Privilegij in svoboda
19.04.2016 17:28
Neka druga skupina je imela danes prednost, zato sem vadil šele popoldan. Najprej sem mislil današnji dan izkoristiti za producentsko-dramaturško-režijsko-koreografsko-scenografsko-kostumografske zadeve. Pa mi je včeraj bilo tako všeč na vaji, čuti se tudi napredek, da si ne bi odpustil, če današnje vaje ne bi bilo. Grizlo bi me do večera in bil bi v peklenskih dvomih, če sem ravnal narobe.
Za vsak slučaj sem zjutraj v torbo k računalniku zbasal tudi plesalske “cunje”. Ob deseti uri je padla odločitev. Vzamem tudi popoldanski termin!
Ker je telo popoldan bolj zbujeno, je vaja šla z lahkoto. Manjkala je le tista zbranost, ki jo omogoča bolj neobremenjena glava na začetku dneva. Proti koncu vaje pa sem že močno čutil posledice napačne odločitve, da nikoli ne malicam. S praznim želodcem je sicer lažje plesati, pomanjkanje energije pa se mi je tu in tam prikazalo v zmanjšani prištevnosti. Da ne bo pomote. Menim, da bi z lahkoto zdržal brez hrane tudi več dni, saj se je v neplesnih letih rezerve kar precej nabralo. Šalo na stran, zmernost je bistvena pri vsakršnem upravljanju s telesom, pa naj gre za ples, počitek (tudi lenarjenje), hranjenje, diete, premalo ali preveč obleke…
In tako sem ob želji, da bi spet plesal, na vaji tudi začutil, kako se moje telo, ( z dušo vred - saj to je nedeljiva celota, če hočeš biti plesalec, pa še kaj drugega…), s plesom čisti vseh nakopičenih plasti in teže preteklosti. Občutek imam, da se s plesom otresem nešteto malenkostnih ovir in da po vaji lažje zakorakam po ulici. Ker korak in premikanje spet začutim kot poseben privilegij in svobodo.
Za vsak slučaj sem zjutraj v torbo k računalniku zbasal tudi plesalske “cunje”. Ob deseti uri je padla odločitev. Vzamem tudi popoldanski termin!
Ker je telo popoldan bolj zbujeno, je vaja šla z lahkoto. Manjkala je le tista zbranost, ki jo omogoča bolj neobremenjena glava na začetku dneva. Proti koncu vaje pa sem že močno čutil posledice napačne odločitve, da nikoli ne malicam. S praznim želodcem je sicer lažje plesati, pomanjkanje energije pa se mi je tu in tam prikazalo v zmanjšani prištevnosti. Da ne bo pomote. Menim, da bi z lahkoto zdržal brez hrane tudi več dni, saj se je v neplesnih letih rezerve kar precej nabralo. Šalo na stran, zmernost je bistvena pri vsakršnem upravljanju s telesom, pa naj gre za ples, počitek (tudi lenarjenje), hranjenje, diete, premalo ali preveč obleke…
In tako sem ob želji, da bi spet plesal, na vaji tudi začutil, kako se moje telo, ( z dušo vred - saj to je nedeljiva celota, če hočeš biti plesalec, pa še kaj drugega…), s plesom čisti vseh nakopičenih plasti in teže preteklosti. Občutek imam, da se s plesom otresem nešteto malenkostnih ovir in da po vaji lažje zakorakam po ulici. Ker korak in premikanje spet začutim kot poseben privilegij in svobodo.