Matjaž Farič

Tekma s časom

Tu in tam se zgodi, da na kakšni vaji nenehno gledam na uro. Morda se v tem kaže lenoba, ko bi želel, da čas mine brez veliko naprezanja. Zanimivo pa je, da bolj, ko se bliža konec vaje, večja delovna vnema me prevzema.
Vajo imam razdeljeno na več sklopov in zadnji sklop je namenjen raztegovanju in relaksaciji. Brez tega so posledice gibalne domišljije ponoči mnogokrat neznosne. Ko se telo umiri in ohladi, se čuti vsaka malomarnost in vsako pretiravanje.
… samo še enkrat. Ne, bom preskočil relaksacijo, ker me prav sedaj žene, da razčistim z določeno gibalno povezavo, ki jo zmeraj pozabim. Aaaaargh, že spet ista napaka. Še enkrat!. U dobra ideja! Zdaj pa preizkusim to v celoti! No ja, lahko bi bilo bolje. Koliko je ura? Če preskočim še raztegovanje, bom uspel še enkrat ponoviti. Daj, takoj zdaj. Koliko je ura? Naj bo, še enkrat bom vse skupaj ponovil…
In tako je mnogokrat. Na teh vajah se mi še nikoli ni zgodilo, da bi pravočasno končal. Zjutraj začnem, ko sem nared, to pomeni, da termin v studiu izkoristim popolnoma, saj ponavadi začnem vsak dan malo prej. Zaradi tega imam tak, hm, dober občutek…
Ampak ta vnema na koncu je pa zanimiva. Vmes pa čas odšteva preostanek plačanega parkiranja. Na srečo redarjev še ni bilo mimo…