Ples in demokracija?
29.06.2016 23:22
Nisem šel vadit sola. Nisem mogel navsezgodaj...
Po sestanku s tehničnim vodjem in organizatorkama festivala, ki ga umetniško vodim, premišljujem predvsem o včerajšnjem intervjuju. Bil sem povabljen, da povem nekaj o Tanzkongressu, ki sem se ga udeležil. Na tem kongresu smo se pogovarjali tudi o demokraciji in sodobnem plesu. Mnenja sem (bil), da je sodobni ples zelo podoben sodobni demokraciji.
Sodobni ples začne nastajati na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Telo želi osvoboditi forme, ki kraljuje v prevladujoči obliki odrskega plesa tistega časa - baletu. Balet je nastal v fevdalni družbi in povzel je vso hierarhičnost družbe, v kateri je nastal. Sodobni ples, ki ni oblika temveč predvsem široko polje načina plesnega ustvarjanja, pa je povzel vse utopične ideje sodobne demokracije. Čeprav jih zmeraj znova negira, pa se zastavlja resno vprašanje - zagata v procesu ustvarjanja. Kdo odloča? Ali je to koreograf ali pa se odločajo vsi udeleženi v procesu skupaj? Vprašanje konsenza torej. Ampak, čigava vizija se tako uresničuje? In, ali smo v konsenzu res lahko ustvarjalno najbolj učinkoviti?
Prepričan sem, da se dajo ta vprašanja prenesti v razmišljanje o pomanjkljivostih sodobne demokracije. To po mojem pomeni, da tako kot ni enostavnega odgovora, ni enostavnih rešitev za demokracijo. Tako kot sodobni ples nikoli ne more biti dovolj sodoben in zvest svojim idealom, tudi demokracija ostaja samo ideal, ki največkrat podaja brezbarvne, povprečne rešitve. Ampak v obeh primerih, tako v plesu, kot v demokraciji, druge alternative svobodi ni. V obeh primerih smo ujeti v procesu, ki zasleduje utopične ideale. Ampak, edino tako je prav!
Po sestanku s tehničnim vodjem in organizatorkama festivala, ki ga umetniško vodim, premišljujem predvsem o včerajšnjem intervjuju. Bil sem povabljen, da povem nekaj o Tanzkongressu, ki sem se ga udeležil. Na tem kongresu smo se pogovarjali tudi o demokraciji in sodobnem plesu. Mnenja sem (bil), da je sodobni ples zelo podoben sodobni demokraciji.
Sodobni ples začne nastajati na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Telo želi osvoboditi forme, ki kraljuje v prevladujoči obliki odrskega plesa tistega časa - baletu. Balet je nastal v fevdalni družbi in povzel je vso hierarhičnost družbe, v kateri je nastal. Sodobni ples, ki ni oblika temveč predvsem široko polje načina plesnega ustvarjanja, pa je povzel vse utopične ideje sodobne demokracije. Čeprav jih zmeraj znova negira, pa se zastavlja resno vprašanje - zagata v procesu ustvarjanja. Kdo odloča? Ali je to koreograf ali pa se odločajo vsi udeleženi v procesu skupaj? Vprašanje konsenza torej. Ampak, čigava vizija se tako uresničuje? In, ali smo v konsenzu res lahko ustvarjalno najbolj učinkoviti?
Prepričan sem, da se dajo ta vprašanja prenesti v razmišljanje o pomanjkljivostih sodobne demokracije. To po mojem pomeni, da tako kot ni enostavnega odgovora, ni enostavnih rešitev za demokracijo. Tako kot sodobni ples nikoli ne more biti dovolj sodoben in zvest svojim idealom, tudi demokracija ostaja samo ideal, ki največkrat podaja brezbarvne, povprečne rešitve. Ampak v obeh primerih, tako v plesu, kot v demokraciji, druge alternative svobodi ni. V obeh primerih smo ujeti v procesu, ki zasleduje utopične ideale. Ampak, edino tako je prav!