Cel dan se spremeni
12.04.2016 13:08
Na vajo nisem prišel sam.
Zjutraj sem “silom prilike” urejal neke pokojninske zadeve. Vame se je naselil taka skrb, da se je nisem mogel otresti. Nikakor. Ko sem se spustil v vaje, je v meni bival še en jaz in venomer tuhtal o problemih. Zdelo se je, kot da lupina telesa hoče izkoristiti vajo, znotraj pa tiči drugi, še bolj trmasti del, ki sili v ospredje. Dokler se nisem prignal na rob zmogljivosti, je tisti notranji motilec še zmeraj težil s pokojninskimi zadevami. Tu pa tam je izginil, potem pa se je predal ob ponavljanju sestavljene plesne sekvence, ki zahteva veliko mero zbranosti.
Vaja je velikokrat borba s samim seboj, z zunanjim svetom, ki ga prineseš v dvorano. Borba s telesnimi omejitvami in drugimi preprekami. Borba z lepim vremenom, ki te vleče ven… Do trenutka, ko postane tako zahtevno, da je cela pozornost namenjena plesu. Ne gre za pozabo. Naenkrat se zaradi napora in zbranosti nepomembne stvari odmaknejo in ne samo vaja, cel dan se spremeni. Zanimiva je ta moč plesa.
Včerajšnja zbranost pri pripravi se je obrestovala danes. Čutim, da je telo bolj prožno, raztezanje ni tak problem, zahtevne elemente čutim kot kontrolo napetosti in ne kot napenjanje ali samo bolečino. Telo se prebuja iz otopelosti, kljub temu, da se moram spopadati s tistim notranjim “težakom”, ki bi hotel najzahtevnejše opravke urejati zdaj, takoj in v plesnem studiu razglabljati o zadevah, ki se urejajo drugje.
Zjutraj sem “silom prilike” urejal neke pokojninske zadeve. Vame se je naselil taka skrb, da se je nisem mogel otresti. Nikakor. Ko sem se spustil v vaje, je v meni bival še en jaz in venomer tuhtal o problemih. Zdelo se je, kot da lupina telesa hoče izkoristiti vajo, znotraj pa tiči drugi, še bolj trmasti del, ki sili v ospredje. Dokler se nisem prignal na rob zmogljivosti, je tisti notranji motilec še zmeraj težil s pokojninskimi zadevami. Tu pa tam je izginil, potem pa se je predal ob ponavljanju sestavljene plesne sekvence, ki zahteva veliko mero zbranosti.
Vaja je velikokrat borba s samim seboj, z zunanjim svetom, ki ga prineseš v dvorano. Borba s telesnimi omejitvami in drugimi preprekami. Borba z lepim vremenom, ki te vleče ven… Do trenutka, ko postane tako zahtevno, da je cela pozornost namenjena plesu. Ne gre za pozabo. Naenkrat se zaradi napora in zbranosti nepomembne stvari odmaknejo in ne samo vaja, cel dan se spremeni. Zanimiva je ta moč plesa.
Včerajšnja zbranost pri pripravi se je obrestovala danes. Čutim, da je telo bolj prožno, raztezanje ni tak problem, zahtevne elemente čutim kot kontrolo napetosti in ne kot napenjanje ali samo bolečino. Telo se prebuja iz otopelosti, kljub temu, da se moram spopadati s tistim notranjim “težakom”, ki bi hotel najzahtevnejše opravke urejati zdaj, takoj in v plesnem studiu razglabljati o zadevah, ki se urejajo drugje.