Soočenje z realnostjo
27.05.2016 17:23
Zelo sem bil živčen. Že od samega jutra. No, pa tudi ponoči sem se zbudil in premišljeval o današnji vaji in predstavitvi narejenega. Zdelo se mi je prezgodaj, da še ni nared. Nekakšen krčevit dvom se je oglašal, preden zapustim območje samo mojega plesa.
Z današnjo vajo je ta ples postal tudi del razmišljanja sodelavcev. Skrbel me je njihov odziv. Nenavadno, bil sem veliko bolj vznemirjen kot pred kakršnimkoli nastopom. Najbrž gre to vznemirjenost pripisati negotovosti, ki je posledica odločitve, da bo večji del improviziran. Zmeraj bolj se mi je zdelo, da je to premalo, oziroma da imam premalo strukturirano improvizacijo. Zato se mi zdi, da je vse preveč generično in podobno. Ples tja v tri dni. Najbrž pa gre za strah pred soočenjem ali res še zmorem ali pa gre pri vsem le za zablodelo idejo.
Pri ogrevanju sem bil čisto zmešan. Rešile so me najtežje in najbolj naporne vaje, ki zahtevajo, da se posvetiš samo vaji. Ob koncu ogrevanja sem se tako "napadel" z naporom, da je vsa ta histerija izpuhtela. Bil sem totalno moker... In pripravljen, da dramaturginji, kostumografinji in oblikovalcu projekcij pokažem, kaj sem "naštrikal".
Misil sem, da bo vse skupaj trajalo tam nekje, okoli petnajst minut.
Trajalo je dobre pol ure in bilo kar smiselno strukturirano. Zdelo se mi je, da je bilo res slabih mest zelo malo, skoraj nič. Še preveč dobro je teklo, saj se mi je med izvajanjem zazdelo, da gre za zaključeno celoto, kar pomeni, da morda nisem pustil dovolj prostora za intervencije sodelavcev... Ti so vse skupaj sprejeli zelo dobro in kaže, da le ni vse tako splošno, kot se mi je zdelo. Vidim pa, da sem naredil veliko več, kot sem upal pomisliti. To pa zato, ker ne gre za točno določene plesne sekvence. Še več, eno sekvenco sem celo zavestno zanemaril in jo med izvajanjem izločil. (Pa tako sem jo vadil, da je ne bi pozabil!) Ni se zdela več smiselna. Ker si nisem zadal naloge: pokaži, kar znaš. Solo naj bi imel določen fokus in bistvena je selekcija idej in početja.
Ampak tega, kar je smiselno, se najbolj zaveš šele, ko si v nastopu in te opazuje tuje oko. Takrat to čutiš. Brez dodatnih besed.
Z današnjo vajo je ta ples postal tudi del razmišljanja sodelavcev. Skrbel me je njihov odziv. Nenavadno, bil sem veliko bolj vznemirjen kot pred kakršnimkoli nastopom. Najbrž gre to vznemirjenost pripisati negotovosti, ki je posledica odločitve, da bo večji del improviziran. Zmeraj bolj se mi je zdelo, da je to premalo, oziroma da imam premalo strukturirano improvizacijo. Zato se mi zdi, da je vse preveč generično in podobno. Ples tja v tri dni. Najbrž pa gre za strah pred soočenjem ali res še zmorem ali pa gre pri vsem le za zablodelo idejo.
Pri ogrevanju sem bil čisto zmešan. Rešile so me najtežje in najbolj naporne vaje, ki zahtevajo, da se posvetiš samo vaji. Ob koncu ogrevanja sem se tako "napadel" z naporom, da je vsa ta histerija izpuhtela. Bil sem totalno moker... In pripravljen, da dramaturginji, kostumografinji in oblikovalcu projekcij pokažem, kaj sem "naštrikal".
Misil sem, da bo vse skupaj trajalo tam nekje, okoli petnajst minut.
Trajalo je dobre pol ure in bilo kar smiselno strukturirano. Zdelo se mi je, da je bilo res slabih mest zelo malo, skoraj nič. Še preveč dobro je teklo, saj se mi je med izvajanjem zazdelo, da gre za zaključeno celoto, kar pomeni, da morda nisem pustil dovolj prostora za intervencije sodelavcev... Ti so vse skupaj sprejeli zelo dobro in kaže, da le ni vse tako splošno, kot se mi je zdelo. Vidim pa, da sem naredil veliko več, kot sem upal pomisliti. To pa zato, ker ne gre za točno določene plesne sekvence. Še več, eno sekvenco sem celo zavestno zanemaril in jo med izvajanjem izločil. (Pa tako sem jo vadil, da je ne bi pozabil!) Ni se zdela več smiselna. Ker si nisem zadal naloge: pokaži, kar znaš. Solo naj bi imel določen fokus in bistvena je selekcija idej in početja.
Ampak tega, kar je smiselno, se najbolj zaveš šele, ko si v nastopu in te opazuje tuje oko. Takrat to čutiš. Brez dodatnih besed.