Prav ogabno
28.06.2016 21:40
Zmeraj sem najbolj vnet za delo ob koncu vaje. Najbrž je to povezano s sproščenostjo. Ko veš, da je vsak nadaljnji gib samo še presežek načrta.
Je pa bilo zares težko. Nek čuden odpor in omotičnost sta me prežemala od začetka. Mislil sem, da bo z ogrevanjem kaj bolje, vendar se občutek vleče kot sluz. Prav ogabno. Rahla slabost, nič pretiranega, pa vendar dovolj, da delam brez prave koncentracije. Samo izpeljujem, ne uravnavam in namenjen sem samo proti koncu; posameznega sklopa ogrevanja, dela koreografije, improvizacije, vaje. Nič ustvarjalnega. Počutim se kot nek zagrenjen birokrat, ki komaj čaka, da bo konec dela, hkrati pa je dovolj sužnja, da sam sebe goni brez motivacije.
Na koncu ne morem odnehati, ker se le stežka sprijaznim s potekom vaje. Nek fragment, ki se mi je malo zalomil, obsedeno ponavljam, dokler mi popolnoma ne poide moč.
Dobro, da včeraj nisem vadil. Stopalo je brez problema ostalo zaprto. Zato pa so se odprle druge "rane". Proti koncu v hipu začutim rahel glavobol. Ta se do večera razbohoti kot vihar. Ne pomaga raztegovanje, ne pomagajo zdravila, tudi akupresurne točke ne reagirajo, kot da je telo mrtvo. Do večera je že resna kriza in takrat ugotovim, da pomaga ledeno mrzla steklenica na vratu. Potem se spomnim še nasveta sosede, zdravnice, ko sva pred dnevi, s kramljanjem razbijala zadrego v (pre)ozkem dvigalu.
Vato namočim v alkohol in si jo potisnem v ušesa do sluhovoda. V trenutku je bolje...
Placebo?
Je pa bilo zares težko. Nek čuden odpor in omotičnost sta me prežemala od začetka. Mislil sem, da bo z ogrevanjem kaj bolje, vendar se občutek vleče kot sluz. Prav ogabno. Rahla slabost, nič pretiranega, pa vendar dovolj, da delam brez prave koncentracije. Samo izpeljujem, ne uravnavam in namenjen sem samo proti koncu; posameznega sklopa ogrevanja, dela koreografije, improvizacije, vaje. Nič ustvarjalnega. Počutim se kot nek zagrenjen birokrat, ki komaj čaka, da bo konec dela, hkrati pa je dovolj sužnja, da sam sebe goni brez motivacije.
Na koncu ne morem odnehati, ker se le stežka sprijaznim s potekom vaje. Nek fragment, ki se mi je malo zalomil, obsedeno ponavljam, dokler mi popolnoma ne poide moč.
Dobro, da včeraj nisem vadil. Stopalo je brez problema ostalo zaprto. Zato pa so se odprle druge "rane". Proti koncu v hipu začutim rahel glavobol. Ta se do večera razbohoti kot vihar. Ne pomaga raztegovanje, ne pomagajo zdravila, tudi akupresurne točke ne reagirajo, kot da je telo mrtvo. Do večera je že resna kriza in takrat ugotovim, da pomaga ledeno mrzla steklenica na vratu. Potem se spomnim še nasveta sosede, zdravnice, ko sva pred dnevi, s kramljanjem razbijala zadrego v (pre)ozkem dvigalu.
Vato namočim v alkohol in si jo potisnem v ušesa do sluhovoda. V trenutku je bolje...
Placebo?