Komplikacije
15.06.2016 18:31
Da ne potujem toliko kot nekoč, ko sem, kar nekajkrat, pobral zapoznelo prtljago naslednje jutro na odhodu, se kaže v pretiranem kompliciranju s pripravami. Je pa tudi res, da je bilo letenje takrat bolj "nobel". Pa poznal sem nekaj stevardes, ki so me zato malo bolj razvajale... Danes je potovanje z letalom največkrat podobno standardu primestnega prometa, da ne omenjam vseh omejitev in postopkov zaradi varnosti...
Vsake toliko, na zapiskih, ponovno preverjam dogovorjene sklope našega prispevka na plesnem kongresu. Ko gledam zapisano, je vse jasno, čez nekaj časa nisem več prepričan. Potem spet preverjam lokacijo hotela, pa možnosti prevoza z letališča, pa spet program kongresa in se ne morem odločiti, kateri dogodki me dovolj zanimajo.
Pred leti sem kar šel, pa je bilo vse v redu, zdaj hočem vse preveriti, celo večkrat. Hočem vedeti za vse podrobnosti. Je pa res, da so informacije z razvojem spleta vse bolj dostopne in kompliciram, ker lahko. Ko še ni bilo prenosnih telefonov, računalnikov in množice informacij na spletu, sem kupil vozovnico in se odpravil. Ob prispetju na cilj, sem se že nekako znašel. Danes bi rekel, da je to potovanje v neznano... Vse moram načrtovati in vedeti vnaprej. Skratka - kompliciranje.
Vmes je še nekaj drugih opravil v zvezi s festivalom, pa s ponedeljkovo vajo za skoraj dokončano predstavo s plesalci, pa podrobnosti s solom ter reševanje producentskih zagat z deli mlajših kolegov, ki ustvarjajo v okviru naše organizacije. Moram se opravičiti sodelavcem, ker me je povozil čas in jim nisem pravočasno odgovoril na elektronsko pošto. Zato se bomo morali dobiti naslednji teden, ki pa prav tako ne bo ves na voljo, ker grem na gostovanje...
To preskakovanje iz vloge v vlogo zmeraj težje obvladam. (Gre za različne vzorce razmišljanja in kmalu se lahko primeri, da se znajdeš v podobni zagati, kot ob zamenjavi družbe, ko poskušaš “štos”, ki je vezan na kontekst iz ene družbe prenesti v drugo, pa to ne deluje. “Totalno“ prepričan poveš “totalno“ dobro zgodbo, ki pa v drugi družbi nima več “totalnega“ učinka, saj ta - druga družba ni tako “totalna“, kot prejšnja. Hmnja, rečejo… Tvoj pogled pa “totalno“ pričakuje “totalno“ reakcijo… In tako v “totalno” napačnem trenutku pošiljaš svoje vzhičenje v “totalen“ prepad razuma…)
Komaj čakam, da bo ta mesec minil in se bom spet lahko posvetil samo solu. Vsaj upam, da bo tako. Najbrž se motim. Ustvarjanje "v miru" je v našem času postalo privilegij.
Vsake toliko, na zapiskih, ponovno preverjam dogovorjene sklope našega prispevka na plesnem kongresu. Ko gledam zapisano, je vse jasno, čez nekaj časa nisem več prepričan. Potem spet preverjam lokacijo hotela, pa možnosti prevoza z letališča, pa spet program kongresa in se ne morem odločiti, kateri dogodki me dovolj zanimajo.
Pred leti sem kar šel, pa je bilo vse v redu, zdaj hočem vse preveriti, celo večkrat. Hočem vedeti za vse podrobnosti. Je pa res, da so informacije z razvojem spleta vse bolj dostopne in kompliciram, ker lahko. Ko še ni bilo prenosnih telefonov, računalnikov in množice informacij na spletu, sem kupil vozovnico in se odpravil. Ob prispetju na cilj, sem se že nekako znašel. Danes bi rekel, da je to potovanje v neznano... Vse moram načrtovati in vedeti vnaprej. Skratka - kompliciranje.
Vmes je še nekaj drugih opravil v zvezi s festivalom, pa s ponedeljkovo vajo za skoraj dokončano predstavo s plesalci, pa podrobnosti s solom ter reševanje producentskih zagat z deli mlajših kolegov, ki ustvarjajo v okviru naše organizacije. Moram se opravičiti sodelavcem, ker me je povozil čas in jim nisem pravočasno odgovoril na elektronsko pošto. Zato se bomo morali dobiti naslednji teden, ki pa prav tako ne bo ves na voljo, ker grem na gostovanje...
To preskakovanje iz vloge v vlogo zmeraj težje obvladam. (Gre za različne vzorce razmišljanja in kmalu se lahko primeri, da se znajdeš v podobni zagati, kot ob zamenjavi družbe, ko poskušaš “štos”, ki je vezan na kontekst iz ene družbe prenesti v drugo, pa to ne deluje. “Totalno“ prepričan poveš “totalno“ dobro zgodbo, ki pa v drugi družbi nima več “totalnega“ učinka, saj ta - druga družba ni tako “totalna“, kot prejšnja. Hmnja, rečejo… Tvoj pogled pa “totalno“ pričakuje “totalno“ reakcijo… In tako v “totalno” napačnem trenutku pošiljaš svoje vzhičenje v “totalen“ prepad razuma…)
Komaj čakam, da bo ta mesec minil in se bom spet lahko posvetil samo solu. Vsaj upam, da bo tako. Najbrž se motim. Ustvarjanje "v miru" je v našem času postalo privilegij.