Jez in vrenje
25.05.2016 12:51
Ogrevanje na vaji postaja kvalitetna rutina. Posamezne vaje združujem v vedno večje sklope in tako prihranim več časa za ustvarjanje. Tudi uravnavanje početja med ogrevanjem je zmeraj bolj vešče in ozaveščeno, tako da lahko vsako vajo izkoristim za nadgradnjo zmožnosti, ki mi bo pomagale pri ustvarjanju.
…tu in tam se zatakne. Pojavi se bela lisa v spominu in to v trenutku. Ni nujno, da se to navzven vidi, saj se praviloma kmalu spet spomnim, kaj je treba narediti. Je pa to naporno, saj se prekine tok, pa čeprav samo za delček sekunde in zato po nepotrebnem izgubljam energijo. Občutek je tak, kot da bi naletel na jez in bi se energija naslednjih gibov, ki so dobro zasidrani v spominu, nabirala in pritiskala. Podoben občutek se zgodi v improvizaciji, ko skušaš na silo izvesti nekaj “zelo zanimivega”, brez da bi to prihajalo “od znotraj”…
… neverjetno, kako se zmeraj proti koncu vaje poglobim v početje. Ponavadi zmanjka časa in takrat imam največjo voljo, da bi ponovil to in ono ter preizkusil še kakšno domislico. Zato se mi zdi, da je vsak konec vaje pomemben. Lahko bi bil priprava na začetek naslednje. Mora biti! Moram si narediti nek sistem, po katerem bo kakšna ideja, iz vrenja ob koncu vaje, pripravljena za naslednji dan.
… ampak problem je, da se vsaka vaja začne iz ničle. Malo se mi ne da, to in ono mi gre na živce in kar je še takšnih drobnih izgovorov, ki jih moram odriniti.
Najbrž je ta ustvarjalnost ob koncu vaje povezana z zadovoljstvom, da je delo opravljeno. In to nemalokrat težaško delo. Priznati pa moram, da mi je bolj, ko je težaško, tudi bolj všeč. Prijeten je občutek popolnoma prekrvavljenega telesa in možganov (čeprav po moje tudi ti spadajo k telesu). O ogabno-prijetnem efektu preznojenega telesa, ki priča o opravljenem delu, pa ne bom preveč razglabljal.
…tu in tam se zatakne. Pojavi se bela lisa v spominu in to v trenutku. Ni nujno, da se to navzven vidi, saj se praviloma kmalu spet spomnim, kaj je treba narediti. Je pa to naporno, saj se prekine tok, pa čeprav samo za delček sekunde in zato po nepotrebnem izgubljam energijo. Občutek je tak, kot da bi naletel na jez in bi se energija naslednjih gibov, ki so dobro zasidrani v spominu, nabirala in pritiskala. Podoben občutek se zgodi v improvizaciji, ko skušaš na silo izvesti nekaj “zelo zanimivega”, brez da bi to prihajalo “od znotraj”…
… neverjetno, kako se zmeraj proti koncu vaje poglobim v početje. Ponavadi zmanjka časa in takrat imam največjo voljo, da bi ponovil to in ono ter preizkusil še kakšno domislico. Zato se mi zdi, da je vsak konec vaje pomemben. Lahko bi bil priprava na začetek naslednje. Mora biti! Moram si narediti nek sistem, po katerem bo kakšna ideja, iz vrenja ob koncu vaje, pripravljena za naslednji dan.
… ampak problem je, da se vsaka vaja začne iz ničle. Malo se mi ne da, to in ono mi gre na živce in kar je še takšnih drobnih izgovorov, ki jih moram odriniti.
Najbrž je ta ustvarjalnost ob koncu vaje povezana z zadovoljstvom, da je delo opravljeno. In to nemalokrat težaško delo. Priznati pa moram, da mi je bolj, ko je težaško, tudi bolj všeč. Prijeten je občutek popolnoma prekrvavljenega telesa in možganov (čeprav po moje tudi ti spadajo k telesu). O ogabno-prijetnem efektu preznojenega telesa, ki priča o opravljenem delu, pa ne bom preveč razglabljal.