Razpoka
24.06.2016 20:51
Ker nisem še navajen vročine in poletne obutve, imam stopala ožuljena in odrgnjena z vseh strani. In kot da to ni dovolj...
Ko smo v osemdesetih zmeraj plesali bosi na vajah, sem imel velikokrat kakšno razpoko na podplatih. Tudi po več hkrati, tako, da sem zjutraj moral najprej hoditi zelo previdno. Potem je šlo. Kljub temu, da so se stopala kmalu utrdila, so bile take poškodbe stalnica in nekaj, kar pač je in zato ta problem za nas plesalce ni obstajal, čeprav je skelel in bolel.
…,ker je morje blizu, pa tudi časa do postavljanja scenografije in luči je več kot dovolj, se podam na kopanje in med plavanjem zadenem ob preplitko dno. Kmalu ugotovim, da mi je počila koža od prstov do sredine stopala. Ne vem, če to pomeni katastrofo, ali pa samo kratkotrajno sitnost. Ostanek dneva se počutim, kot v osemdesetih letih.
Zvečer v gledališču preverim prehode pod odrom. S tehniki ugotovimo, da bo projekcija, ki je pomemben del predstave, skoraj premajhna, ker so razdalje prekratke. To odpre vprašanja o drugih podrobnostih postavitve scene in luči. Treba se je odločati. Hitro in premišljeno. Skušam odmisliti kljuvanje v podplatu in upam, da jutri odločitev ne bom obžaloval. Sicer pa bo takrat tako ali tako prepozno…
Šele, ko obsedim, me prešine, da morda nekaj časa ne bom mogel vaditi sola. Upam, da se do ponedeljka problemi zacelijo in misli usmerim na tukajšnje obveznosti…
Ko smo v osemdesetih zmeraj plesali bosi na vajah, sem imel velikokrat kakšno razpoko na podplatih. Tudi po več hkrati, tako, da sem zjutraj moral najprej hoditi zelo previdno. Potem je šlo. Kljub temu, da so se stopala kmalu utrdila, so bile take poškodbe stalnica in nekaj, kar pač je in zato ta problem za nas plesalce ni obstajal, čeprav je skelel in bolel.
…,ker je morje blizu, pa tudi časa do postavljanja scenografije in luči je več kot dovolj, se podam na kopanje in med plavanjem zadenem ob preplitko dno. Kmalu ugotovim, da mi je počila koža od prstov do sredine stopala. Ne vem, če to pomeni katastrofo, ali pa samo kratkotrajno sitnost. Ostanek dneva se počutim, kot v osemdesetih letih.
Zvečer v gledališču preverim prehode pod odrom. S tehniki ugotovimo, da bo projekcija, ki je pomemben del predstave, skoraj premajhna, ker so razdalje prekratke. To odpre vprašanja o drugih podrobnostih postavitve scene in luči. Treba se je odločati. Hitro in premišljeno. Skušam odmisliti kljuvanje v podplatu in upam, da jutri odločitev ne bom obžaloval. Sicer pa bo takrat tako ali tako prepozno…
Šele, ko obsedim, me prešine, da morda nekaj časa ne bom mogel vaditi sola. Upam, da se do ponedeljka problemi zacelijo in misli usmerim na tukajšnje obveznosti…