Meje
17.06.2016 23:42
Veliko govora o plesu, o mejah, o smislu poimenovanja ”sodobni ples“, mi kodra možgane. Pravzaprav se večina prispevkov na Tanzkongressu vrti okoli že znanih zagat. Otvoritveni nagovori, morda so bili mišljeni kot predavanja, pa so potrdili, kar sem opazoval že med nedavnim študijem režije. Sodobne teorija na področju sodobnega plesa (pa tudi gledališča) se z zapletenimi besednimi zvezami velikokrat loteva dokaj preprostih tem, … menim, da se odgovori ponujajo v prepletanju teorije in prakse. Ne v posameznem, temveč v bistvenem in pri tem je ozko časovno okno bolj ovira, kot prednost…
Ples je konkretno dejanje…
… Izobraževanje v (“sodobnem plesu”, to poimenovanje naj bi bilo po mnenju mnogih že preseženo, čeprav se po več kot stotih letih še zmeraj ni povsod dodobra uveljavilo), torej, izobraževanje v (sodobnem) plesu je postalo v nemškem govornem področju velika industrija (pa tudi drugje). Zdi se, da so ustvarjalci nek popolnoma ”drug svet” in da je več teh, ki razpravljajo… Večina kolegov, ki jih srečujem so (sedaj) profesorji, veliko je doktorskih in magistrskih nazivov. Potem je tu in v plesnem svetu še množica študirajočih, ki ciljajo na te nazive. Skratka, v plesnem svetu je ogromno raziskav, znanosti, znanja in izobraževanja, polje sodobnega plesa, pa je kot praksa še zmeraj na robu, pa čeprav je zavzela že najpomembnejše kulturne centre in evropske metropole. Precej paradoksalna situacija, ki bi zahtevala podrobnejšo analizo.
V pogovoru z nemškimi kolegi se ne morem znebiti občutka, da vsi ciljajo na akademske kariere in da je to edino, kar jim lahko zagotovi neko stabilnost…
Med uvodnim predavanjem/ nagovorom se v dvorani hannovrske opere zasliši zvok govornega vmesnika pametnega telefona, morda tablice: “Sorry. I didn ' t get that”. Naključje, ki sproži nekaj prikritih nasmehov…
Ko se v velikih centrih razpravlja o mejah in odrinjenih območjih, zvemo veliko več o indijskih in afriških primerih in zato se zdijo evropska obrobja veliko bolj eksotična. Kaj bi, na primer, lahko vedeli o dogajanju in praksah v (sodobnem) plesu ob mejah evropskih držav? Zanimivo je opazovati, reakcije, ko omenim, da “ja, v živim v Ljubljani", ampak, moj prispevek na kongresu je povezan s prizadevanji v Murski Soboti, pa tudi kolegica bo izhajala iz razmer v Celovcu. Pogledi sogovornikov povedo o situaciji več, kot bi si mislil… S kolegoma se šalimo, da smo najbolj eksotična ekipa, z udeleženci bomo raziskovali osrednje teme kongresa - meje in razumevanje poimenovanja sodobni ples na teh območjih. Na območjih, ki jih imamo pred nosom, pa smo v evropskih, združevalnih procesih pozabili, da (še) zmeraj (bolj) obstajajo.
Večerni ogled predstave v Oranžeriji me, od mletja misli in besed, vrne k bistvu in sprehod po večkilometrskem drevoredu iz Herrenhausna proti centru mesta sproži pogovor, v katerem s kolegico načneva temo o tukajšnjih, plemiških izvorih britanske kraljeve rodbine.
Na nogometnem prvenstvo očitno igra reprezentanca Turčije…
Ples je konkretno dejanje…
… Izobraževanje v (“sodobnem plesu”, to poimenovanje naj bi bilo po mnenju mnogih že preseženo, čeprav se po več kot stotih letih še zmeraj ni povsod dodobra uveljavilo), torej, izobraževanje v (sodobnem) plesu je postalo v nemškem govornem področju velika industrija (pa tudi drugje). Zdi se, da so ustvarjalci nek popolnoma ”drug svet” in da je več teh, ki razpravljajo… Večina kolegov, ki jih srečujem so (sedaj) profesorji, veliko je doktorskih in magistrskih nazivov. Potem je tu in v plesnem svetu še množica študirajočih, ki ciljajo na te nazive. Skratka, v plesnem svetu je ogromno raziskav, znanosti, znanja in izobraževanja, polje sodobnega plesa, pa je kot praksa še zmeraj na robu, pa čeprav je zavzela že najpomembnejše kulturne centre in evropske metropole. Precej paradoksalna situacija, ki bi zahtevala podrobnejšo analizo.
V pogovoru z nemškimi kolegi se ne morem znebiti občutka, da vsi ciljajo na akademske kariere in da je to edino, kar jim lahko zagotovi neko stabilnost…
Med uvodnim predavanjem/ nagovorom se v dvorani hannovrske opere zasliši zvok govornega vmesnika pametnega telefona, morda tablice: “Sorry. I didn ' t get that”. Naključje, ki sproži nekaj prikritih nasmehov…
Ko se v velikih centrih razpravlja o mejah in odrinjenih območjih, zvemo veliko več o indijskih in afriških primerih in zato se zdijo evropska obrobja veliko bolj eksotična. Kaj bi, na primer, lahko vedeli o dogajanju in praksah v (sodobnem) plesu ob mejah evropskih držav? Zanimivo je opazovati, reakcije, ko omenim, da “ja, v živim v Ljubljani", ampak, moj prispevek na kongresu je povezan s prizadevanji v Murski Soboti, pa tudi kolegica bo izhajala iz razmer v Celovcu. Pogledi sogovornikov povedo o situaciji več, kot bi si mislil… S kolegoma se šalimo, da smo najbolj eksotična ekipa, z udeleženci bomo raziskovali osrednje teme kongresa - meje in razumevanje poimenovanja sodobni ples na teh območjih. Na območjih, ki jih imamo pred nosom, pa smo v evropskih, združevalnih procesih pozabili, da (še) zmeraj (bolj) obstajajo.
Večerni ogled predstave v Oranžeriji me, od mletja misli in besed, vrne k bistvu in sprehod po večkilometrskem drevoredu iz Herrenhausna proti centru mesta sproži pogovor, v katerem s kolegico načneva temo o tukajšnjih, plemiških izvorih britanske kraljeve rodbine.
Na nogometnem prvenstvo očitno igra reprezentanca Turčije…