Zagrizenost
10.05.2016 13:02
Pretiraval sem, ker drugače ni šlo. Dvakrat je nekdo preveril, če je studio prost. Potem je v garderobi nekdo bobnal. Odločil sem se, da bom delal na koncentraciji in bom vse te zvoke vzel v zakup. Potem se je taisti osebek odločil telefonirati tik pred vrati.
Živimo v času, ko je najbolj pomembno opravilo telefoniranje s prenosnim telefonom. Takrat ljudje ponavadi izklopijo smisel za okolico. Glasno žlobudranje ni in ni prenehalo. Lahko bi stopil ven in prosil za uvidevnost, pa nisem želel prekinjati toka vaje. Zvišal sem glasnost glasbe in se še bolj zagrizel v svoje početje. In sedaj ugotavljam, da je ta zagrizenost pravi izraz in niti ne gre toliko za metaforiko… Poleg tega, da sem se spravil na mejo zmogljivosti, sem spet začutil tisto čudno početje s čeljustjo, tako da bi lahko rekel, da sem bil dobesedno zagrizen v svoje početje. (Ja, te tenzije v čeljusti se bom znebil. Pa saj že delam na tem!)
Ta, zagrizeni del vaje je hitro minil. In prav takrat, ko sem končal, se je “telefonist” po slabi uri telefoniranja in sprehajanja tik pred vrati, usedel v avto in odpeljal. Vsaj tako sklepam po zvokih, ki so spremljali prenehanje njegovega, glasnega blebetanja. Zavladala je tišina, mojega termina pa je tudi bilo konec…
Zakaj nisem ukrepal in si zagotovil dovolj miru? Zato, ker sem želel preizkusiti svojo koncentracijo in plesanje v motečih okoliščinah. Danes tudi med predstavami ljudje počnejo marsikaj, od telefoniranja, glasnega govorjenja, šumenja s papirčki, odpiranja in zapiranja zadrg ter prekopavanja torbic in nahrbtnikov, pitja, prehranjevanja, pa vse do bronhialnih ekshibicij. Slednje je v bistvu tradicionalno, še najmanj moteče in najbolj naravno…
Na vse to se je pač treba pripraviti.
Živimo v času, ko je najbolj pomembno opravilo telefoniranje s prenosnim telefonom. Takrat ljudje ponavadi izklopijo smisel za okolico. Glasno žlobudranje ni in ni prenehalo. Lahko bi stopil ven in prosil za uvidevnost, pa nisem želel prekinjati toka vaje. Zvišal sem glasnost glasbe in se še bolj zagrizel v svoje početje. In sedaj ugotavljam, da je ta zagrizenost pravi izraz in niti ne gre toliko za metaforiko… Poleg tega, da sem se spravil na mejo zmogljivosti, sem spet začutil tisto čudno početje s čeljustjo, tako da bi lahko rekel, da sem bil dobesedno zagrizen v svoje početje. (Ja, te tenzije v čeljusti se bom znebil. Pa saj že delam na tem!)
Ta, zagrizeni del vaje je hitro minil. In prav takrat, ko sem končal, se je “telefonist” po slabi uri telefoniranja in sprehajanja tik pred vrati, usedel v avto in odpeljal. Vsaj tako sklepam po zvokih, ki so spremljali prenehanje njegovega, glasnega blebetanja. Zavladala je tišina, mojega termina pa je tudi bilo konec…
Zakaj nisem ukrepal in si zagotovil dovolj miru? Zato, ker sem želel preizkusiti svojo koncentracijo in plesanje v motečih okoliščinah. Danes tudi med predstavami ljudje počnejo marsikaj, od telefoniranja, glasnega govorjenja, šumenja s papirčki, odpiranja in zapiranja zadrg ter prekopavanja torbic in nahrbtnikov, pitja, prehranjevanja, pa vse do bronhialnih ekshibicij. Slednje je v bistvu tradicionalno, še najmanj moteče in najbolj naravno…
Na vse to se je pač treba pripraviti.