Matjaž Farič

Strah in pogum

Veselil sem se vaje na kateri bom spet sam s svojim plesom. Načrtoval sem se v miru posvetiti fragmentom, ki se mi zdijo zlagani in površni. Brez ihte, z občutkom in scela.
Pa se je tik pred koncem izkazalo, da je prišlo do manjšega nesporazuma s termini. Problem smo rešili tako, da sva si delila prostor s kolegico, dolgoletno (bivšo) sodelavko. Vsak je delal svoje. Ona se je ogrevala, jaz sem se plesal. Čeprav me njena prisotnost načeloma ni motila, pa je zmotila mojo zbranost. Nehote sem začel nastopati. Na srečo sem se kmalu sprostil in nadaljeval, vendar pa sem nenehno čutil njeno prisotnost. Moja pozornost je bila ves čas vsaj delno usmerjena k njej…
Na koncu moje vaje sva spregovorila nekaj besed. Očitno je tudi ona opazovala moje početje. Potrdila je moje sume o neustreznosti dela glasbene podlage in tako sem se odločil, da se še malo poglobim v izbor glasbe. To bo sicer povzročilo težave pri usklajevanju projekcij, ki so v fazi nastajanja, ampak časa za spremembe je še dovolj. bistveno je, da je osnovna struktura trdna in da obstajajo možnosti za spremembe na bolje.
Kadar neko delo stoji na trdnih temeljih, ni problem, če se podrobnosti spreminjajo. Vztrajanje pri neustreznih rešitvah pa je tako ali tako nesmiselno. Od konca marca pa do danes sem že velikokrat razčistil, kaj točno počnem v tem delu. Res je, da me tu pa tam zanese, res je tudi, da se čez nekaj ur, po vaji, zazdi, da nimam pojma, da je toliko podrobnosti, da ne bom zmogel. Ampak, ko se naslednji dan v studiu umirim in naredim prvi korak, vem…