Stopnice
14.04.2016 17:24
Težko je bilo začeti. Kot bi se prenapolnil pomnilnik. Že zjutraj sem se odločil, da bom pač delal, dokler bo šlo. Cilj bo vsak delček posebej in ne cela vaja. Kot po stopnicah. Ena po ena in morda le pridem do cilja-speljati vajo in biti zadovoljen z napredkom. Zunaj lije kot iz škafa in “vse“ je napoti volji do dela. Hkrati so misli nenehno pri sestavljanju in razstavljanju problema, ki nima nobene zveze s plesom ter kombinirajo urnik s “sto“ opravki, ki se morajo zgoditi po vaji v zelo kratkem času. Jasno je, da tako ne bo šlo. Zato se osredotočim na najbolj enostavne naloge in najkrajše možne faze pri ogrevanju. Iz elementa v element brez predaha, da ne bi za vajo nepomembno tuhtanje spet smuknilo v ospredje. Zadam si nalogo, da koordiniram napor v telesu tako, da pri najnapornejših vajah porabljam samo toliko energije, kolikor je nujno potrebno, hkrati pa skrbim, da v vsaki podrobnosti grem na rob zmožnosti. Tako se ustvari nenehno in kar se da najbolj natančno uravnavanje gibanja. To deluje zelo dobro in uspe mi z lahkoto dokončati tudi improvizacijski del. Tudi v narejeni sekvenci vse poteka drugače. Manjka ostrina! Drugačen pristop je vplival tudi na način gibanja. Tu se kaže nova naloga za jutri…