Pot
23.06.2016 10:47
Dan se začne bolj zgodaj, potem pa sledi pot proti jugu. Na festival otroških gledališč. Seveda, to pomeni "dan brez sola".
Naša predstava je na sporedu šele čez dva dni, zato si ogledam nekaj predstav. Zanimajo me tudi prostorske podrobnosti v eni najstarejših gledaliških stavb na hrvaškem, v kateri se bo odvila tudi naša predstava.
Interier ne deluje kot arhitektura, temveč kot scenografija. Kot, da je nekdo tudi avditorij vključil v "operno dogajanje".
Gostujoča lutkovna predstava iz Kitajske me v hipu navduši, hkrati pa okoli sebe opazujem publiko. Predvidevam, da so se tako odzivali gledalci v renesansi. Ljudje glasno klepetajo med seboj in po potrebi hodijo sem ter tja. Med odraslimi prevladujejo matere ( s pametnimi telefoni, teh v renesansi seveda niso poznali ), ki veselo brskajo po spletu, delajo selfije in divje bliskajo, ko fotografirajo dogajanje na odru. Otroci se medtem posvečajo drug drugemu, pa tudi dogajanju na odru. Očitno pa ta publika ne ignorira dogajanja na odru, saj brez zadržkov začne ploskati v ritmu, ko se pojavi neka vesela viža, ki je podlaga prepletanju dveh kitajskih zmajev.
Ko odhajam iz gledališča, butne vame vročina razgretega kamna. Na ulicah je živahno in vroče. Razmišljam o izjemnem občutku za gib, ki so ga izkazali kitajski lutkarji in o kulturnih razlikah. Najbolj pa me zaposli premišljevanje o publiki, ki ni pustila življenja na ulici, temveč ga je vzela s seboj v gledališče. Takšno odzivanje bi bilo za mnoge moteče, jaz pa se veselim naše predstave, saj je namenjena prav takšni publiki. Ta je eden izmed pomembnih akterjev in če so otroci pridni in je med predstavo kot v cerkvi, manjka pomemben del atmosfere.
Najbolj pa me razveseli dovolj širok prehod ob robu parterja, ki omogoča dogajanje vsenaookrog. Tako, kot to naša predstava zahteva. V center dogajanja postavlja avditorij namesto običajnega, to je odra.
Naša predstava je na sporedu šele čez dva dni, zato si ogledam nekaj predstav. Zanimajo me tudi prostorske podrobnosti v eni najstarejših gledaliških stavb na hrvaškem, v kateri se bo odvila tudi naša predstava.
Interier ne deluje kot arhitektura, temveč kot scenografija. Kot, da je nekdo tudi avditorij vključil v "operno dogajanje".
Gostujoča lutkovna predstava iz Kitajske me v hipu navduši, hkrati pa okoli sebe opazujem publiko. Predvidevam, da so se tako odzivali gledalci v renesansi. Ljudje glasno klepetajo med seboj in po potrebi hodijo sem ter tja. Med odraslimi prevladujejo matere ( s pametnimi telefoni, teh v renesansi seveda niso poznali ), ki veselo brskajo po spletu, delajo selfije in divje bliskajo, ko fotografirajo dogajanje na odru. Otroci se medtem posvečajo drug drugemu, pa tudi dogajanju na odru. Očitno pa ta publika ne ignorira dogajanja na odru, saj brez zadržkov začne ploskati v ritmu, ko se pojavi neka vesela viža, ki je podlaga prepletanju dveh kitajskih zmajev.
Ko odhajam iz gledališča, butne vame vročina razgretega kamna. Na ulicah je živahno in vroče. Razmišljam o izjemnem občutku za gib, ki so ga izkazali kitajski lutkarji in o kulturnih razlikah. Najbolj pa me zaposli premišljevanje o publiki, ki ni pustila življenja na ulici, temveč ga je vzela s seboj v gledališče. Takšno odzivanje bi bilo za mnoge moteče, jaz pa se veselim naše predstave, saj je namenjena prav takšni publiki. Ta je eden izmed pomembnih akterjev in če so otroci pridni in je med predstavo kot v cerkvi, manjka pomemben del atmosfere.
Najbolj pa me razveseli dovolj širok prehod ob robu parterja, ki omogoča dogajanje vsenaookrog. Tako, kot to naša predstava zahteva. V center dogajanja postavlja avditorij namesto običajnega, to je odra.