Potovanje
16.06.2016 23:33
Kot bi sanjal. Odhod, ko se dani. Triurni ”brezčas” med letoma, ko nisem ne delal, ne počival v ”neprostoru”- letališču, prostoru brez identitete, ko nisi še povsem odšel, prišel pa tudi še nisi-nekakšen "brezcilj”. S tem se že intenzivno ukvarjal v predstavi Terminal…
Ob prispetju vse teče gladko, zato skoraj ni prehoda in privajanja. Tudi zato se zdi vse nekako nenavadno, kot v čudni sanjah.
Hotel, preučevanje zajetnega programa in naključno srečanje s kopico slovenskih kolegov. Časa na pretek, čeprav ta prehitro mineva.
Zvečer kolebam med točnostjo in polzamudo na sproščeni, uvodni dogodek na ploščadi pred operno hišo. Anonimnost v tej množici plesalcev, koreografov, organizatorjev, kuratorjev, profesorjev in kulturnih politikov, je kar blagodejna. Pa ne za dolgo, ker vsi krožijo, jaz pa mirujem…
Srečam kolega s katerim bomo vodili delavnico. Predstavi me ljudem, ki jih pozna on, jaz ga predstavim mojim znancem, precej je skupnih. Medtem, ko se odločam v katerem jeziku bom komuniciral (lahko tvegam, lahko pa tudi ostanem ”mednarodni gost”), premišljujem o kroženju. Če v nekem prostoru vsi krožijo, je v to v kroženje vključen tudi mirujoči…
Operna hiša je bila med vojno očitno porušena, historična lupina skriva v notranjosti labirint stopnic mostov in nenavadno prostore novejšega, modernega izgleda. Vse prostore naseljujejo plesalci, ki plešejo nekakšen plesni muzej. Sproščeno, zanimivo, fragmentarno, tri ure, neobvezno, utrujajoče, še najbolj za nastopajoče. Vmes srečam znanca iz osemdesetih, ki zdaj vodi magistrski program v Berlinu in pogovor naju premakne v Budimpešto, Maribor in Ljubljano. Nastop plesalcev se končuje, ljudje glasno govorijo… Pred začetkom zadnjega dogodka zapustim prizorišče in se skozi zvoke nogometa (igra nemška reprezentanca) po praznih ulicah Hannovra odločim zaključiti dan brez vaje. Očitno nekaj ni bilo v redu s tekmo, saj se je “dan” vrnil, ko me prebudilo nočno odzivanje navijačev.
Ob prispetju vse teče gladko, zato skoraj ni prehoda in privajanja. Tudi zato se zdi vse nekako nenavadno, kot v čudni sanjah.
Hotel, preučevanje zajetnega programa in naključno srečanje s kopico slovenskih kolegov. Časa na pretek, čeprav ta prehitro mineva.
Zvečer kolebam med točnostjo in polzamudo na sproščeni, uvodni dogodek na ploščadi pred operno hišo. Anonimnost v tej množici plesalcev, koreografov, organizatorjev, kuratorjev, profesorjev in kulturnih politikov, je kar blagodejna. Pa ne za dolgo, ker vsi krožijo, jaz pa mirujem…
Srečam kolega s katerim bomo vodili delavnico. Predstavi me ljudem, ki jih pozna on, jaz ga predstavim mojim znancem, precej je skupnih. Medtem, ko se odločam v katerem jeziku bom komuniciral (lahko tvegam, lahko pa tudi ostanem ”mednarodni gost”), premišljujem o kroženju. Če v nekem prostoru vsi krožijo, je v to v kroženje vključen tudi mirujoči…
Operna hiša je bila med vojno očitno porušena, historična lupina skriva v notranjosti labirint stopnic mostov in nenavadno prostore novejšega, modernega izgleda. Vse prostore naseljujejo plesalci, ki plešejo nekakšen plesni muzej. Sproščeno, zanimivo, fragmentarno, tri ure, neobvezno, utrujajoče, še najbolj za nastopajoče. Vmes srečam znanca iz osemdesetih, ki zdaj vodi magistrski program v Berlinu in pogovor naju premakne v Budimpešto, Maribor in Ljubljano. Nastop plesalcev se končuje, ljudje glasno govorijo… Pred začetkom zadnjega dogodka zapustim prizorišče in se skozi zvoke nogometa (igra nemška reprezentanca) po praznih ulicah Hannovra odločim zaključiti dan brez vaje. Očitno nekaj ni bilo v redu s tekmo, saj se je “dan” vrnil, ko me prebudilo nočno odzivanje navijačev.