Matjaž Farič

Kolo

Zjutraj nisem bil prav motiviran. Med vožnjo do studia pa sem, med čakanjem v križišču, z enim očesom opazoval, kako je prodajalec kolesa opisoval in kazal prednosti kolesa, ki je zanimalo starejšo gospo. Ne vem, če je gospa kolo kupila. Prizor pa je bil nadvse zanimiv. Prodajalec je z gibom pokazal vse. Nemi prizor na drugi strani ceste ob glasbi v mojem avtomobilu in vešče izvajana koreografija….
Žal sem moral naprej, ker se je prižgala zelena, parkrat pa sem le pogledal v ogledalo in zaznal, da prizor s kolesom še traja.
Ja to. Ideja! To bom moram preizkusiti…
Začnem vajo. “Whoaaa!”. Spet se počutim kot plesalec. Napredek je očiten. Telo zmore. Nisem si mislil, da bom po tako dolgi ločitvi od aktivnega plesanja, to kdaj še zmogel. Napredovanje, ki ga je bilo občutiti že v petek, še traja.
Med ogrevanjem se mi utrne ideja, pa še druga, ki vodi do tretje. Slednja sproži povezovanje drobcev, ki so že zastavljeni. Po končanem ogrevanju hitro zapišem vse, kar se mi zdi smiselno. Dolgo in vešče uravnavam kompozicijo v improvizaciji in napor… Danes sem naredil veliko. Najbolj vesel pa sem smisla vsega, kar se je danes rodilo. Morda bodo današnje ideje sčasoma postale “brezvezne“. Morda bom kaj od tega vrgel vstran, če se mi bo časoma zadelo, da ideja ni prava. Ampak, vrata v pravo smer so pa na široko odprta. Čaka me naslednji korak… Z veseljem…