s koleni pred leti. Tudi sedaj mi občasno poka v desnem kolenu, ne vem pa, če je to vzrok ali posledica. Bolj se nagibam k temu, da je pokanje v kolenu posledica. Menim, da se pokanje pojavlja, ko smer noge ni poravnana, torej takrat, ko je del pod kolenom kakorkoli zarotiran, tudi minimalno, neopazno. Pri večjih obremenitvah pokanja ni zaznati…
Tu in tam mi je pokalo celo med hojo, dokler nisem spet začel plesati (pred štirinajstimi dnevi). Očitno gre za oslabele mišice in vezi. Zaradi lenobe, da ne bo pomote.
Ko sem imel pred leti hude težave s koleni, ortoped ni odkril nič nenavadnega. Pred njim sem delal take počepe, da je samo debelo gledal. Kljub temu so bili dnevi, ko sploh nisem mogel hoditi. Najbrž sem se med študijem na AGRFT zasedel, svoje pa je naredila tudi psiha. Te divje bolečine so se spet pojavile pred kakšnim mesecem, pa sem samo zamahnil z roko, pogumno začel hoditi in čez par ur je težava izginila.
Telo je sestavljeno kot sistem. V kinetični verigi se lahko majhen problem na enem koncu odraža kot katastrofa na drugem. Kot sem že zapisal, problemi nastopijo, ker desne pete ne obremenjujem dovolj. Zato je težišče na stopalu premaknjeno preveč naprej. Tudi v gležnju čutim manjšo težavo. Kot da bi šlo za slabo pozdravljen zvin. To je najbrž posledica zadeve s peto. Potem je tu to famozno pokanje v kolenu in pri nekaterih premikih tudi v kolku, vse na desni strani,….in tako naprej, težavica tu in tam, po hrbtenici do vratu…
Ampak res imam težavo to peto polno obremenjevati, zmeraj znova se zalotim, da nanjo ne spuščam teže v celoti. In s tem se bom najbrž moral ukvarjati še nekaj časa.
Kakor bom peto obremenjeval, tako bom stal. S tako “ljudsko modrostjo“ sem danes zaključil vajo. Prav narodnozabavno.
Tu in tam mi je pokalo celo med hojo, dokler nisem spet začel plesati (pred štirinajstimi dnevi). Očitno gre za oslabele mišice in vezi. Zaradi lenobe, da ne bo pomote.
Ko sem imel pred leti hude težave s koleni, ortoped ni odkril nič nenavadnega. Pred njim sem delal take počepe, da je samo debelo gledal. Kljub temu so bili dnevi, ko sploh nisem mogel hoditi. Najbrž sem se med študijem na AGRFT zasedel, svoje pa je naredila tudi psiha. Te divje bolečine so se spet pojavile pred kakšnim mesecem, pa sem samo zamahnil z roko, pogumno začel hoditi in čez par ur je težava izginila.
Telo je sestavljeno kot sistem. V kinetični verigi se lahko majhen problem na enem koncu odraža kot katastrofa na drugem. Kot sem že zapisal, problemi nastopijo, ker desne pete ne obremenjujem dovolj. Zato je težišče na stopalu premaknjeno preveč naprej. Tudi v gležnju čutim manjšo težavo. Kot da bi šlo za slabo pozdravljen zvin. To je najbrž posledica zadeve s peto. Potem je tu to famozno pokanje v kolenu in pri nekaterih premikih tudi v kolku, vse na desni strani,….in tako naprej, težavica tu in tam, po hrbtenici do vratu…
Ampak res imam težavo to peto polno obremenjevati, zmeraj znova se zalotim, da nanjo ne spuščam teže v celoti. In s tem se bom najbrž moral ukvarjati še nekaj časa.
Kakor bom peto obremenjeval, tako bom stal. S tako “ljudsko modrostjo“ sem danes zaključil vajo. Prav narodnozabavno.
Cel dan se spremeni
12.04.2016 13:08
Na vajo nisem prišel sam.
Zjutraj sem “silom prilike” urejal neke pokojninske zadeve. Vame se je naselil taka skrb, da se je nisem mogel otresti. Nikakor. Ko sem se spustil v vaje, je v meni bival še en jaz in venomer tuhtal o problemih. Zdelo se je, kot da lupina telesa hoče izkoristiti vajo, znotraj pa tiči drugi, še bolj trmasti del, ki sili v ospredje. Dokler se nisem prignal na rob zmogljivosti, je tisti notranji motilec še zmeraj težil s pokojninskimi zadevami. Tu pa tam je izginil, potem pa se je predal ob ponavljanju sestavljene plesne sekvence, ki zahteva veliko mero zbranosti.
Vaja je velikokrat borba s samim seboj, z zunanjim svetom, ki ga prineseš v dvorano. Borba s telesnimi omejitvami in drugimi preprekami. Borba z lepim vremenom, ki te vleče ven… Do trenutka, ko postane tako zahtevno, da je cela pozornost namenjena plesu. Ne gre za pozabo. Naenkrat se zaradi napora in zbranosti nepomembne stvari odmaknejo in ne samo vaja, cel dan se spremeni. Zanimiva je ta moč plesa.
Včerajšnja zbranost pri pripravi se je obrestovala danes. Čutim, da je telo bolj prožno, raztezanje ni tak problem, zahtevne elemente čutim kot kontrolo napetosti in ne kot napenjanje ali samo bolečino. Telo se prebuja iz otopelosti, kljub temu, da se moram spopadati s tistim notranjim “težakom”, ki bi hotel najzahtevnejše opravke urejati zdaj, takoj in v plesnem studiu razglabljati o zadevah, ki se urejajo drugje.
Zjutraj sem “silom prilike” urejal neke pokojninske zadeve. Vame se je naselil taka skrb, da se je nisem mogel otresti. Nikakor. Ko sem se spustil v vaje, je v meni bival še en jaz in venomer tuhtal o problemih. Zdelo se je, kot da lupina telesa hoče izkoristiti vajo, znotraj pa tiči drugi, še bolj trmasti del, ki sili v ospredje. Dokler se nisem prignal na rob zmogljivosti, je tisti notranji motilec še zmeraj težil s pokojninskimi zadevami. Tu pa tam je izginil, potem pa se je predal ob ponavljanju sestavljene plesne sekvence, ki zahteva veliko mero zbranosti.
Vaja je velikokrat borba s samim seboj, z zunanjim svetom, ki ga prineseš v dvorano. Borba s telesnimi omejitvami in drugimi preprekami. Borba z lepim vremenom, ki te vleče ven… Do trenutka, ko postane tako zahtevno, da je cela pozornost namenjena plesu. Ne gre za pozabo. Naenkrat se zaradi napora in zbranosti nepomembne stvari odmaknejo in ne samo vaja, cel dan se spremeni. Zanimiva je ta moč plesa.
Včerajšnja zbranost pri pripravi se je obrestovala danes. Čutim, da je telo bolj prožno, raztezanje ni tak problem, zahtevne elemente čutim kot kontrolo napetosti in ne kot napenjanje ali samo bolečino. Telo se prebuja iz otopelosti, kljub temu, da se moram spopadati s tistim notranjim “težakom”, ki bi hotel najzahtevnejše opravke urejati zdaj, takoj in v plesnem studiu razglabljati o zadevah, ki se urejajo drugje.
To (še) ni koreografija
11.04.2016 12:07
Začel sem sestavljati plesne sekvence. Eni temu pravijo koreografija. Ne, to ni koreografija. To postane koreografija, ko ima kontekst in je oblikovano v nekem odnosu. To je lahko odnos do časa, prostora, soplesalcev (to v tem primeru ni možno). Sekvenco si zna sestaviti vsak plesalec, uravnavanje odnosov-razmerij pa je koreografija.
Nobene sekvence nikoli ne odplešem enako. Že zaradi napak, predvsem pa zaradi avtorskega pristopa. Ne gre mi toliko za formo, kot za to, da bo izveden ples čim bolj živ. Želel bi, da je videti, kot bi nastajal v tem trenutku. Sicer sem dokaj natančen in nepopustljiv, sicer znajo pomembne sestavine za artikulacijo zbledeti. Takoj, ko začnemo v naporu nekaj relativizirati, se lahko kaj kmalu zgodi, da ni več jasno kaj počnemo in nastopi momljanje s telesom. Kot, da bi v govoru besede izgovarjala na podoben način. Tako si je sekvenco težko zapomniti.
Ko se zaporedje gibov - sekvenca “usede” v telo in si jo zapomnim, si v avtorskem plesu zmeraj pustim nekaj svobode. Ustvarjeno je samo ogrodje, ki mi omogoča ustvarjalne, interpretacijske prebliske, ki ples umestijo v tisti prostor in čas, v katerem se takrat odvija. Nikoli identično ne ponavljam časa in prostora in preteklosti, iz prejšnjih nastopov ali ponavljanj v studiu. Čeprav moje početje zgleda skoraj identično, pa ni. To se je najbolje pokazalo, ko smo s kolegi in kolegicami rekonstruirali moj solo iz 1993. Tehnično dokaj zahteven plesni material. Ko smo na videu skušali razvozlati nekatere zahtevnejše dele, se je pokazalo, da je na različnih posnetkih na videz sicer enako početje, pa kljub temu dovolj različno, da smo morali sprejeti odločitev, katera verzija bo naše izhodišče.
Sicer pa sem šele na začetku sestavljanja sekvence. Led je prebit, čeprav se je zdelo, da je bilo danes potrebno izvesti vse tehnične vaje in improvizacijske priprave, samo da ne bi bilo treba začeti dela na sekvenci. Očitna in nezavedna želja po begu pred konkretnostjo.
Nobene sekvence nikoli ne odplešem enako. Že zaradi napak, predvsem pa zaradi avtorskega pristopa. Ne gre mi toliko za formo, kot za to, da bo izveden ples čim bolj živ. Želel bi, da je videti, kot bi nastajal v tem trenutku. Sicer sem dokaj natančen in nepopustljiv, sicer znajo pomembne sestavine za artikulacijo zbledeti. Takoj, ko začnemo v naporu nekaj relativizirati, se lahko kaj kmalu zgodi, da ni več jasno kaj počnemo in nastopi momljanje s telesom. Kot, da bi v govoru besede izgovarjala na podoben način. Tako si je sekvenco težko zapomniti.
Ko se zaporedje gibov - sekvenca “usede” v telo in si jo zapomnim, si v avtorskem plesu zmeraj pustim nekaj svobode. Ustvarjeno je samo ogrodje, ki mi omogoča ustvarjalne, interpretacijske prebliske, ki ples umestijo v tisti prostor in čas, v katerem se takrat odvija. Nikoli identično ne ponavljam časa in prostora in preteklosti, iz prejšnjih nastopov ali ponavljanj v studiu. Čeprav moje početje zgleda skoraj identično, pa ni. To se je najbolje pokazalo, ko smo s kolegi in kolegicami rekonstruirali moj solo iz 1993. Tehnično dokaj zahteven plesni material. Ko smo na videu skušali razvozlati nekatere zahtevnejše dele, se je pokazalo, da je na različnih posnetkih na videz sicer enako početje, pa kljub temu dovolj različno, da smo morali sprejeti odločitev, katera verzija bo naše izhodišče.
Sicer pa sem šele na začetku sestavljanja sekvence. Led je prebit, čeprav se je zdelo, da je bilo danes potrebno izvesti vse tehnične vaje in improvizacijske priprave, samo da ne bi bilo treba začeti dela na sekvenci. Očitna in nezavedna želja po begu pred konkretnostjo.
Čas se zgosti in ne teče več
08.04.2016 14:12
Kmalu bom nehal samo improvizirati, saj se že kažejo nastavki gibalnih sklopov, ki jih bom v nadaljevanju procesa mestoma tudi utrdil.
Skušal sem sprostiti misli in pustiti telesu, da se premakne brez načrta. Zato, da bi se osvobodil vsega tega, kar venomer ponavljam. Proč od diktata misli, racionalnega in naučenega. To je še posebej težko, ko se priganjam k delu. Takrat začne glava pritiskati in ukazovati. Ker se telesu ne da več. Tako se zdi. V takem trenutku neham in skušam nadaljevati z najmanjšim možnim naporom. Je že tako, da izgubljam največ energije, ko ne vem točno, kaj je treba početi. Vem pa, da nekaj moram. Takrat se v zavest naseli priganjalec, ki ne dovoli, da bi izgubljali čas, ki se naenkrat zgosti in ne teče več. In ko se ples v telesu zgodi, brez pritiskanja in naučenega ponavljanja, tudi čas teče.
Naslednji teden bom poskusil ustvariti nekaj točno določenih sekvenc in se jih naučiti. Tega že dolgo nisem počel. Upam, da bo šlo.
Skušal sem sprostiti misli in pustiti telesu, da se premakne brez načrta. Zato, da bi se osvobodil vsega tega, kar venomer ponavljam. Proč od diktata misli, racionalnega in naučenega. To je še posebej težko, ko se priganjam k delu. Takrat začne glava pritiskati in ukazovati. Ker se telesu ne da več. Tako se zdi. V takem trenutku neham in skušam nadaljevati z najmanjšim možnim naporom. Je že tako, da izgubljam največ energije, ko ne vem točno, kaj je treba početi. Vem pa, da nekaj moram. Takrat se v zavest naseli priganjalec, ki ne dovoli, da bi izgubljali čas, ki se naenkrat zgosti in ne teče več. In ko se ples v telesu zgodi, brez pritiskanja in naučenega ponavljanja, tudi čas teče.
Naslednji teden bom poskusil ustvariti nekaj točno določenih sekvenc in se jih naučiti. Tega že dolgo nisem počel. Upam, da bo šlo.
Razno
07.04.2016 19:33
Danes nisem imel vaje. Angažiran sem na več področjih povezanih s plesom in tako sem moral danes v Celovec, na koordinacijski sestanek. S kolegico iz Celovca, publicistko, ki piše o plesu in kolegom iz Berlina, ki je publicist in profesor teorije plesa. Dogovorili smo se za podroben potek delavnice, ki jo bomo vodili na Plesnem kongresu (Tanzkongress) v Hannovru. Ukarjali se bomo s periferijo v sodobnem plesu, pa naj bo to getoiziranje ali geografsko obrobje in vse to v povezavi s terminom sodobni ples, Zeitgenössischer Tanz, contemporary dance.
Sestanek je minil hitro, čeprav je trajal nekaj ur. Naredili smo veliko in se z lahkoto dogovorili o podrobnostih. Kaže, da gre za pravo kombinacijo praktika in dveh teoretikov.
Sestanek je minil hitro, čeprav je trajal nekaj ur. Naredili smo veliko in se z lahkoto dogovorili o podrobnostih. Kaže, da gre za pravo kombinacijo praktika in dveh teoretikov.
(A)simetrija
06.04.2016 12:24
Ponovno sem se opazil, da je leva polovica mojega telesa močnejša in počasnejša, desna bolj gibčna in hitrejša v gibanju. To sem nekoč že vedel, ker pa že dolgo nisem več plesalec, je v ospredje stopila glava. To ne pomeni, da so plesalci neumni, kot to radi priobčijo kakšni dramski umetniki, še posebej režiserji, to pomeni, da kruha nisem služil s svojim telesom. Da ne bo pomote, ne gre za prostitucijo… No ja, lahko bi rekli: umetniška prostitucija.
Nazaj k simetriji. Nič v naravi ni popolnoma simetrično, nobeno živo bitje, nobena struktura. Popolna simetrija je človeški izum. V osemdesetih letih je neka ameriška super manekenka tako zaslovela, da so znanstveniki analizirali njen obraz, da bi ugotovili, kaj je bistvo te privlačnosti. Pokazalo se je , da je njen obraz popolnoma asimetričen… Potem sem nekaj desetletij kasneje nekje prebral, da so znanstveniki ugotovili, da imajo bolj simetrično razvite živali, (in ljudje-saj človek je bistvu tudi žival, pač najbolj razvita in zato misli, da je nekaj več…), več snubcev.
Kakorkoli, ko se pripravljam na plesno ustvarjanje, izvajam vsako vajo “v levo in v desno”. Zato, da bi telesne sposobnosti uravnotežil. Je pa res, da se mi med improviziranjem velikokrat zgodi, da eno nogo obremenjujem bolj in da se specifični gibi in telesni obrati odvijajo pretežno v isto smer.
No s tem sem se danes ukvarjal, da ozavestim svoje početje. Tako bo tudi manj zategovanja in zoprnih bolečin. Lepota pa…
Nazaj k simetriji. Nič v naravi ni popolnoma simetrično, nobeno živo bitje, nobena struktura. Popolna simetrija je človeški izum. V osemdesetih letih je neka ameriška super manekenka tako zaslovela, da so znanstveniki analizirali njen obraz, da bi ugotovili, kaj je bistvo te privlačnosti. Pokazalo se je , da je njen obraz popolnoma asimetričen… Potem sem nekaj desetletij kasneje nekje prebral, da so znanstveniki ugotovili, da imajo bolj simetrično razvite živali, (in ljudje-saj človek je bistvu tudi žival, pač najbolj razvita in zato misli, da je nekaj več…), več snubcev.
Kakorkoli, ko se pripravljam na plesno ustvarjanje, izvajam vsako vajo “v levo in v desno”. Zato, da bi telesne sposobnosti uravnotežil. Je pa res, da se mi med improviziranjem velikokrat zgodi, da eno nogo obremenjujem bolj in da se specifični gibi in telesni obrati odvijajo pretežno v isto smer.
No s tem sem se danes ukvarjal, da ozavestim svoje početje. Tako bo tudi manj zategovanja in zoprnih bolečin. Lepota pa…
Ogledalo
05.04.2016 12:19
Danes nisem zagrnil zaves pred ogledalom v studiu. Kmalu sem začel dojemati razliko med koncepti razumevanja giba. Pri prvem si pomagamo z vidom in preverjanjem v ogledalu, pri drugem pa se plesalec zanaša na občutek v telesu. Slednji mi je bližje. Pri zaznavanju giba od znotraj, se ta bolj temeljito zapiše v spomnim telesa. Pri preverjanju gibanja v ogledalu, nastopi več problemov. Fokus pogleda deluje kot eden izmed podaljškov, udov telesa. Če se želim preverjati v ogledalu, je smer mojega pogleda temu podrejena večino časa. Telo preverjam od zunaj in se ne ukvarjam toliko z notranjimi občutenji delovanja telesa, zato nemalokrat nastopi problem, ko plesalcem, ki so vadili pred ogledalom, tega umaknemo.
Pri solu so razmerja med premikanjem in prostorom še toliko pomembnejša. V prostoru ni nikogar, s komer bi lahko vzpostavil odnos. Prisotnost, zavedanje in koncentracija, tako gledalca kot plesalca, so posvečene enemu samemu telesu…
Sicer pa je to, kar vidimo v ogledalu, lahko predmet psihološke analize in filozofske razprave.
Kar sem danes na vaji videl v ogledalu, je bilo precej moteče. Še dobro, da sem vadil brez očal.
Pri solu so razmerja med premikanjem in prostorom še toliko pomembnejša. V prostoru ni nikogar, s komer bi lahko vzpostavil odnos. Prisotnost, zavedanje in koncentracija, tako gledalca kot plesalca, so posvečene enemu samemu telesu…
Sicer pa je to, kar vidimo v ogledalu, lahko predmet psihološke analize in filozofske razprave.
Kar sem danes na vaji videl v ogledalu, je bilo precej moteče. Še dobro, da sem vadil brez očal.
Življenje zmeraj najde pot do plesa
04.04.2016 14:55
Nov teden. Spontanost prvega tedna je splahnela in nastopilo je resno delo. Prav zato se veliko ukvarjam s sproščenostjo. Ne bi želel, da te vaje postanejo tlaka. Želel bi ohraniti veselje do dela in ustvarjanja.
Naj se še tako trudim s koncentracijo, pa svet in življenje zmeraj najdeta pot do mojega plesa. V prostor vdirajo različni zvoki in opozarjajo na to, da ustvarjam sredi živahnega mesta, ne glede na to, da mi plesni studio nudi neko zavetje in lupino. Slišim zvoke sosednjega gradbišča, oddaljene sirene reševalnih ali pa policijskih vozil, Vsakih nekaj minut pa studio zatrese zvok vlaka, ki včasih še zapiska. Ob zvokih eksperimentalne glasbe se vse zlije v logično celoto. Takrat ni mogoče razločiti, kaj prihaja iz zvočnikov v studiu in kaj od zunaj. Ob renesančni glasbi, ki jo vsake toliko uporabljam za ogrevanje, pa so ti zunanji zvoki opomnik, da se soočenju z realnostjo ne moremo povsem izogniti.
Na nas ustvarjalcih pa je, ali bomo svet, ki nas obdaja, upoštevali, ali pa ga bomo ignorirali in nadaljevali po vnaprej začrtani poti, brez reakcij in strogo namišljenemu cilju naproti.
Naj se še tako trudim s koncentracijo, pa svet in življenje zmeraj najdeta pot do mojega plesa. V prostor vdirajo različni zvoki in opozarjajo na to, da ustvarjam sredi živahnega mesta, ne glede na to, da mi plesni studio nudi neko zavetje in lupino. Slišim zvoke sosednjega gradbišča, oddaljene sirene reševalnih ali pa policijskih vozil, Vsakih nekaj minut pa studio zatrese zvok vlaka, ki včasih še zapiska. Ob zvokih eksperimentalne glasbe se vse zlije v logično celoto. Takrat ni mogoče razločiti, kaj prihaja iz zvočnikov v studiu in kaj od zunaj. Ob renesančni glasbi, ki jo vsake toliko uporabljam za ogrevanje, pa so ti zunanji zvoki opomnik, da se soočenju z realnostjo ne moremo povsem izogniti.
Na nas ustvarjalcih pa je, ali bomo svet, ki nas obdaja, upoštevali, ali pa ga bomo ignorirali in nadaljevali po vnaprej začrtani poti, brez reakcij in strogo namišljenemu cilju naproti.
Agenti in sodobni ples
01.04.2016 12:24
Če se dogaja vse, se ne zgodi nič. Danes sem se na vaji osredotočil na omejevanje možnosti, da bi lahko oblikoval navodila. To je veliko lažje početi, če si od zunaj in vidiš, kaj počne plesalec. Ko delaš sam, se zanašaš na občutek. Pa na tehnologijo, seveda. Ampak, posnetki niso zmeraj verodostojni dokumenti. Na posnetku je prostor sploščen, praviloma vse skupaj zgleda drugače kot v resnici.
Je pa vseeno super, kako je tehnologija napredovala. Če smo pred leti še nosili kamere v obliki in velikosti “ cegla”, odmotavali in zamotavali kable, vrteli kasete, pa še kaj bi se našlo, je to zdaj veliko bolj enostavno. Na tla postaviš telefon in posnameš. Ko prideš domov je video že na domačem računalniku in ostalih napravah. Nič dodatnega dela, presnemavanja, prenašanja, priklapljanja in zmešnjav. Edini problem je, da še kakšne varnostne agencije spremljajo naše početje. Pa saj agentom in “špijonom” ne bo škodilo malo sodobnega plesa.
Tako prvi teden se je zaključil. Sledi premislek in analiza zastavljenega, v ponedeljek pa spet naprej.
Je pa vseeno super, kako je tehnologija napredovala. Če smo pred leti še nosili kamere v obliki in velikosti “ cegla”, odmotavali in zamotavali kable, vrteli kasete, pa še kaj bi se našlo, je to zdaj veliko bolj enostavno. Na tla postaviš telefon in posnameš. Ko prideš domov je video že na domačem računalniku in ostalih napravah. Nič dodatnega dela, presnemavanja, prenašanja, priklapljanja in zmešnjav. Edini problem je, da še kakšne varnostne agencije spremljajo naše početje. Pa saj agentom in “špijonom” ne bo škodilo malo sodobnega plesa.
Tako prvi teden se je zaključil. Sledi premislek in analiza zastavljenega, v ponedeljek pa spet naprej.