Matjaž Farič

V vrtincu

Res se počutim kot v vrtincu. Vsi elementi predstave, ki niso ples, se izdelujejo s polno paro. Pred vajo in po vaji prihajajo sodelavci, njihovi asistenti, s svojimi koraki od enega opravka do drugega spletam mrežo poti po mestu in vse to se kaže v nepravi koncentraciji.
Danes sem vadil posamezne dele, ki se mi zdijo preveč nedodelani, površno izvedeni. Gre predvsem za naučene plesne sekvence. In seveda, rezultata ni bilo, vsaj ne pričakovanega. Zato, ker sem k problemu pristopil zgolj telovadno. Res je, da sem od intenzivnih vaj že utrujen, pa to ni tak problem, saj gre za naravno stanje večine plesalcev. Zmanjkovalo me je predvsem, ker sem smisel poskušal nadomestiti z močjo. Delno bi to lahko pripisal tudi umanjkanju loka, saj sem se že navadil, da aktivnost gradim skozi celo predstavo, navdih pa črpam iz enega dela v drugega…
Vrtinec bo postal še močnejši, ko bomo v ponedeljek vstopili v prostor za nastop, saj se bodo mnogim podrobnostim priključile se tehnično-električne in prostorske. Izvedbo je treba organsko povezati z vso odrsko mašinerijo. Organsko in smiselno. Tako, kot sem iskal smisel v svojem početju, ga moram poiskati tudi v tehničnih pomagalih.
Premik v nov prostor, iz vadbenega v gledališki prostor, je predvsem kot presajanje rastlin. Če rastlino presadimo previdno in tako, kot je treba, bo uspevala tudi po premestitvi. Prav tako je s plesom.