Matjaž Farič

Hlapi

Zdi se mi, da bi vajo lahko odpovedal, saj me danes čaka še potovanje v sosednjo državo na festival in kar nekaj ogledov plesnih predstav. Notranji priganjavec mi ne da miru. Zdi se mi, da dan ne bo tak, kot bi moral biti, če ne opravim tega izziva. Želim speljati vse…
Ne morem se znebiti občutka, da pretiravam in da bo vaja samo izguba časa, saj so moje misli že na poti. Pa še smrdi v studiu. Nekdo je nekaj barval in v studiu se vztrajno širi vonj po nitro razredčilu. Vsaj zdi se mi, da je to…
Kljub odprtim oknom čutim “kemijo” v grlu, od hlapov najbrž. Lahko bi prenehal, pa nisem. Odprl sem vsa okna in zato je bilo v studiu bolj hladno…
Telo se mi je zdelo lahko, prelahko in tudi to je najbrž posledica hlapov… Vajo mi je uspelo speljati do konca ter posneti narejeno, da bom lahko analiziral čez vikend in se ne bom brezdelno prekladal iz lokala v lokal, ko bom čakal, da se začnejo festivalske predstave.
Dober je občutek, ko spelješ skoraj nemogoče, pa še na petek trinajstega.