Matjaž Farič

Pozaba

Dolgo se to ni zgodilo, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom kakšen del narejene sekvence pozabil. Pa taki “genialni“ gibi so bili. Ker se ne maram snemat, je ta problem treba pač požret…
Pri snemanju se zmeraj zgodi, da hočem preveč, ker gre za neke vrste nastop. Želel bi dobro opraviti, da bi si bil na zabeleženem posnetku “všeč”. Tako se zgodi, da se ukvarjam z izgledom, namesto z delovanjem. Zato se nerad snemam, ker se mi zdi vaja brez elektronskega očesa veliko bolj smiselna. je pa zato tudi bolj minljiva.
…preskočil sem jezo nad mojo pozabljivostjo in se lotil novih gibalnih kombinacij. V tem procesu se mi še ni zgodilo, da bi popolnoma pozabil, kar sem na prejšnji vaji ustvaril. Zmeraj so se vrnili najprej drobci, potem pa se je spomin nenadoma sestavil. Morda se je izmuznila kakšna podrobnost. Tokrat zeva praznina in spomin na veliko dela, ki je pač šlo v nič. Tako pač je. Čim prej pozabit!
Sicer pa je nadaljevati s sestavljanjem materiala zmeraj težje. Več ko ga je, težje se je spomniti kaj novega. Kreativni potencial je nenadoma zabasan. V želji za genialnimi idejami, se kmalu zgodi, da začnem komplicirati. Kompliciranje pa vodi v kič!