Matjaž Farič

Življenje zmeraj najde pot do plesa

Nov teden. Spontanost prvega tedna je splahnela in nastopilo je resno delo. Prav zato se veliko ukvarjam s sproščenostjo. Ne bi želel, da te vaje postanejo tlaka. Želel bi ohraniti veselje do dela in ustvarjanja.
Naj se še tako trudim s koncentracijo, pa svet in življenje zmeraj najdeta pot do mojega plesa. V prostor vdirajo različni zvoki in opozarjajo na to, da ustvarjam sredi živahnega mesta, ne glede na to, da mi plesni studio nudi neko zavetje in lupino. Slišim zvoke sosednjega gradbišča, oddaljene sirene reševalnih ali pa policijskih vozil, Vsakih nekaj minut pa studio zatrese zvok vlaka, ki včasih še zapiska. Ob zvokih eksperimentalne glasbe se vse zlije v logično celoto. Takrat ni mogoče razločiti, kaj prihaja iz zvočnikov v studiu in kaj od zunaj. Ob renesančni glasbi, ki jo vsake toliko uporabljam za ogrevanje, pa so ti zunanji zvoki opomnik, da se soočenju z realnostjo ne moremo povsem izogniti.
Na nas ustvarjalcih pa je, ali bomo svet, ki nas obdaja, upoštevali, ali pa ga bomo ignorirali in nadaljevali po vnaprej začrtani poti, brez reakcij in strogo namišljenemu cilju naproti.