Lutke
10.06.2016 12:47
Namesto plesne vaje, obnovitvena vaja v lutkovnem gledališču. Ker se predstava, ki sem jo režiral, odpravlja na gostovanja, je treba prilagoditi lutke in s tem kar precejšen del predstave. Lutke, ki so bile prej na vrvicah-marionete, so sedaj na dolgih ročajih. To pa zato, ker gledališča nimajo možnosti, sredstev, ali pa volje, da bi jih (montažno) zgradila samo za gostovanje ene predstave.
Vsak način premikanja lutke ima svoje prednosti in slabosti, ker popolne kontrole objekta - lutke ni mogoče doseči. Upoštevati je treba, kako lutka “živi”, delovanje vzvoda, mehkobo ali trdoto materiala, gravitacijo, vztrajnostne momente, obnašanja viseče teže - na nitkah… Skratka, načinov je veliko in vsak sistem animiranja ima neke fizikalne zakonitosti, ki jih enostavno moraš upoštevati, sicer se kaj kmalu znajdeš v borbi s “s trmo in voljo lutke”. Tako kot pri svojem telesu, moraš tudi pri lutki upoštevati konstitucijo in omejitve ”telesa”. Pravzaprav dveh teles- svojega in lutkinega.
V bistvu gre pri animiranju lutke za razumevanje giba(nja). Kot pri plesu, samo da je človekova dejavnost usmerjena v objekt, ki ga premikanje oživi. Če lutkar nima občutka za gib, ga ne bo zmogel prenesti na lutko. Poznam mladega igralca, ki je v svetu “žajfnic” in dramskih predstav že prava zvezda. Pred vstopom v svet gledališča se je ukvarjal s plesom, s standardnimi in latinskoameriškimi tekmovalnimi plesi, če se ne motim. Občasno sodeluje tudi z lutkovnim gledališčem. In seveda je tudi odličen “lutkar”. Žal ne sodeluje v tej predstavi, zato pa se je naši ekipi pridružil drug izkušeni animator in igralec…
Dvomi, ki so se mi porajali pred vajo, so bili odveč. Se je pa pokazalo, da ima vsak način animiranja lutke svoje prednosti in slabosti. Nekatere podrobnosti so delovale bolje prej, druge pa zdaj. “Win some-loose some…”
Vsak način premikanja lutke ima svoje prednosti in slabosti, ker popolne kontrole objekta - lutke ni mogoče doseči. Upoštevati je treba, kako lutka “živi”, delovanje vzvoda, mehkobo ali trdoto materiala, gravitacijo, vztrajnostne momente, obnašanja viseče teže - na nitkah… Skratka, načinov je veliko in vsak sistem animiranja ima neke fizikalne zakonitosti, ki jih enostavno moraš upoštevati, sicer se kaj kmalu znajdeš v borbi s “s trmo in voljo lutke”. Tako kot pri svojem telesu, moraš tudi pri lutki upoštevati konstitucijo in omejitve ”telesa”. Pravzaprav dveh teles- svojega in lutkinega.
V bistvu gre pri animiranju lutke za razumevanje giba(nja). Kot pri plesu, samo da je človekova dejavnost usmerjena v objekt, ki ga premikanje oživi. Če lutkar nima občutka za gib, ga ne bo zmogel prenesti na lutko. Poznam mladega igralca, ki je v svetu “žajfnic” in dramskih predstav že prava zvezda. Pred vstopom v svet gledališča se je ukvarjal s plesom, s standardnimi in latinskoameriškimi tekmovalnimi plesi, če se ne motim. Občasno sodeluje tudi z lutkovnim gledališčem. In seveda je tudi odličen “lutkar”. Žal ne sodeluje v tej predstavi, zato pa se je naši ekipi pridružil drug izkušeni animator in igralec…
Dvomi, ki so se mi porajali pred vajo, so bili odveč. Se je pa pokazalo, da ima vsak način animiranja lutke svoje prednosti in slabosti. Nekatere podrobnosti so delovale bolje prej, druge pa zdaj. “Win some-loose some…”