Matjaž Farič

Pretental sem se. Super!

Med ogrevanjem je padla odločitev. Odplesal bom vse, od začetka do konca, brez prekinitve. Kar veselil sem se izziva, čeprav sem vedel, da mi morda ne bo uspelo. Premalo časa je preteklo od prvih vaj po prekinitvi, me je pa res zanimalo, kaj se bo zgodilo.
Fizično je bilo naporno samo takrat, ko sem z glavo želel narekovati telesu, da naredi kaj zanimivega. Zato sem se kaj kmalu lotil predvsem gibalnih izzivov in ti mi niso dali časa misliti brez telesa - samo z glavo. Treba je bilo pač nenehno delovati.
Najboljše so take avanturistične odločitve. Če predolgo nekaj vnaprej načrtujem, se utrudim že od spoštovanja zahtevne naloge. Tako pa se pač odločiš, greš in odplešeš. Narediš to, kar je tako ali tako treba narediti. Brez odlašanja, kompliciranja in treme.
Je že res, da sem se na koncu počutil, kot da se bom stopil. Težko sem lovil sapo, ampak nič pretiranega. Z mene je lilo, ampak občutek je bil neverjeten. Premagal sem nekaj, česar se sploh (še) nisem ustrašil. Pretental sem samega sebe. Super!