Možgani v kolenu, pa še o glasbi
05.05.2016 12:57
Danes imam možgane v (poškodovanem) kolenu. Čutim, da gre počasi na bolje. Ampak, zelo počasi! Sem pa pomirjen, ker vem, da načrte lahko izpeljem tudi s poškodbo…
Zanimivo, kako glasba vpliva na gibanje. Pri težjih tehničnih vajah mi glasba zelo pomaga. Prav tako pri improvizaciji, saj s svojo dinamiko pomaga ustvarjati strukturo. To pomaga še posebej takrat, ko v zanosu “odbluzim”. Takšno početje se hitro izprazni v samozadovoljno ponavljanje enega in istega.
Nasprotno, pa mi je veliko lažje ustvarjati določene gibalne sekvence brez glasbe. Gib je takrat najbolj avtonomen in brez težav se ga da upočasnjevati, sestavljati, razstavljati, poenostavljati, ali preoblikovati. Če te priganja, ali pa “nosi” glasba, je veliko težje razčistiti z gibalnimi idejami. Da bi si sekvenco gibov lahko zapomnil, moram točno vedeti, kako potekajo. Najprej mora biti utrjena tehnična, formalna plat, tudi avtomatizem, da celotno sekvenco-gibe potem skupaj z glasbo ( ali pa brez ) v toku koreografije izvedem po navdihu. Takrat se ne ukvarjam več s posameznimi črkami in besedami, temveč uravnavam in interpretiram material kot stavke. Ples namenoma primerjam z govorom, saj gre prav tako za neke vrste jezik, ali pa vsaj podoben proces učenja in razvijanja zmožnosti rabe posameznih elementov. V obeh primerih se izražamo v toku in kar se da spontano. Še bolj zahtevna je improvizacija, to bi lahko primerjali s poezijo, ki nastaja v zamahu. Zato pa je za umetniško improvizacijo potrebno toliko znanja…
Zanimivo, kako glasba vpliva na gibanje. Pri težjih tehničnih vajah mi glasba zelo pomaga. Prav tako pri improvizaciji, saj s svojo dinamiko pomaga ustvarjati strukturo. To pomaga še posebej takrat, ko v zanosu “odbluzim”. Takšno početje se hitro izprazni v samozadovoljno ponavljanje enega in istega.
Nasprotno, pa mi je veliko lažje ustvarjati določene gibalne sekvence brez glasbe. Gib je takrat najbolj avtonomen in brez težav se ga da upočasnjevati, sestavljati, razstavljati, poenostavljati, ali preoblikovati. Če te priganja, ali pa “nosi” glasba, je veliko težje razčistiti z gibalnimi idejami. Da bi si sekvenco gibov lahko zapomnil, moram točno vedeti, kako potekajo. Najprej mora biti utrjena tehnična, formalna plat, tudi avtomatizem, da celotno sekvenco-gibe potem skupaj z glasbo ( ali pa brez ) v toku koreografije izvedem po navdihu. Takrat se ne ukvarjam več s posameznimi črkami in besedami, temveč uravnavam in interpretiram material kot stavke. Ples namenoma primerjam z govorom, saj gre prav tako za neke vrste jezik, ali pa vsaj podoben proces učenja in razvijanja zmožnosti rabe posameznih elementov. V obeh primerih se izražamo v toku in kar se da spontano. Še bolj zahtevna je improvizacija, to bi lahko primerjali s poezijo, ki nastaja v zamahu. Zato pa je za umetniško improvizacijo potrebno toliko znanja…