To (še) ni koreografija
11.04.2016 12:07
Začel sem sestavljati plesne sekvence. Eni temu pravijo koreografija. Ne, to ni koreografija. To postane koreografija, ko ima kontekst in je oblikovano v nekem odnosu. To je lahko odnos do časa, prostora, soplesalcev (to v tem primeru ni možno). Sekvenco si zna sestaviti vsak plesalec, uravnavanje odnosov-razmerij pa je koreografija.
Nobene sekvence nikoli ne odplešem enako. Že zaradi napak, predvsem pa zaradi avtorskega pristopa. Ne gre mi toliko za formo, kot za to, da bo izveden ples čim bolj živ. Želel bi, da je videti, kot bi nastajal v tem trenutku. Sicer sem dokaj natančen in nepopustljiv, sicer znajo pomembne sestavine za artikulacijo zbledeti. Takoj, ko začnemo v naporu nekaj relativizirati, se lahko kaj kmalu zgodi, da ni več jasno kaj počnemo in nastopi momljanje s telesom. Kot, da bi v govoru besede izgovarjala na podoben način. Tako si je sekvenco težko zapomniti.
Ko se zaporedje gibov - sekvenca “usede” v telo in si jo zapomnim, si v avtorskem plesu zmeraj pustim nekaj svobode. Ustvarjeno je samo ogrodje, ki mi omogoča ustvarjalne, interpretacijske prebliske, ki ples umestijo v tisti prostor in čas, v katerem se takrat odvija. Nikoli identično ne ponavljam časa in prostora in preteklosti, iz prejšnjih nastopov ali ponavljanj v studiu. Čeprav moje početje zgleda skoraj identično, pa ni. To se je najbolje pokazalo, ko smo s kolegi in kolegicami rekonstruirali moj solo iz 1993. Tehnično dokaj zahteven plesni material. Ko smo na videu skušali razvozlati nekatere zahtevnejše dele, se je pokazalo, da je na različnih posnetkih na videz sicer enako početje, pa kljub temu dovolj različno, da smo morali sprejeti odločitev, katera verzija bo naše izhodišče.
Sicer pa sem šele na začetku sestavljanja sekvence. Led je prebit, čeprav se je zdelo, da je bilo danes potrebno izvesti vse tehnične vaje in improvizacijske priprave, samo da ne bi bilo treba začeti dela na sekvenci. Očitna in nezavedna želja po begu pred konkretnostjo.
Nobene sekvence nikoli ne odplešem enako. Že zaradi napak, predvsem pa zaradi avtorskega pristopa. Ne gre mi toliko za formo, kot za to, da bo izveden ples čim bolj živ. Želel bi, da je videti, kot bi nastajal v tem trenutku. Sicer sem dokaj natančen in nepopustljiv, sicer znajo pomembne sestavine za artikulacijo zbledeti. Takoj, ko začnemo v naporu nekaj relativizirati, se lahko kaj kmalu zgodi, da ni več jasno kaj počnemo in nastopi momljanje s telesom. Kot, da bi v govoru besede izgovarjala na podoben način. Tako si je sekvenco težko zapomniti.
Ko se zaporedje gibov - sekvenca “usede” v telo in si jo zapomnim, si v avtorskem plesu zmeraj pustim nekaj svobode. Ustvarjeno je samo ogrodje, ki mi omogoča ustvarjalne, interpretacijske prebliske, ki ples umestijo v tisti prostor in čas, v katerem se takrat odvija. Nikoli identično ne ponavljam časa in prostora in preteklosti, iz prejšnjih nastopov ali ponavljanj v studiu. Čeprav moje početje zgleda skoraj identično, pa ni. To se je najbolje pokazalo, ko smo s kolegi in kolegicami rekonstruirali moj solo iz 1993. Tehnično dokaj zahteven plesni material. Ko smo na videu skušali razvozlati nekatere zahtevnejše dele, se je pokazalo, da je na različnih posnetkih na videz sicer enako početje, pa kljub temu dovolj različno, da smo morali sprejeti odločitev, katera verzija bo naše izhodišče.
Sicer pa sem šele na začetku sestavljanja sekvence. Led je prebit, čeprav se je zdelo, da je bilo danes potrebno izvesti vse tehnične vaje in improvizacijske priprave, samo da ne bi bilo treba začeti dela na sekvenci. Očitna in nezavedna želja po begu pred konkretnostjo.