Kot bi vozil kolo
31.03.2016 14:40
Spet plesati je tako kot, da bi vozil kolo. Tega očitno ne pozabiš. Moje telo zdaj sicer rabi več časa, da se spet razgiba, občutek pa je shranjen v telesni spomin. Vse oblike, premiki, napetosti… In to je tudi problem. Da bi obvladal telo, moram uporabiti vse izkušnje in znanje, da bi bi bil ustvarjalen, pa se moram “odšolati”. Izprazniti pomnilnik in telo osvoboditi konvencije. Tega sem se lotil s pomočjo improvizacije. To je dolgotrajen proces, ker se telo zmeraj znova vrača na osvojeno, poznano in varno gibanje. Glava ve in telo ve. Ne zmoreta pa zmeraj delovati v isti smeri. Zato mora glava z mislimi postati del telesa. Da bi to dosegel, sta poleg volje potrebna prostor in čas.
Kakšno razkošje je imeti urejen in dovolj velik prostor, plesna tla…
Občudujem posameznike, ki so zmogli toliko poguma, da so se podali v upravljanje vadbenih prostorov za ples in s tem omogočili bolj redno delovanje kopici ustvarjalcev.
Spomnim se ustvarjanja svojih prvih predstav, ko smo se nemalokrat vtihotapili v vadbeni prostor. Plesnih studiev takrat skoraj ni bilo, zato je prišel prav vsak dovolj velik prostor. Bili smo kot plesna gverila. Naprej smo poslali izvidnico, če je prostor bil prost, pa smo se eden po eden vtihotapili v stavbo. Tu pa tam so nas odkrili in nas vrgli ven. Če nas niso, smo vadili, dokler je šlo.
Kakšno razkošje je imeti urejen in dovolj velik prostor, plesna tla…
Občudujem posameznike, ki so zmogli toliko poguma, da so se podali v upravljanje vadbenih prostorov za ples in s tem omogočili bolj redno delovanje kopici ustvarjalcev.
Spomnim se ustvarjanja svojih prvih predstav, ko smo se nemalokrat vtihotapili v vadbeni prostor. Plesnih studiev takrat skoraj ni bilo, zato je prišel prav vsak dovolj velik prostor. Bili smo kot plesna gverila. Naprej smo poslali izvidnico, če je prostor bil prost, pa smo se eden po eden vtihotapili v stavbo. Tu pa tam so nas odkrili in nas vrgli ven. Če nas niso, smo vadili, dokler je šlo.